Jedro

Ni utemeljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na zaključen stečajni postopek podjetnika posameznika. Tožnikove obveznosti iz naslova plačila denarne kazni in povprečnine so namreč nastale pred uvedbo stečaja in se zato postopek izvršbe glede teh obveznosti nadaljuje kljub zaključku stečajnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zoper tožnika na predlog Sodnika za prekrške Ljutomer, izvršilni naslov št. P001000/01 z dne 28. 8. 2002, izvršljiv dne 18. 2. 2004, iz naslova neplačane denarne kazni in povprečnine ter stroškov postopka, opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na svojem računu pri A.A. V svoji obrazložitvi navaja, da rubež sredstev po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določbi 144. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1) izvzeti iz davčne izvršbe ter prejemkov iz naslova plač, nadomestil plač in pokojnin in da se tožniku prepoveduje razpolaganje z njegovimi sredstvi na računih pri navedeni banki, dokler dolg po sklepu o davčni izvršbi ne bo plačan.

Pritožbi tožnika zoper navedeni sklep je drugostopenjski organ (v ponovljenem postopku) delno ugodil in izrek sklepa v delu, v katerem je naveden izvršilni naslov, spremenil tako, da se izvršilni naslov glasi: „odločba o prekršku“ ter odpravil povprečnino v znesku 125,19 EUR (30.000,00 SIT), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnik v pritožbi navaja, da se odločba sodnika za prekrške nanaša na kazen iz naslova opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika in na povprečnino v drugem znesku, kot je navedeno v sklepu. Dalje navaja, da za izterjavo ne obstaja izvršilni naslov, izpodbija pa tudi pristojnost davčnega organa za izterjavo davčnih obveznosti po zaključku stečajnega postopka. Kazen mu je bila izrečena kot samostojnemu podjetniku, zoper katerega je bil v letu 2002 uveden in tudi zaključen stečajni postopek. Drugostopenjski organ v zvezi s temi tožnikovimi navedbami navaja, da je bilo tožniku na podlagi izvršljive odločbe, ki jo predstavlja odločba Sodnika za prekrške Ljutomer, naloženo plačilo denarne kazni in povprečnine. Ker tožnik dolgovanega zneska v postavljenem roku ni poravnal, je prvostopenjski organ izdal sklep o davčni izvršbi na njegova denarna sredstva. Organ se sklicuje na določbe tedaj veljavnega ZDavP-1, po katerem je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (137. člen). V skladu s petim odstavkom 142. člena ZDavP-1 s pritožbo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse obvezne sestavine, kot jih določa 137. člen ZDavP-1, treba je bilo le pravilno navesti izvršilni naslov in spremeniti višino povprečnine, ker je v navedenem izvršilnem naslovu določena le povprečnina v znesku 41,73 EUR (10.000,00 SIT) in ne v znesku 166, 92 EUR (40.000,00 SIT), kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ je uvedel postopek izvršbe na podlagi določbe 256. člena Zakona o prekrških (ZP), predmetna odločba o prekršku se glasi na tožnika in zato je izvršba na podlagi te odločbe po mnenju drugostopenjskega organa utemeljena, sklicevanje tožnika na zaključen stečajni postopek pa neutemeljeno. Tožnik je z navedbami glede stečaja izpodbijal odločbo o prekršku, vendar je Senat za prekrške RS te navedbe zavrnil kot neutemeljene. Drugostopenjski organ tudi ni tisti, ki bi presojal, ali je bila tožniku utemeljeno naložena denarna kazen in povprečnina, saj drugostopenjski organ v predmetni zadevi presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je na predlog Sodnika za prekrške, ki je tudi predložil izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, izdal prvostopenjski organ. Sodbe, na katere se sklicuje tožnik, tudi ne predstavljajo situacije, kot je predmetna, zato jih ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Kot že navedeno, je bilo treba le spremeniti višino povprečnine ter v delu izreka navesti pravilen izvršilni naslov, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa. Navaja, da se tožena stranka pri reševanju njegove pritožbe ni izrekla o pritožbenih navedbah, zato mu je zaradi neobrazložene odločbe kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Odločba tožene stranke je tudi v nasprotju s pravno prakso oz. drugo pravnomočno odločbo istega organa, iz katere izhaja, da je bilo v vsebinsko enakih zadevah že odločeno v korist tožnika. Izpodbijana odločba je potrdila prvostopenjski sklep, čeprav se tožniku rubijo sredstva brez zagotovljenega eksistenčnega minimuma. Prejema namreč le občasne prihodke, ima pa obveznost preživljanja mladoletne hčerke. Tožnik ponovno poudarja, da mu je bila denarna kazen izrečena kot samostojnemu podjetniku posamezniku, zoper katerega je bil v letu 2002 uveden in tudi zaključen stečajni postopek. Sklicuje se na odločbe VS RS III Cp 3238/2001, CPg 421/1999 in III Cp 469/2000. Sodišču predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz razlogov svoje obrazložitve v odločbi z dne 19. 3. 2010, v kateri je bilo odgovorjeno na vse pritožbene navedbe tožnika. Glede eksistenčnega minimuma pa dodaja, da so sredstva izvršbe po sklepu o izvršbi, ki je predmet izpodbijanja, denarna sredstva na računu pri banki, banka pa je dolžna pri izvrševanju sklepa upoštevati tako omejitve kot izvzetja davčne izvršbe, kar je razvidno tudi iz obrazložitve samega sklepa o davčni izvršbi. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njegova pritožba zoper navedeni sklep, ob spremembi višine povprečnine in točne navedbe izvršilnega naslova, zavrnjena.

Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je torej sklep Davčnega urada Murska Sobota z dne 12. 10. 2004 o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva, ker zapadle denarne kazni za prekršek in povprečnine po pravnomočni in izvršljivi odločbi Sodnika za prekrške ni plačal v predpisanem roku.

Po določbah 125. člena ZDavP-1 v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, davčni organ postopa v skladu s tretjim delom ZDavP-1, ki se nanaša na davčno izvršbo. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 127. člena ZDavP-1), sklep mora vsebovati vse v 137. členu ZDavP-1 predpisane sestavine, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po prvem odstavku 132. člena ZDavP-1 je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 142. člena ZDavP-1).

Po presoji sodišča so bile zgoraj navedene zakonske določbe pri izdaji izpodbijanega akta pravilno uporabljene in je Davčni urad Murska Sobota utemeljeno izdal izpodbijani sklep. Sklep o davčni izvršbi je bil (glede na podatke v spisu) izdan na podlagi odločbe o prekršku, ki predstavlja izvršilni naslov, ki je postala pravnomočna dne 7. 1. 2004 in izvršljiva dne 18. 2. 2004. Na takšno ugotovitev organa za prekrške pa je davčni organ vezan. Napako glede navedbe izvršilnega naslova in višine povprečnine je sanirala drugostopenjska odločba.

Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ni utemeljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na zaključen stečajni postopek. Tožnikove obveznosti iz naslova plačila denarne kazni in povprečnine so namreč nastale pred uvedbo stečaja in se zato postopek izvršbe glede teh obveznosti nadaljuje kljub zaključku stečajnega postopka. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izpostavljene odločbe VS RS, ker se le-te nanašajo na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega. Prav tako se v tem postopku ne morejo upoštevati tožbene navedbe o tožnikovih premoženjskih razmerah.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in je tožena stranka tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.