Jedro

Ker niso izpolnjene procesne predpostavke niti za vložitev revizije (ni bila vložena po odvetniku oziroma stranki, ki ima pravniški državni izpit) niti za vložitev pritožbe (pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dopustna), je odločitev o zavrženju vloge pravilna, čeprav je sodišče prve stopnje ni obravnavalo kot pritožbo, ampak kot revizijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vlogo vložnika (pravilno tožnika) z dne 8. 3. 2011 zavrglo.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 7. 4. 2011 v pristojno reševanje odstopilo zadevo prvostopnemu sodišču, da jo reši v okviru svoje pristojnosti. Meni, da je s tem pri njem odpadla potreba po opravljenem pravniškem državnem izpitu, zaradi česar je sodišče prve stopnje protipravno zavrglo njegovo pritožbo. Ta pritožba po vsebini ni bila obravnavana, čeprav jo je Vrhovno sodišče prvostopnemu sodišču odstopilo v reševanje. Revizijo je pravočasno sprožil toženec, sam pa je podal odgovor, ki ga je utemeljil z enakimi vsebinskimi razlogi kot v pritožbi, ki jo je dne 4. 3. 2011 naslovil na Vrhovno sodišče. Glede na to, da gre za enako vsebino in da je sodišče prve stopnje z njo seznanjeno, jo je preuranjeno kot protipravno zavrglo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v 3. odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena).

V 1. odstavku 91. člena ZPP pa je nadalje določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena ZPP.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, torej tudi v postopku revizije, lahko pravdna dejanja stranka opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Brez pooblaščenca, ki je odvetnik, stranka lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo, če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Kolikor pod temi pogoji revizija ni vložena, se kot nedovoljena skladno s 1. odstavkom 91. člena oz. 1. odstavkom 374. člena ZPP, zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja vse pogoje, pod kakršnimi se lahko revizija vloži in tudi pravilno zaključi, da kolikor ni vložena pod pogoji, določenimi v citiranih določbah ZPP, da se v skladu s 1. odstavkom 374. člena kot nedovoljena zavrže. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča vloge, ki jo je tožnik določno poimenoval pritožba in jo enako poimenuje tudi v sedaj obravnavani pritožbi, ni mogoče obravnavati kot revizije, ker za to ni nobene podlage. Pritožbene navedbe se na revizijo nanašajo le glede izpolnjevanja pogojev, določenih v 86. členu ZPP, ko tožnik zmotno vztraja, da so na njegovi strani pogoji za vložitev revizije izpolnjeni že samo glede na dejstvo, da je v odgovoru na revizijo, ki jo je vložil toženec, navajal enake razloge kot v vlogi z dne 4. 3. 2011. Tožnik pa v pritožbi ne navaja tega, da je z vlogo z dne 4. 3. 2011 vložil revizijo, pač pa le vztraja, da jo prvostopno sodišče obravnava vsebinsko, ker mu jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odstopilo v pristojno reševanje.

Prvostopno sodišče je vlogo z dne 4. 3. 2011 tudi obravnavalo, ne sicer vsebinsko, tako kot želi tožnik, ampak pravilno zgolj formalno. V okviru svoje pristojnosti je po uradni dolžnosti najprej preizkusilo izpolnjevanje procesnih predpostavk in ker je ugotovilo, da niso izpolnjene, je vlogo, zavrglo. V obravnavani zadevi procesna predpostavka ni izpolnjena ne le za vložitev revizije, ampak ni izpolnjena niti za vložitev pritožbe, tako, da je odločitev, da se vloga zavrže, pravilna, čeprav je sodišče prve stopnje ni obravnavalo kot pritožbo. Takšna nepravilnost ne vpliva na samo odločitev.

V ZPP je v določbi 343. člena jasno določeno, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji. Pomeni, da imajo stranke pravico pritožbo vložiti zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne pa zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje. Pritožba, vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje zato ni dovoljena, nedovoljena pritožba pa se v skladu s 1. odstavkom 343. člena zavrže, ne da bi se obravnavala vsebinsko, za kar se v pritožbi zavzema tožnik.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, vloga vložnika oziroma tožnika pa pravilno zavržena, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.