Jedro

Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.

Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4221-143/2020-03523 z dne 12. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od premoženja za leto 2020 za štiri objekte, ki so po namenu uporabe opredeljeni kot poslovni prostori, in sicer objekt ID znak ..., ID znak ..., ID znak ... in ID znak ... ter za dva objekta, ki sta po namenu uporabe opredeljena kot stanovanjska stavba oziroma stanovanje, in sicer na naslovu A. (ID znak ...) in na naslovu B. (ID znak ...), v skupni višini 10.261,82 EUR. Odločila je, da je odmerjene zneske treba plačati v rokih, ki jih je določila (4 obroki), po preteku roka za plačilo pa bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Ugotovila je, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da vložena pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ pojasni, da se davek od premoženja plačuje na podlagi določb 156. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), ki opredeljuje zavezanca, osnovo in davčne oprostitve, ter na podlagi Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2020. Zavezanec za davek od premoženja je po določbi 157. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje še na 158. in 162. člen ZDO ter pojasni osnovo za davek od premoženja in vrednost točke. Pojasni tudi, da so v skladu s 162. členom ZDO davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž in sicer za 10 let.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Osnova za davek od premoženja oziroma vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov se ugotavlja na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 57. člena Odloka o davkih občanov v Občini Domžale (v nadaljevanju Odlok) se vrednost stavbe ugotovi tako, da se upošteva povprečna gradbena cena za kvadratni meter koristne stanovanjske površine upoštevajoč normalno stopnjo opremljenosti, gradbeno izvedbo in leto izgradnje oziroma leto in obseg rekonstrukcije oziroma leto dozidave ali nadzidave stavbe. Od ugotovljene vrednosti stavbe se odšteje amortizacija, ki se izračuna po tabeli Pravilnika o enotni metodologiji za izračun revalorizirane vrednosti stanovanjske hiše oz. stanovanja. Davčni organ je navedel podatke, ki jih je pridobil iz Registra nepremičnin, ti pa se ujemajo s podatki, ki jih je tožnik navedel v napovedih. Vrednost vseh objektov je bila pridobljena na način, da se je upoštevala le površina prostora, ob uporabi faktorjev za znižanje površine, ki se je pomnožila z gradbeno ceno za 1 m2 koristne površine, ki je za leto 2020 znašala 980,00 EUR/m2. Pri izračunu davka se je upoštevala amortizacijska stopnja glede na leto gradnje objekta. V zvezi s tožnikovo navedbo, da objekt na naslovu A. uporablja njegov sin, pojasni, da ima slednji stalno prebivališče na navedenem naslovu prijavljeno šele od 4. 12. 2020, ne navaja pa, da bi v tej nepremičnini sam ali njegov ožji družinski član stalno bivali v letu pred letom, za katero se mu odmerja davek od premoženja. Pogoji za znižanje osnove za davek od premoženja na posest stavb tako niso izpolnjeni. V zvezi z navedbo, da objekt z ID znakom ... v naravi ne obstaja več, pa toženka ugotavlja, da gre za pavšalne navedbe, ki jih tožnik ni podkrepil z nobenim dokazom, na podlagi podatkov uradno dostopnih javnih evidenc pa je mogoče ugotoviti, da je še vedno evidentiran kot obstoječi objekt.

4.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je davčni organ zmotno uporabil materialno pravo in mu za leto 2020 obračunal občutno previsok davek od premoženja. Davčni organ ni upošteval 2. člena Pravilnika, na kar je opozoril že v pritožbi. Zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi ni ugotavljal dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ. Sicer navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, vendar organ svojih pavšalnih navedb ne aplicira na konkretne nepremičnine niti ne navaja, kako naj bi se ti kriteriji upoštevali. Toženka se nadalje sklicuje na Register nepremičnin, vendar pri tem navaja zgolj kvadraturo poslovnih prostorov in upoštevanje amortizacijske stopnje obrabe, ni pa razvidno, kakšna amortizacijska stopnja obrabe je bila upoštevana. Izpodbijana odločba ne vsebuje niti podatka o starosti oziroma letu izgradnje posamezne nepremičnine, zato ni jasno, na kakšen način naj bi se amortizacijska stopnja obrabe sploh obračunavala. Da mora biti iz odločbe jasno razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri odmeri davka na premoženje, je izpostavilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 621/2019 z dne 2. 6. 2020. V zvezi z nepremičnino ... tožnik pojasni, da jo je začel v letu 2020 uporabljati in urejati sin, nepremičnina pa pred letom 2021 še ni ustrezala osnovnim pogojem za bivanje, zato ne bi smela biti upoštevana pri odmeri davka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oz. naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Toženki naj se naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno pojasni, da je bila vrednost vseh spornih objektov za odmerno leto 2020 pridobljena na način, da se je upoštevala amortizacijska stopnja obrabe objekta glede na leto gradnje, kot izhaja iz podatkov GURS, in sicer za leto gradnje 1960 faktor 35.100 %, za leto gradnje 2006 faktor 6.274 % in za leto gradnje 1890 faktor 70.000 %. Pri izračunu davčne vrednosti objekta se upošteva le površina prostora, ki se množi z gradbeno ceno za 1 m2, označbe komunalne opreme pa niso potrebne oziroma merodajne, saj se odmera davka na območju občine Domžale izvaja po izračunu gradbene cene za 1 m2 in ne po točkovnem načinu, ki je uporabljen pri drugih občinah.

