Jedro

Za odločitev o zahtevi so potekli vsi roki določeni v 28. členu ZUS-1, zato so izpolnjene procesne predpostavke v primeru vložene tožbe zaradi molka organa.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Ljubljana naloži, da o zahtevi tožnice z dne 25. 11. 2011 odloči v roku 60 dni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi zaradi molka organa navaja, da je pravna naslednica po pokojni A.A. in B.B., ki sta v denacionalizacijskem postopku z delno odločbo opr. št. 464-4/94 z dne 15. 3. 1996, skupaj z C.C. in D.D. ter E.E. dobila vrnjeno nepremičnino parc. št. 12/2 k.o. … in sicer stavbišče s hišo …, razen dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju s pritiklinami in trisobnega stanovanja v prvem nadstropju s pritiklinami, ki sta bila izvzeta iz nacionalizacije. Odločitev, da se vrne nepremičnina upravičencem, je zelo nejasna, ker niso bili določeni deleži. Iz tega razloga je tudi zemljiškoknjižno sodišče vsak predlog upravnega organa za vknjižbo lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev zavrnilo. C.C., D.D. in A.A. so prejele z delno denacionalizacijsko odločbo samo solastninski delež na skupnih delih stavbe, ki pripada stanovanju, izvzetem iz nacionalizacije in na katerem so že imele lastninsko pravico. S poznejšimi predpisi in sicer predvsem z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in s Stvarnopravnim zakonikom je pripadajoči delež na skupnih delih stavbe postal solastninski delež k posameznemu delu. V predmetnem postopku je problem, kaj se šteje za skupne dele stavbe in kaj pripada izključno posameznim delom, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije. Za ugotovitev popolnega dejanskega stanja bi moral upravni organ imenovati izvedenca, ki bi ugotovil deleže, dedičem po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih pa naložiti stroške postopka. Tožnica je velikokrat urgirala rešitev zadeve, vendar upravni organ ne reagira. Zato je prisiljena vložiti tožbo v upravnem sporu zaradi molka pristojnega ministrstva. Pravni naslednici, dedinji po denacionalizacijskih upravičencih, sta tožnica in F.F., ki sta na podlagi sklepov o dedovanju solastnici nepremičnine, ki je bila predmet vračanja v naravi, in sicer tožnica do ¾ in F.F. do ¼. Tožnica je večkrat skušala z drugo solastnico skleniti dogovor v smislu sklepov o dedovanju, ki so pravnomočni, vendar do pisnega sporazuma med sedanjima solastnicama zgradbe, ki bi ga ponudila v upravnem postopku, ni prišlo. Vendar bi ne glede na to moral upravni organ izdati odločbo, da bi na podlagi nje bilo mogoče vknjižiti denacionalizacijske upravičence v zemljiško knjigo. Brez izdaje dopolnilne odločbe v predmetnem postopku ni mogoče dokončati denacionalizacijskega postopka, zato je tožnica pozvala upravni organ, da glede na novo stanje v zemljiški knjigi z dopolnilno odločbo odloči o vrnitvi posameznega dela št. 900 k.o. …, vendar upravni organ na nobeno zahtevo ni reagiral. S pozivom z dne 25. 11. 2011 je tožnica upravni organ tudi pozvala, da v skladu z 28. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izda dopolnilno odločbo, s katero bo končal denacionalizacijski postopek. Zaradi neizvedene denacionalizacijske odločbe ni mogoče predlagati vknjižbe lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju. Zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja dediči ne morejo nepremičnine tržiti in tudi ne z njo razpolagati, zaradi česar jim nastaja nepopravljiva škoda. Predlaga, da sodišče odredi toženi stranki, da odloči v zadevi ter izda dopolnilno denacionalizacijsko odločbo, na podlagi katere bo upravni organ po uradni dolžnosti predlagal vknjižbo solastniških deležev v korist denacionalizacijskih upravičencev v zemljiško knjigo ter zahteva stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ni sporočila razloga, zakaj v zadevi še ni odločila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Upravni spor zaradi molka organa po določbi 28. člena ZUS-1, ki ga je sprožila tožnica zoper toženo stranko, ker ta ni izdala odločbe o njeni zahtevi, je dopusten, če upravni organ v predpisanem roku ne izda odločbe o zahtevi stranke – molk upravnega organa in če odločbe ne izda niti v 7 dneh od ponovne zahteve stranke za izdajo odločbe. S tem, ko ZUS-1 dovoljuje sprožitev upravnega spora tudi v primeru molka, je zagotovljeno pravno varstvo osebi, ki je v upravnem postopku vložila določeno zahtevo, pa organ v predpisanem roku o njej ni odločil. Procesne predpostavke, ki jih presoja sodišče v primeru vložene tožbe zaradi molka organa so, da je tožnik oseba, ki je v upravnem postopku postavila zahtevek, o katerem ni bilo odločeno ter da so za odločitev o zahtevi potekli vsi, v 28. členu ZUS-1 določeni roki.

Ob preizkusi procesnih predpostavk sodišče ugotavlja, da je tožnica pri toženi stranki zahtevala izdajo dopolnilne odločbe k delni odločbi o denacionalizaciji zgradbe … št. 464-4/94 z dne 15. 3. 1996 dne 18. 8. 2011 ter ponovno dne 25. 11. 2011. Iz upravnega spisa izhaja, da tožena stranka niti po ponovni urgenci o zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe ni odločila, torej tožba, vložena dne 1. 3. 2012, izpolnjuje vse procesne predpostavke.

Tožena stranka o zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe ni odločila niti po zahtevi sodišča, da pojasni, zakaj upravnega akta ni izdala, niti ni na tožbo odgovorila, poslala pa je upravne spise. Ker vse do odločitve sodišča ni bilo odločeno o zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe in glede na predložene upravne spise sodišče ocenjuje, da je tožba upravičena, ji je zato ugodilo ter toženi stranki naložilo, da o zahtevi tožnice odloči v izreku predpisanem roku 60 dni. Procesna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe je v določbi 220. člena ZUP, ki predvideva, da v primerih, kolikor organ meni, da zahteva za izdajo dopolnilne odločbe ni utemeljena po vsebini, o predlogu stranke za dopolnilno odločbo izda zavrnilno odločbo. Tožena stranka je torej bila dolžna, da o zahtevi stranke za izdajo dopolnilne odločbe odloči. Tožnica je v tem upravnem sporu uspela, zato ji je sodišče priznalo stroške postopka v višini kot določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu z 20 % DDV.