20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž. Ž., ter C. C. iz Z., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 832/2004 z dne 9. 11. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica o zavrnitvi predloga za obnovo pravnomočno končanega postopka denacionalizacije. V tem postopku je upravni organ glede premoženja, katerega lastnik je bil ob podržavljenju pravni prednik pritožnikov, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da naj bi ta imel na podlagi drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju ADP) pravico zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, zaradi česar naj ne bi bil upravičen do denacionalizacije podržavljenega mu premoženja po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen).

2.Pritožniki Vrhovnemu sodišču očitajo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 22. in 33. člena Ustave, zatrjujejo pa tudi kršitev 2. in 125. člena Ustave. Navajajo, da sta tako odločitev o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka kot odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 108 z dne 7. 11. 2003),[1] v kateri naj bi Ustavno sodišče pojasnilo uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma določbe drugega odstavka 27. člena ADP. Stališče Vrhovnega sodišča, da spremenjena dotedanja upravna in sodna praksa ne moreta biti razlog za obnovo postopka v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), naj bi pomenilo, da ni nikakršnega pravnega sredstva za odpravo krivic, storjenih z odločanjem na podlagi sodne prakse, za katero je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 87) ugotovilo, da pomeni poseg v človekove pravice. Zato naj bi bila kršena 125. in 2. člen Ustave. Zaradi spreminjanja sodne prakse, ki ni pravni vir, na katerega bi bili vezani sodniki po 125. členu Ustave, naj bi bili denacionalizacijski upravičenci neenako obravnavani. Glede na obremenjenost Ustavnega sodišča pritožniki menijo tudi, da je težko sprejemljivo stališče Ustavnega sodišča v sklepu št. Up-669/03 z dne 11. 2. 2004, ki naj bi pomenilo, da bi morali vsi upravičenci vlagati ustavne pritožbe v vsakem posameznem primeru. Ustavnemu sodišču predlagajo naj razveljavi izpodbijano odločitev in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.

B.

3.V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožniki ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na 2. in 125. člen Ustave, saj navedeni določbi neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožniki sicer zatrjujejo tudi kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22. in 33. člena Ustave, vendar jih z navedbami, s katerimi utemeljujejo ustavno pritožbo, ne izkažejo.

4.Predmet te ustavne pritožbe je odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka. Zato te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic v postopku, v katerem je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka temelji na razlagi določb ZUP glede izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka. Pritožniki pa z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažejo, da ta odločitev temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Upravna organa in sodišči namreč te odločitve niso sprejeli na podlagi stališč, za katere je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo, niti na podlagi stališč iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02. Odločbe Ustavnega sodišča pa same po sebi niso razlog za obnovo postopka.

5.V sklepu št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004 (ki je priložen temu sklepu) je Ustavno sodišče že zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 260. člena ZUP, ki je bil izpodbijan, ker obnove postopka ni mogoče zahtevati zaradi napačne uporabe materialnega prava. Med drugim je Ustavno sodišče omenjeni sklep oprlo tudi na stališče, po katerem takega obnovitvenega razloga ne utemeljuje niti morebitna odločba Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je zakon, na katerem temelji pravnomočna upravna odločba, protiustaven. Prvi odstavek 161. člena Ustave namreč določa, da odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi protiustavnega zakona učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče (ki pa ne sme biti daljši od enega leta), tretji odstavek 161. člena pa, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon. Tako tudi ZUstS v 43. členu določa, da razveljavitev zakona začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Člen 44 ZUstS pa določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Enako seveda velja tudi za učinke t. i. interpretativnih odločb Ustavnega sodišča. Razveljavitev zakona oziroma ugotovitev, da je zakon ali del zakona v neskladju z Ustavo, lahko na taka pravna razmerja učinkuje le, če je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (npr. odločba št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293). Prvi odstavek 59. člena ZUstS namreč določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev zakona tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve zakona še ni bilo odločeno.

6.To pomeni, da pritožniki z navedbami, s katerimi utemeljujejo očitek o neenakem položaju denacionalizacijskih upravičencev, tudi kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne morejo utemeljiti. Pritožniki sicer z navedbami o neenakem obravnavanju denacionalizacijskih upravičencev Vrhovnemu sodišču očitajo tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je pravica iz 22. člena Ustave ustavnoprocesno jamstvo, kršitev teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Kolikor pa se te navedbe nanašajo na odločbo o denacionalizaciji, kot je bilo že zgoraj navedeno (4. točka obrazložitve), z njimi ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločbo ni mogoče utemeljiti. Zgolj dejstvo, da pritožniki pravo razumejo drugače od sodišč, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in 3. alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba

[1]Pritožniki v ustavni pritožbi napačno navajajo številko in dan izdaje odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicujejo. V Uradnem listu RS, št. 108/03 (z dne 7. 11. 2003) je bila namreč objavljena odločba Ustavnega sodišča št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, s katero je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002.