Jedro

Dolžnost sodišča po postavitvi novega izvedenstva je podana le izjemoma in ob tem še dodatno omejena iz taksativno naštetih razlogov (prim. drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). To stori sodišče namreč le takrat, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, medtem ko je zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo. S sodbo je tako med drugim ugotovilo, da predstavljata skupno premoženje pravdnih strank dva osebna avtomobila, Opel Corsa in BMW 525 TDS, na katerih znaša delež vsake od pravdnih strank 1/2, in presodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 92.032,54 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Glede zahtevka za plačilo 92.032,54 EUR je ocenilo, da predstavlja znesek posebno premoženje tožnice, ki ji ga je toženec dolžan vrniti skupaj z obrestmi od dne, ko se je zaradi razdora zakonske zveze preselila drugam.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo odločitvi glede osebnega avtomobila BMW in zahtevka po nasprotni tožbi ter v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči, s tem ko nista ugodili predlogu po postavitvi novega izvedenca, grobo kršili določbe o izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče se ni izreklo o pritožbenih navedbah glede neprepričljivosti in pomanjkljivosti obstoječih mnenj, ki so v očitnem nasprotju s povečavami spornega mesta (križanega podpisa in tipkopisa). Čeprav mu je bilo naloženo, da opravi istovrstni pregled tožničinega podpisa, izvedenec tega ni storil z izgovarjanjem, da gre za manjše sledi, ki jih ni mogoče obravnavati na isti način kot pri toženčevem podpisu. Gre za odločilna dejstva, ki so obravnavana v nasprotju s samimi seboj in z listinami v spisu, zato jih ni mogoče preizkusiti. Presoja nižjih sodišč, da nov dokaz z izvedencem ni potreben, je nedopustna in napačna. Napačno je tudi sklicevanje, da je tožnica izročitev denarja dokazala z zaslišanjem prič, svojih staršev, saj je toženec opozarjal na njihovo pristranost. Tudi o teh navedbah se sodišče ni izreklo. Zmotna je presoja dejstva, ali bi tožnica lahko prihranila takšno vsoto denarja. Pritožbeno sodišče se ni v ničemer izreklo o ostalih pritožbenih navedbah, zlasti o okoliščinah v zvezi s tožničinim pojasnjevanjem namena sporne izročitve denarja (o pogostem spreminjanju navedb in o naknadni predložitvi potrdila) in o ostalih tožničinih ravnanjih, ki kažejo na namen škodovanja tožencu. Pri tožničinem zahtevku gre za čisti konstrukt, sporno potrdilo je ponaredek, denarja pa ni nikdar prejel. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: – pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze živeli v stanovanjski hiši v lasti toženca; – po že sklenjeni poroki je tožnica pred pričama in s pisnim potrdilom z dne 6.10.1991 izročila tožencu svoje prihranke v takratni vrednosti 180.000 DEM, s katerimi naj bi toženec v svoji hiši uredil psihiatrično ambulanto za potrebe dejavnosti tožnice; – potrdilo in toženčev podpis, ki je bil nanj zapisan, ko je bilo besedilo že natipkano, sta pristna; – vlaganja toženca v ambulanto so bila minimalna, uporabil je opremo, ki jo je že imel, tožnici pa je dovolil uporabo ambulante samo za sprejem enega pacienta, zato je morala za izvajanje svoje dejavnosti poslovne prostore najeti drugje; – toženec dogovora o izgradnji psihiatrične ambulante ni uresničil. Revizija je izredno pravno sredstvo, zoženo le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava in na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče le na pravilno uporabo materialnega prava, obstoj morebitnih procesnih kršitev pa preizkuša le ob konkretiziranih očitkih revidenta (371. člen ZPP). Revizijski razlogi, ki jih je glede na vsebino revizije mogoče le v zelo omejenem obsegu razumeti kot vsebinsko opredeljene očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, so neutemeljeni. Še več, pri njihovi razčlenitvi se izkaže, da so skoraj vsi po vrsti zgolj izraz tožnikovega nezadovoljstva z dokazno oceno sodišča prve stopnje (dokazno oceno izvedenskih mnenj, zaslišanja prič in tožnice), ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilno. Gre torej le za prikrit poskus uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedenega revident niti ne skriva, saj revizijo vsebinsko povzame s trditvami, da gre pri tožničinem zahtevku za čisti konstrukt, da je sporno potrdilo ponaredek in da denarja ni nikoli prejel. Glede na povedano se je revizijsko sodišče posebej opredelilo le o revizijskih očitkih glede tako imenovanega standarda obrazloženosti pritožbene sodbe in glede zavrnitve predloga za angažiranje dodatnega izvedenca.

Standard obrazloženosti pritožbene sodbe (očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je po oceni revizijskega sodišča spoštovan. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ni prezrlo in se je z njimi tudi seznanilo (pritožbo je povzelo). O pravno relevantnih pritožbenih navedbah se je izreklo (npr. o zavrnitvi dokaznega predloga z novim izvedencem in o ugotovitvi, da toženčev podpis ni bil zapisan na bianco listino), medtem ko je pri drugih pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (npr. da sta bili izpovedbi staršev tožnice prepričljivi; da je tožnica imela možnost prihraniti tolikšno vsoto denarja).

Dokaz z izvedencem grafološke stroke je bil opravljen korektno in v skladu z določbami ZPP. Po toženčevem vsakokratnem nezadovoljstvu z izdelanim izvedenskim mnenjem (dokazom, ki ga je predlagal sam toženec) so bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem opravljena dodatna izvedenstva, izvedenci so svoja mnenja dopolnjevali in bili dodatno zaslišani na naroku za glavno obravnavo. Tako so bili v postopku angažirani trije izvedenci grafološke stroke (od tega je eden ugledna strokovna institucija), ki so z veliko stopnjo verjetnosti ugotovili, da je sporni podpis na potrdilu toženčev in da je bil napisan naknadno, po zapisu samega teksta na listini. V takšnem stanju, ko sta sodišči ocenili, da je bilo delo izvedencev opravljeno strokovno, ko se mnenja izvedencev niso razlikovala in ko toženec (osamljeno) meni, da so ugotovitve izvedencev neprepričljive, pomanjkljive in nepravilne, je zavrnitev dodatnega izvedenstva kot nepotrebnega utemeljena. Ob tem ne gre za zavrnitev dokaznega predloga (dokaz z izvedencem je bil namreč izveden), kar skuša prikazati toženec v reviziji, temveč za zavrnitev dokaza s postavitvijo novega izvedenca. Dolžnost sodišča po postavitvi novega izvedenstva pa je podana le izjemoma in ob tem še dodatno omejena iz taksativno naštetih razlogov (prim. drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). To stori sodišče namreč le takrat, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Takšen položaj pa v tej zadevi po presoji revizijskega sodišča ni nastal. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.