Jedro

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.

Izrek

I. Revizija prve in druge tožeče stranke se zavrže. II. Revizijam tretje do desete tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje II U 88/2013 z dne 12. 3. 2014 v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) spremeni tako, da se njihovim tožbam ugodi in se odpravijo 1., 2., 3., 4., 6. in 7. točka odločbe tožene stranke, št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011 ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji in stroške tega revizijskega postopka v znesku 5.741,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, peti do osmi tožeči stranki v skupnem znesku 6.677,50 EUR ter deveti in deseti tožeči stranki v skupnem znesku 5,022,50 EUR.

IV. Prva in druga tožeča stranka sami trpita svoje stroške tega revizijskega postopka.

V. Pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da prva in druga tožeča stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012. V presežku se pritožba tožene stranke zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo, izdano v ponovljenem sojenju, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011 (I. točka izreka izpodbijane sodbe); toženi stranki naložilo povračilo revizijskih stroškov, in sicer prvi in drugi tožeči stranki 4.350,00 EUR z DDV, četrti tožeči stranki 4.370,00 EUR z DDV, peti do osmi tožeči stranki 4.370,00 EUR ter deveti in deseti tožeči stranki 4.370,00 EUR z DDV, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ter v ostalem delu zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (1. točka izreka odločbe); odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana (sedaj Slovenski državni holding, d. d.) dolžna upravičencu A. A. za podržavljeno nepremičnino parc. št. 1 k. o. K. (danes parc. št. 2, 3 in 4 iste k. o.) izročiti odškodnino v obveznicah SOD v višini 164.004,02 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka odločbe); ugotovila, da je preostanek vrednosti podržavljene parcele v višini 600.000,00 EUR B., d. d. na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 izplačal pravnim naslednikom pokojnega C. C., brata pokojnega upravičenca A. A. (3. točka izreka odločbe); zavrnila zahtevo za vrnitev parc. št. 1 v last upravičenca in zahtevo za vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu družbe G., d. d., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako MERL, ali denarno izplačilo poprečne borzne cene za te delnice na dan izplačila (4. točka izreka odločbe); zavrnila predlog D. D. za priznanje položaja stranke v tem postopku (5. točka izreka odločbe); odločila, da je skrbnik za poseben primer D. D. (6. točka izreka odločbe); ter ugotovila, da pritožniki niso vložili zahtev za povračilo stroškov pritožbenega postopka (7. točka izreka odločbe).

3. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil sporazum SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, na podlagi katerega je bila izplačana odškodnina v znesku 600.000,00 EUR, sklenjen v okoliščinah iz določbe 69. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vlagatelji oziroma pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so se namreč vse do leta 2000 pogajali za obliko denacionalizacije, G., d. d. pa je predlagal tudi izvensodno poravnavo v obliki denarne odškodnine. V času sklenitve spornega sporazuma še ni bilo pravnomočne odločitve o tem, da G., d. d. ni zavezanec za vračilo podržavljene nepremičnine, v teku pa je bil postopek njegovega lastninskega preoblikovanja, ki se je z umikom tožbe (zoper odločbo drugostopenjskega organa glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja družbe) lahko nadaljeval. Vse stranke obravnavanega denacionalizacijskega postopka, ki so pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca A. A., je treba šteti za enotne sospornike, zato procesna dejanja enega od njih (to je umik tožbe ter sklenitev sporazuma) učinkujejo tudi za druge pravne naslednike tega denacionalizacijskega upravičenca. Izplačano odškodnino v višini 600.000,00 EUR je treba šteti kot znesek, izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen. Zaradi interesa po nadaljevanju postopka lastninjenja je G., d. d. kot denacionalizacijski zavezanec v smislu prvega odstavka 51. člena ZDen v denarni obliki in v znesku, ki se je približal ocenjeni vrednosti podržavljenega premoženja, izpolnil svojo obveznost, ki je v trenutku sklenitve sporazuma in izplačila še obstajala. Ker so vsi pravni nasledniki istega denacionalizacijskega upravičenca enotni sosporniki, v tem postopku ni pomembno, da je bil ta znesek izplačan le nekaterim pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca. Glede na navedeno je SOD dolžna upravičencu izročiti le še razliko (znesek 164.004,02 EUR), ki je del odškodnine, do katere je še upravičen na podlagi določb ZDen.

