Jedro

Glavna obveznost lizingodajalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska judikatna terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve v ničemer ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene Pogodbe o finančnem lizingu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 788,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je zastavna pravica, ustanovljena na podlagi notarskega zapisa, SV 2 in Pogodbe o obveznosti odkupa ID znakom 1, prenehala veljati. Prav tako je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženec tožniku izstaviti listino, na podlagi katere bo tožnik vknjižil izbris omenjene zastavne pravice.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik v pritožbi opozarja, da je uveljavljal dva zahtevka, ki temeljita na identični pravni in dejanski podlagi. Glede drugega zahtevka je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, glede prvega pa ne. Zato je izrek sodbe nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V konkretnem primeru je bila zastavna pravica sklenjena za dobo sedmih let. To je razvidno iz notarskega zapisa, SV 2. Prav tako je to razvidno iz prilog, ki so sestavni del tega notarskega zapisa. Zlasti je to razvidno iz Prodajne pogodbe ter Pogodbe o obveznosti odkupa. Pritožba nadalje opozarja, da bi lahko tožena stranka vložila zahtevek za povratni odkup. V konkretnem primeru pa je ta terjatev zastarala. Tožena stranka se je odpovedala pravici do povratnega odkupa. Pogodbi so torej razdrti, zato nastopijo učinki razvezane pogodbe po 111. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Obe stranki sta torej prosti obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Ker je Pogodba o finančnem lizingu razvezana, ne more imeti nobenih finančnih učinkov. Tožeča stranka ne more več jamčiti za terjatev, ki je več ni. Tožena stranka je nepremičnino prodala novemu kupcu T. V. To pa pomeni, da predmet Pogodbe o obveznosti odkupa ni več last tožene stranke. Tožeča stranka ni dolžna plačati nekaj, kar ne obstoji več. Tudi Pogodba o finančnem lizingu ne obstoji več in ni več možnosti za povratni odkup. Časovno omejitev hipoteke je priznalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 844/2007. Prav tako v konkretnem primeru ne obstoji več terjatev, ki je bila zavarovana s hipoteko, kar potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 833/2009. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Notarska hipoteka mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot zastavitelj, tožena stranka pa kot upravičenec) z notarskim zapisom SV 2 sklenili Sporazum o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu SPZ (v nadaljevanju: Sporazum, priloga A10). Iz vsebine tega Sporazuma, s katerim je bila ustanovljena notarska hipoteka, jasno izhaja, da ima tožena stranka na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine do družbe C. d.o.o. terjatev v višini 512.641,80 EUR z določeno dospelostjo (kot je razvidno iz anuitetnega načrta, ki je sestavni del Sporazuma), pri čemer pogodbene stranke soglašajo, da se v zavarovanje te terjatve ustanovi zastavna pravica na nepremičnini z ID znakom 1, ki je last zastavitelja (tožeče stranke) in se zavaruje neposredna izvršljivost tega Sporazuma; tožnik kot zastavitelj pa posebej dovoljuje, da se omenjena terjatev tožene stranke do dolžnika družbe C. d.o.o. v višini 512.641,80 EUR z rokom dospelosti najkasneje do 31.7.2020 zavaruje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v korist tožene stranke. Pogodbene stranke so v skladu s 4. členom Zakona o notariatu (ZN) in 142. členom SPZ omenjenemu Sporazumu (sklenjenem v obliki notarskega zapisa) izrecno priznale pravno naravo izvršilnega naslova, pri čemer sta dolžnik in zastavitelj izrecno soglašala z neposredno izvršljivostjo omenjenega notarskega zapisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodbene stranke v tem Sporazumu (sklenjenemu v obliki notarskega zapisa), s katerim je bilo dogovorjeno zavarovanje toženčevih terjatev do dolžnika z ustanovitvijo notarske hipoteke, niso dogovorile časovne omejitve trajanja hipoteke za obdobje sedmih let, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Prodajna pogodba (priloga A7) in Pogodba o obveznosti odkupa (priloga A8) namreč nista bili sestavni del omenjenega Sporazuma, marveč sta bili le prilogi v okviru notarskega zapisa, SV 482/05. Pogodba o obveznosti odkupa terjatev je namreč le povezani pravni posel (drugi odstavek 43. člena ZN), pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza pravni naravi predpogodbe po 33. členu OZ. Vendar pa pogodbene stranke pogodbene določbe iz Prodajne pogodbe oz. Pogodbe o obveznosti odkupa o tem, da bo hipoteka ustanovljena za dobo sedem let, niso vnesle v Sporazum, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da notarska hipoteka, dogovorjena v Sporazumu, ni bila časovno omejena(1). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila Pogodba o obveznosti odkupa priloga omenjenemu Sporazumu iz razloga, ker je bil pogoj za nastop pravnega učinka neposredne izvršljivosti terjatve iz Sporazuma toženčeva predhodna ponudba tožniku, da pred izvršbo odkupi predmet lizinga pogodbe. Ker tožnik v konkretnem primeru te opcije ni izkoristil (kljub temu, da mu je tožena stranka z dopisom z dne 10.9.2007 ponudila možnost odkupa), pa to nikakor ne pomeni, da je zaradi tega prenehala sporna notarska hipoteka, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. V tej zvezi so se namreč stranke v omenjenem Sporazumu dogovorile, da mora lizingodajalec (v primeru, da lizingojemalec preneha s plačevanjem dogovorjenih lizing obrokov) najprej ponuditi zastavitelju predmet lizinga, in šele, če zastavitelj v odkup ne privoli, lahko lizingodajalec vloži izvršbo v skladu z določbami notarskega zapisa SV 2. Zato tudi ni pravno pomembno, ali je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila sodni zahtevek za povratni odkup, oz. ali se je tej pravici odpovedala. Prav tako v konkretnem sporu ni pravno pomembno, ali je ta zahtevek zastaral ali ne.

