Jedro

Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil seznanjen, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka), kar pomeni, da jo je umaknil pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se ta del izreka sklepa na novo glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 125,00 EUR (namesto zneska 269,20 EUR) v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140,64 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (zaradi umika tožbe - I. točka izreka), da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 269,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbo umaknil takoj, ko je s strani toženke prejel plačilo in obrazložitev, kaj mu je bilo dejansko izplačano. Dokončno je bil izračun izplačanih zneskov tožniku pojasnjen šele s pripravljalno vlogo toženke z dne 17. 4. 2018, ki jo je tožnik prejel 23. 4. 2018. Umik pred tem ni bil mogoč, saj tožnik ni mogel preveriti, ali mu je bilo plačano vse, do česar je upravičen. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bila tožba ob vložitvi utemeljena in potrebna, čeprav je že 11. 2. 2016 na toženko naslovil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Toženka je tožniku vtoževano terjatev plačala šele po vložitvi odgovora na tožbo, zaradi česar najmanj do stroškov odgovora na tožbo tožena stranka ni upravičena. Tožnik pa je upravičen najmanj do povračila stroškov tožbe in ostalih z njo povezanih stroškov (sestanek, pregled dokumentacije, sodna taksa) ter do povračila stroškov za prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2018, ki jo je vložil pred prejemom prve pripravljalne vloge toženke. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju določbe 156. člena ZPP toženki naložiti plačilo stroškov tožbe in ostalih z njo povezanih stroškov ter pripravljalne vloge, glede preostalih stroškov pa bi moralo ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP odločiti glede na uspeh v zadevi. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Isto sodišče je v primerljivih primerih (npr. VI Pd 889/2016) odločilo, da je tožena stranka tista, kil je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik tožbo umaknil prepozno, tožniku naložilo povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke. V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve tožbenega zahtevka oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2018, ki je bila pooblaščencu tožnika vročena 23. 4. 2018, jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Zato ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno, stališče sodišča prve stopnje s tem v zvezi pa je napačno. Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil seznanjen, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke, dne 29. 5. 2018 umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka), kar pomeni, da jo je umaknil pravočasno.

6. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep VSL II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

7. Tožnik je, kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, pravočasno umaknil tožbo v celoti. Zato je potrebno pri odmeri stroškov upoštevati načelo uspeha, saj niso podani pogoji za uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki ga je zmotno uporabilo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka, ki je tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti vse njene stroške postopka, svoje pa krije sam. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47).

8. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče poleg 154. člena ZPP upoštevalo tudi 155. člen ZPP ter določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Stroške tožnika je odmerilo po specificiranem stroškovniku. Tožnik je upravičen do nagrade v višini 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2), 50 točk za umik tožbe (tar. št. 19/4) ter skladno z 11. členom OT do 2 % za materialne stroške, ter do 22 % DDV, kar skupaj znaša 715,53 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR je tožniku priznalo 328,42 EUR. Drugi priglašeni stroški niso potrebni oziroma niso priglašeni v skladu z določbami OT, kar velja zlasti za stroške v zvezi s sestanki s stranko (100 točk) in pregled dokumentacije (100 točk), do katerih tožnik ni upravičen, ker so ti stroški zajeti v nagrado za druga opravila oziroma v drugih tarifnih številkah, in ne gre za samostojne storitve (za katere bi odvetniku pripadala nagrada po tar. št. 39), prav tako pa je tožnik napačno priglasil 100 točk za umik tožbe (upravičen je le do 50 točk). Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov sodne takse v znesku 100,00 EUR, tako da znašajo njegovi potrebni stroški 428,42 EUR.

9. Toženi stranki je potrebne stroške postopka pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v skupnem znesku 269,20 EUR.

10. Vrednost spornega predmeta je 1.500,00 EUR, tožena stranka pa je tožniku plačala iz naslova nadur 301,00 EUR in sicer 5. 3. 2018 48,43 EUR ter 5. 12. 2017 252,47 EUR. Tožnik je torej uspel s svojim zahtevkom v višini 20,66 %, tožena stranka pa v višini 79,34 %. Glede na uspeh v postopku je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 88,51 EUR, tožena stranka pa do stroškov postopka v znesku 213,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 125,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo in stroške znižalo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 125,00 EUR (namesto 269,20 EUR), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka. Potrebni pritožbeni stroški znašajo: nagrada za pritožbo - 250 točk (tar. št. 15/4), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) - 5 točk, skupaj torej 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 117,05 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 142,80 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR pritožbeni stroški tožnika znašajo 175,80 EUR. Tožnik je priglasil za 250 točk (2 % za materialne stroške in 22 % DDV) več stroškov, kot mu jih je pritožbeno sodišče priznalo v skladu z OT, oziroma za 28,55 EUR previsoke stroške, če se upošteva tožnikov 20 % uspeh v sporu. Delež tožnikovega uspeha s pritožbo je približno 80 %, zato je tožena stranka v tem obsegu dolžna povrniti tožniku sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 140,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka tega sklepa.