4. Tožeče stranke so zoper izpodbijano sodbo vložile pet revizij. Vse uveljavljajo dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, nekatere pa tudi po 2. in 3. točki navedene določbe ZUS-1. Revizije vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava, kršitve 2., 14, 22., 23. in 33. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporazum z dne 24. 3. 2004 in njegov vpliv na odločanje o denacionalizacijski zahtevi. Četrta tožeča stranka sodišču prve stopnje še očita, da je arbitrarno uporabilo določbe 42., 51. in 69. člena ZDen, da je s svojim stališčem odstopilo od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča ter da je zmotno enačilo denarno odškodnino z odškodnino v obveznicah SOD. Slednje smiselno uveljavlja tudi tretja tožeča stranka. Uveljavljajo zmotno uporabo instituta enotnega sosporništva. Tretja tožeča stranka navaja očitke o nepravilnem postopanju upravnih organov. Peta do osma tožeča stranka uveljavljajo kršitev določb ZUS-1 o pogojih za odločanje na seji. Deveta in deseta tožeča stranka trdita tudi, da so v medsebojnem nasprotju razlogi sodbe, po katerih ne gre za sporazum v skladu z 69. členom ZDen, in razlogi, po katerih se sporazumu priznava učinek veljavno sklenjene poravnave, oziroma da je sodišče prve stopnje prezrlo nasprotje med 3. točko izreka izpodbijane upravne odločbe in njenimi razlogi. Vse, razen tretje tožeče stranke, priglašajo stroške revizijskega postopka.

5. Vrhovno sodišče je v odgovor vročilo vse revizije razen revizije prve in druge tožeče stranke. Tožena stranka in stranki z interesom na vročene revizije niso odgovorile.

6. Četrta tožeča stranka je 1. 9. 2015 v zvezi z revizijo vložila pripravljalno vlogo, ki je Vrhovno sodišče, zato ker je bila vložena po preteku roka za vložitev revizije, ni upoštevalo in tudi ne vročalo nasprotnim strankam.

7. Tožena stranka je zoper stroškovni sklep, ki je vsebovan v izpodbijani sodbi, vložila pritožbo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja, da tožniki, ki s tožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila revizijskih stroškov iz prvega sojenja v tem upravnem sporu.

8. Pritožba je bila vročena tožnikom. Četrta in peta do osma tožeča stranka v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

9. Revizija prve in druge tožeče stranke ni dovoljena.

10. Po določbi drugega odstavka 95. člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, morata stranka oziroma pooblaščenec za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti novo strankino pooblastilo. To pooblastilo mora biti na podlagi prvega odstavka 98. člena ZPP sodišču predloženo pri prvem procesnem dejanju. Če to ni storjeno, sodišče po petem odstavku 98. člena ZPP pravno sredstvo zavrže. Novo pooblastilo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve.

11. K reviziji prve in druge tožeče stranke sta priloženi pooblastili, ki ne vsebujeta datuma (ali druge okoliščine, na primer navedbe datuma izdaje izpodbijane sodbe), na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da sta pooblastili novi. Ker taki pooblastili ni mogoče šteti za novi pooblastili, je Vrhovno sodišče revizijo prve in druge tožeče stranke na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

12. Revizije (I. točka izreka izpodbijane sodbe), ki so jih vložili preostali tožniki, so dovoljene in utemeljene.

13. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sta izpolnjena oba pogoja iz te določbe: ker tožniki izpodbijajo višino priznane odškodnine v obveznicah SOD, je vrednost izpodbijanega dela upravne odločbe izražena v denarni vrednosti; znesek, ki ga še uveljavljajo (600.000,00 EUR), pa presega 20.000,00 EUR.

14. Predmet izpodbijane denacionalizacijske odločbe je skladišče ... parc. št. 1 k. o. K. (danes parc. št. 2, 3 in 4 k. o. A. - trgovski objekt ...), ki je bilo podržavljeno A. A. Prejšnji lastnik ni bil poročen in ni zapustil potomcev, imel pa je sestro B. B. ter brate E. E., F. F. in C. C. Postopek denacionalizacije se je začel na zahtevo sedaj pokojnih nečakinj prejšnjega lastnika M. M. in K. K. Po njuni smrti so kot udeleženci v postopku sodelovali ostali morebitni pravni nasledniki upravičenca, ki se po ugotovitvah tožene stranke niso uspeli sporazumeti o skupnem pooblaščencu, niti niso poenotili svojih zahtev.

15. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno (česar glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 ni več dovoljeno izpodbijati z revizijo), da so vse do leta 2000 potekala pogajanja o obliki denacionalizacije, G., d. d. pa je predlagal izvensodno poravnavo v obliki denarne odškodnine. Zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000, s katero je bilo dokončno odločeno o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), je četrta tožeča stranka vložila tožbo. To tožbo je nato na podlagi spornega sporazuma umaknila v zameno za plačilo 600.000,00 EUR pravnim naslednikom C. C., in sicer, ker je bilo utemeljeno pričakovati, da denacionalizacijski postopek še nekaj let ne bo pravnomočno končan, stranki pa imata interes, da se zadeva čim prej konča. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno še, da je bil obravnavani objekt po podržavljenju tako spremenjen, da gre za novo stvar; da je bil pred izdajo izpodbijane upravne odločbe vključen v lastninsko preoblikovanje G., d. d. in da je bila zahteva za vračilo v obliki deleža na družbenem kapitalu zavezane družbe (delnice ...) postavljena šele v letu 2004. 16. Vrednost nepremičnine po prvem odstavku 44. člena ZDen v višini 764.004,02 EUR med strankami ni sporna. Sporni pa so pravni učinki sporazuma, ki ga je četrta tožeča stranka (v svojem imenu in imenu pravnih naslednikov C. C.) v obliki notarskega zapisa SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 sklenila z G., d. d. in na podlagi katerega je slednji pravnim naslednikom C. C. izplačal znesek 600.000,00 EUR. Od razrešitve tega spornega pravnega vprašanja je odvisno, koliko odškodnine v obveznicah SOD je Slovenski državni holding, d. d., še dolžan denacionalizacijskemu upravičencu A. A. 17. Ni sporno, da sporni sporazum ne izpolnjuje formalnih pogojev za poravnavo iz 69. člena ZDen (kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), saj ni bil sklenjen pred organom v smislu tretjega odstavka 69. člena ZDen niti pri njegovi sklenitvi niso sodelovale vse stranke tega denacionalizacijskega postopka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je očitno, da je bil sporni sporazum sklenjen v zvezi z obravnavanimi denacionalizacijskim postopkom. Za tak sklep zadostuje že dejstvo, da je bil sklenjen v zvezi s tožbo v postopku zavarovanja po določbah ZLPP, ki je tekel v zvezi z denacionalizacijskim postopkom za vrnitev obravnavane nepremičnine in o katerem še ni bilo odločeno. Brez odprtega postopka na podlagi denacionalizacijske zahteve ne bi bilo navedene tožbe, brez tožbe pa tudi ne sporazuma s takšno vsebino.

18. Bistveni namen tožbe, kot jo je v tem primeru v postopku zavarovanja po ZLPP vložila četrta tožeča stranka, je prizadevanje za ohranitev pravnega stanja, ki omogoča vrnitev v naravi. S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine tožba umaknjena, je bilo omogočeno lastninjenje obravnavane nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, za posledico obogatitev na račun denacionalizacijskih postopkov.

19. Glede na navedeno za končno odločitev o tem, do kolikšnega zneska odškodnine v obveznicah SOD je Slovenski državni holding, d. d., še dolžan denacionalizacijskemu upravičencu, ni pomembno, da sporazum nima vseh elementov poravnave iz 69. člena ZDen. Ker gre za rezultat avtonomnega razpolaganja strank spornega sporazuma, so neutemeljene tudi revizijske navedbe o nedopustnem enačenju odškodnine v obliki obveznic SOD in v denarnem znesku.

20. Pojasnjeno stališče o učinkih spornega sporazuma na odločitev o denacionalizaciji ne pomeni odstopa od sodne prakse, kot jo s sklicevanjem na sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 729/2009 in II Ips 575/2008 v svoji reviziji zatrjuje četrta tožeča stranka. Iz stališča v zadevi II Ips 729/2009 ne izhaja, da z denarno poravnavo, ki je bila sklenjena v pravdnem postopku zaradi ničnosti po 88. členu ZDen, ni bila (delno) izpolnjena denacionalizacijska zahteva, temveč le, da se s tako poravnavo stranka ni odpovedala drugim zahtevkom po ZDen (konkretno odškodnini po drugem odstavku 72. člena ZDen). Nosilno stališče sodbe in sklepa II Ips 575/2008 v pravdi o ničnosti najemne pogodbe in zahtevi za izselitev pa je, da nepremičnina (ki zaradi izvenupravne poravnave) ni bila v denacionalizacijskem postopku v naravi vrnjena upravičencu, nima statusa po določbah 173. člena Stanovanjskega zakona.