6.Tožba je utemeljena.

7.V zadevi je sporna davčna osnova za odmero davka od premoženja, in sicer se tožnik ne strinja z vrednostjo obravnavnih objektov. Opozarja, da iz izpodbijane odločbe ni razviden način določitve vrednosti, prav tako ni razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri odmeri davka, niti amortizacijska stopnja obrabe, ki je bila upoštevana pri posamezni nepremičnini. Po presoji sodišča so ti ugovori utemeljeni. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, zaradi katerih sodišče ne more preizkusiti njene zakonitosti.

8.Podlaga za odmero davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen). Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr), objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih temelji izpodbijana odločba, nakar je z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 Ustavno sodišče RS razveljavilo ZDavNepr, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, z izjemo davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

9.Po 158. členu ZDO je osnova za davek od premoženja (med drugim tudi stavb) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

10.Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da so ta merila določena v Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS št. 25/81 in naslednji), ki se po 11. členu Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS št. 127/04) še vedno uporablja med drugim tudi za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja. Sklicuje se na 2. člen Pravilnika, po katerem se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2).

11.Kljub sklicevanju na omenjeni 2. člen Pravilnika iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali je bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov in stanovanjskih stavb ugotovljena na v Pravilniku predpisan način. Kot pravilno opozarja tožnik, je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Iz obrazložitve izhaja le, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2020 na območju Občine Domžale znašala 980,00 EUR/m2), pri čemer so bile površine posameznih prostorov v stanovanjski stavbi (objekta z ID znakom ... in ...) zmanjšane za korekcijske faktorje, kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Domžale, upoštevana pa naj bi bila tudi amortizacija. Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije (upoštevaje 2. člen Pravilnika) je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.

12.Tožnik utemeljeno ugovarja tudi, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kateri pravni podlagi je toženka utemeljila odločitev o odstotku amortizacije. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, katera (če sploh katera) amortizacijska stopnja obrabe objekta je bila uporabljena. Šele v odgovoru na tožbo toženka pojasni, da je bila vrednost vseh spornih objektov za odmerno leto 2020 pridobljena na način, da se je upoštevala amortizacijska stopnja obrabe objekta glede na leto gradnje, kot izhaja iz podatkov GURS, in sicer za leto gradnje 1960 faktor 35.100 %, za leto gradnje 2006 faktor 6.274 % in za leto gradnje 1890 faktor 70.000 %. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, kot je to storila toženka, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

13.V zvezi z nepremičnino ID stavbe ..., ki predstavlja stanovanjsko hišo, ki jo uporablja tožnikov sin, pa je toženka ugotovila, da ima sin stalno prebivališče na naslovu te nepremičnine prijavljeno šele od 4. 12. 2020 dalje. Tožnik pa ni navedel, da bi tam že prej bival. Tožnik pravilno opozori na četrti odstavek 20. člena ZDO, ki določa, da če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba za izpolnitev teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za bivanje davčni organ ni ugotavljal, zato dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik namreč trdi, da se je navedena nepremičnina v letu 2020 obnavljala, kar lahko vpliva na odmero davčne obveznosti.

14.Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral organ ponovno odločiti v skladu s stališči iz te sodbe.

15.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

16.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika pripadajo tožniku, če je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Enako sodbi I U 315/2018 z dne 11. 2. 2020 in I U 1755/2018 z dne 22. 1. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davkih občanov (prečiščeno besedilo ) (1991) - ZDO - člen 156, 158

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.