Glavna obveznost lizingodajalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe. V konkretnem primeru se Sporazum v točki prvič izrecno sklicuje na Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine, št. 4, pri čemer pogodbene stranke ugotavljajo, da ima tožena stranka kot lizingodajalka na podlagi omenjene lizing pogodbe terjatev do dolžnika družbe C. d.o.o. v višini 512.641,80 EUR, ki dospe v plačilo v 180-ih mesečnih obrokih po 2.848,01 EUR, in sicer prvič 1.8.2005 in zadnjič 30.6.2020 v skladu z anuitetnim načrtom po lizing pogodbi, ki je sestavni del omenjenega Sporazuma. V 31. členu omenjene lizing pogodbe pa je dogovorjeno, da lahko lizing pogodba zaradi odstopa lizingodajalca (ker jemalec lizinga ne plačuje dogovorjenih mesečnih lizing obrokov) predčasno preneha, pri čemer ima lizingodajalec pravico do plačila vseh zapadlih in diskontiranih nezapadlih mesečnih obrokov. To pa pomeni, da se pogodbena izpolnitvena obveznost glede bodočih (nezapadlih v času predčasnega prenehanja pogodbe) mesečnih lizing obrokov spremeni v odškodninsko obveznost, ki ščiti dajalca lizinga, da bo prišel v položaj, v katerem bi bil, če bi jemalec lizinga pravilno izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost. Zaradi tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska judikatna(2) terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve v ničemer ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene Pogodbe o finančnem lizingu. Iz tega razloga nikakor ne drži pritožbena kritika, da razvezana lizing pogodba nima nobenih finančnih učinkov, oz. da je zavarovana terjatev po Sporazumu zaradi predčasne razveze Pogodbe o finančnem lizingu prenehala veljati.

Seveda odškodnina ne sme presegati škode, spričo česar lizingodajalec zaradi predčasnega prenehanja lizing pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razveze pogodbe. Če je lizingodajalec uspel predmet lizinga ponovno oddati v lizing ali ga odtujiti, mora to korist od odškodnine odbiti (31. člen omenjene lizing pogodbe in člen 243/3 OZ). Vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne posebej izpodbija), da tožnik v sodnem postopku sploh ni ponudil dovolj konkretnih trditev (v smeri, da je bil predmet lizinga odtujen tretji osebi za ceno, ki presega zavarovano terjatev), da bi sodišče lahko zaključilo, da je zavarovana terjatev (judikatna terjatev v višini 340.489,44 EUR s pp) prenehala in da je zato prenehala tudi sporna notarska hipoteka. Zgolj sama prodaja predmeta lizinga tretji osebi namreč takšnega zaključka ne omogoča. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožbeno kritiko, da sporna hipoteka ne velja več, ker je bil predmet Pogodbe o obveznosti odkupa odtujen tretji osebi in ni več last tožene stranke(3).

Kar zadeva notarsko hipoteko na podlagi notarskega zapisa SV 3, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo s sodno odločbo pravnomočno ugotovljeno, da je bila Pogodba o finančnem lizingu št. 5 razvezana na podlagi 112. člena OZ (razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin), zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da sta oba tožbena zahtevka tožnika temeljila na enaki pravni in dejanski podlagi. V drugem primeru je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavarovana terjatev prenehala, spričo česar je posledično prenehala tudi notarska hipoteka (2. alineja drugega odstavka 154. člena SPZ).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 788,80 EUR s pp (nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT).

op. št. 1: V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi izjavo direktorja tožnika (priloga A18) kot nebistveno.

op. št. 2: Sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 101/2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cpg 209/2009. op. št. 3: V tej zvezi se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 833/2009, ki obravnava pravno situacijo, ko je s hipoteko zavarovana terjatev prenehala, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.