21. Tožeče stranke pa utemeljeno opozarjajo, da sporni sporazum, pri katerem niso sodelovali vsi pravni nasledniki pokojnega denacionalizacijskega upravičenca oziroma pri katerem naj bi sodelovala samo ena veja pravnih naslednikov, ne učinkuje na upravičenja tistih pravnih naslednikov, ki iz njega niso pridobili pravic.

22. Nastale situacije ni mogoče razrešiti s sklicevanjem na sosporništvo med pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, kot je to poskušalo sodišče prve stopnje. Pravni nasledniki pokojnega prejšnjega lastnika (denacionalizacijskega upravičenca) so sicer stranke denacionalizacijskega postopka (prvi odstavek 60. in drugi odstavek 61. člena ZDen) in če jih je več, je njihovo medsebojno razmerje po vsebini res podobno (dispozitivnemu) enotnemu sosporništvu. Kadar se v skladu z določbami ZDen premoženje vrača pokojnemu prejšnjemu lastniku, je sporno razmerje namreč mogoče rešiti samo na enak način za vse pravne naslednike in se o njihovih zahtevkih lahko odloči le z eno odločbo (208. člen ZUP/86 in 66. člen Zden) (1).

23. Sosporništvo je inštitut (civilnega) procesnega prava. Omogoča, da je v istem postopku na isti strani udeleženih več oseb. Narava sosporništva je odvisna od vsebine materialnega razmerja, učinki pa se kažejo v postopku. V 196. in 197. členu ZPP je predvideno raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega enotnega sospornika na druge in varovanje rokov za opravo pravdnih dejanj v okviru enakih možnosti za vse sospornike. Gre za beneficij in ne za omejevanje procesnih možnosti pravdnih strank, zato je določilo 196. člena ZPP treba razumeti tako, da se pravdno dejanje enega sospornika razteza na druge sospornike le, če je to dejanje načelno koristno za vse enotne sospornike, upoštevajoč končni cilj v pravdi (2).

24. Tožba, ki jo je v postopku zavarovanja z začasno odredbo po ZLPP vložila četrta tožeča stranka, je bila v korist vseh drugih pravnih naslednikov upravičenca, ker je v skladu s 15. členom ZLPP onemogočala lastninjenje obravnavane nepremičnine, s tem pa ohranjala možnost njenega vračila v last denacionalizacijskega upravičenca A. A. To pa ne velja za sporni sporazum, ki ga glede na to, da ne izpolnjuje pogojev za poravnavo iz 69. člena ZDen, ni mogoče šteti za procesno dejanje v denacionalizacijskem postopku. Prav tako ni mogoče šteti, da je sklenjen v korist vseh pravnih naslednikov. Iz dosedanjih ugotovitev namreč izhaja, da je pri njegovi sklenitvi sodelovala le ena veja pravnih naslednikov po pokojnem A. A. Ugotovitev, da je bila odškodnina po spornem sporazumu izplačana (le) pravnim naslednikom pokojnega C. C., pa je drugostopenjski upravni organ celo vključil v izrek svoje odločbe.

25. Po povedanem sta sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, saj ni bila podana pravna podlaga za to, da se odškodnina, izplačana na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, upošteva v korist tistih pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, ki niso pridobili pravic iz sporazuma.

26. Ker je bilo treba revizijam ugoditi zaradi opisane kršitve materialnega prava, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z drugimi revizijskimi ugovori, ki na odločitev ne vplivajo. Pripominja pa, da ob ugotovitvi, da je lastninsko preoblikovanje G., d. d., ki vključuje tudi obravnavano nepremičnino, že zaključeno, stranke ne morejo uspeti z zahtevami za vrnitev v naravi oziroma v obliki lastniškega deleža na G. d. d..

27. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 revizijam tretje do desete tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijani delu (I. in III. točki izreka) spremenilo tako, da je njihovim tožbam ugodilo in odpravilo odločitev o denacionalizaciji, to je 1.,2., 3., 4, 6. in 7. točko odločbe tožene stranke z dne 18. 10. 2011 (1. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), ter zadevo v tem obsegu vrnilo drugostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

28. Drugostopenjski upravni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati v tej sodbi izražena pravna stališča Vrhovnega sodišča. Glede na specifično situacijo, v kateri so nekateri morebitni pravni nasledniki upravičenca na račun denacionalizacije obravnavane nepremičnine že prejeli odškodnino, bo moral kot predhodno vprašanje razrešiti, kdo so pravni nasledniku (dediči) upravičenca. Če se bo izkazalo, da so med njimi tudi tisti, ki so prejeli odškodnino na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, bo moral ugotoviti njihove dedne deleže in v tem obsegu upoštevati odškodnino, ki so jo po navedenem sporazumu prejeli. Za ta del bo moral zmanjšati znesek odškodnine v obveznicah SOD, ki jo je Slovenski državni holding še dolžan upravičencu. To morebitno zmanjšanje se bo odrazilo v znesku, ki bo naveden izreku denacionalizacijske odločbe. Razlogi za tako zmanjšanje in obračun, iz katerega bo razvidno, na račun katerih pravnih naslednikov je odškodnina zmanjšana, bodo morali biti v skladu s stališči v tej sodbi pojasnjeni v obrazložitvi odločbe, tako da bo zapuščinsko sodišče, ki bo v nadaljevanju odločalo o dedovanju vrnjenega premoženja, te okoliščine lahko upoštevalo pri svoji odločitvi.

K III. točki izreka:

29. Četrta do deseta tožeča stranka, ki so z revizijo uspele in ki so priglasile stroške postopka, so upravičene do njihovega povračila.

30. Vrhovno sodišče je pri odmeri stroškov na prvi stopnji upoštevalo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in dejstvo, da so bile tožbe vložene pred spremembo Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika se četrti tožeči stranki priznajo stroški v znesku 420,00 EUR (vključno z DDV), peti do osmi tožeči stranki pa v skupnem znesku 350,00 EUR.

31. Odločitev o stroških sedanjega revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stroški so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in odločanja v mejah postavljenega zahtevka se četrti tožeči stranki priznajo revizijski stroški v znesku 5.331,40 EUR (tar. št. 3300 in 6002, povečano za DDV); peti do osmi tožeči stranki v znesku 6.327,50 EUR (tar. št. 3300, 1200 in 6002); deveti do deseti tožeči stranki pa v znesku 5.022,50 EUR (tar. št. 3300, 1200 in 6002).

32. Glede na navedeno je tožena stranka iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji in tega revizijskega postopka dolžna povrniti četrti tožeči stranki znesek 5.751,40 EUR, v primeru zamude skupaj z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, peto do osmi tožeči stranki znesek 6.677,50 EUR, deveti in deseti pa znesek 5.022,50 EUR.

33. O zahtevah četrte do desete tožeče stranke za povrnitev stroškov prvega revizijskega postopka v tem upravnem sporu (revizije zoper sodbo sodišča prve stopnje II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012) je sodišče prve stopnje pozitivno odločilo v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Glede teh strank navedena točka izreka izpodbijane sodbe ostaja nespremenjena tudi po tej sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča. K IV. točki izreka:

34. Prva in druga tožeča stranka z revizijo nista uspeli, zato sami trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in tretji odstavek 165. člena ZPP).

K V. točki izreka:

35. Ker je glede na pravilo o končnem stroškovnem uspehu odločitev o pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe neposredno odvisna od odločitve o revizijah, vloženih zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče o pritožbi tožene stranke odločalo z isto sodno odločbo.

36. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe je delno utemeljena.

37. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o revizijskih stroških zoper sodbo sodišča prve stopnje II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012, s katero je prvič odločalo o tožbah v tem upravnem sporu.

38. Tožena stranka se v svoji pritožbi utemeljeno sklicuje na pravilo o končnem uspehu, kot izhaja iz 154. člena in tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Stroški upravnega spora bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bil spor potreben. Pri tem ni pomembna uspešnost posameznih pravnih sredstev, temveč končni uspeh. Merilo končnega uspeha pa je odločitev o tožbi.

39. Pritožba tožene strank je zato utemeljena le glede stroškov prve in druge tožeče stranke, katerih končni tožbeni uspeh zaradi zavrženja njune revizije ostaja nespremenjen. Ni pa pritožba utemeljena glede drugih tožnikov. Njihov končni tožbeni uspeh se je namreč s to odločitvijo Vrhovnega sodišča, s katero je ugodilo njihovim revizijam zoper izpodbijano sodbo, spremenil v škodo tožene stranke.

40. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da prva in druga tožeča stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012. V presežku je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

(1) Npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 451/2014 z dne 18. 6. 2015. (2) N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 261.