Jedro

Komisija mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije zato ne more biti podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-119/2008-9 z dne 23. 12. 2008 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravno sodišče je o tožbi tožnikov že enkrat odločalo s sodbo I U 159/2009 z dne 20. 5. 2009 in jo zavrnilo. Vrhovno sodišče je sodbo v revizijskem postopku razveljavilo s sklepom X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se ne opusti cepljenje A.A., roj. ..., proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, hepatitisu B ter davici in tetanusu. Njena odločitev temelji na ugotovitvi, da ne obstaja alergija na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Nadalje, da se cepljenja proti ošpicam, mumpsu in rdečkam opravi s cepivom Priorix ali M-M-RVAXPRO ali drugimi istovrstnimi cepivi, proti hepatitisu B s cepivom Engerix B ter proti davici in tetanusu s cepivom Td pur. Odločitev je oprla na 22.č člen Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Tožnika sta podala zahtevo za razgovor pred komisijo za cepljenje na podlagi 22.č člena ZNB. Komisija je preučila predlog za opustitev cepljenja in poslala strokovno mnenje, ki je sestavni del odločbe. Opravljen je bil razgovor s starši 7. 11. 2008, o čemer je bil narejen zapisnik, iz katerega je razvidno, da so starši navedli, da so se pri sinu pri dveh letih pozimi pojavile alergične spremembe na koži, po cepljenju pa reakcij ni imel, razen temperature, zaradi katere pa niso bili pri zdravniku. Ta podatek zato ni dokumentiran. Kožne spremembe se pri otroku pojavljajo predvsem pozimi, otrok je bil trikrat pregledan pri alergologu, nazadnje januarja 2004 in vsa testiranja so bila negativna. Komisija je mnenja, da se cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali drugimi istovrstnimi cepivi ne opusti, ker niso našli v zakonu navedenih razlogov za opustitev. Otrok po predhodnem cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ni imel nezaželjenih učinkov, kožne spremembe v smislu atopičnega dermatitisa, ki so se mu glede na dokumentacijo pojavile več kot leto dni po cepljenju, pa niso razlog za opustitev. Enako se je komisija opredelila glede cepljenja proti hepatitisu B, enako tudi glede cepljenja proti davici in tetanusu s cepivom Td pur.

Tožnika izpodbijata odločbo zaradi kršitve rokov, zaradi kršitve načela materialne resnice in napak v postopku. Na podlagi 22.c člena ZNB bi morala Komisija za cepljenje poslati svojo strokovno mnenje v roku 90 dni, tožena stranka pa je prejela mnenje devet mesecev po vložitvi predloga. Tudi dejansko stanje je bilo ugotovljeno pomanjkljivo in zato napačno. Strokovno mnenje komisije je oprto zgolj na pet let stare alergološke izvide, ki pa za postopek zaradi časovne oddaljenosti niso relevantni, niti metodološko ustrezni, ker ne ugotavljajo alergije na sestavine cepiva, kot bi to moralo biti na podlagi 22.a člena ZNB. V navodilih k cepivu Priorix je navedeno, da se ne sme cepiti, če obstaja preobčutljivost na neomicin ali na katerokoli drugo sestavino cepiva, pri tem pojav kožne reakcije na neomicin ni znak nezdružljivosti. Prav tako se ne sme cepiti, če obstaja preobčutljivost na reakcije na predhodni odmerek cepiva ali imajo pojav preobčutljivosti na cepivo v družini oziroma so v družini dovzetni na vročične krče ali imajo pojav takih krčev. S cepivom Td pur se oseba ne sme cepiti, če je preobčutljiva na katerokoli sestavino cepiva, če so se po predhodnem cepljenju s cepivom proti davici oziroma tetanusu pojavili kakršnikoli zapleti ali je prišlo do predhodnega znižanja krvnih telesc, trombocitov, s povišanim tveganjem za krvavitev. Razlog za opustitev cepljenja s cepivom Engerix je med drugim tudi sum na preobčutljivost in reakcijo pri osebi, ki se cepi na Tiomersal ali drugo sestavino cepiva in zdravstvene težave po predhodnem odmerku cepiva. Nadalje navajata, da v slovenskem prevodu ni nekaterih bistvenih navedb o možnih posledicah ter vzrokih za opustitev cepljenja. V upravnem postopku ni nihče ugotavljal razlogov za opustitev, navedenih v slovenski oziroma angleški verziji navodil. Tožnika sta opozarjala na stranske učinke cepiva in kljub dejstvu, da z neustreznimi alergološkimi raziskavami niso odkrili povzročitelja nevrodermititisa, pričanja staršev tožena stranka ni vzela resno in tako so potencionalno ogrozili otrokovo zdravje. Na osnovi stare zdravstvene dokumentacije in brez opravljenih ustreznih raziskav ni mogoče izdati strokovnega mnenja, ki bi lahko z odločbo legitimno ovrglo predlog za opustitev cepljenja. Komisija za cepljenje je svojo domnevo postavila brez potrebne skrbnosti z neupoštevanjem pričevanj staršev in s kršenjem procesnih pravil. Tožena stranka je zato kršila 8., 138. in 164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), prav tako pa tudi 214. člen ZUP. Prav tako očitata, da tožena stranka ni obrazložila uporabe diskrecijske pravice po 22.a, 22.c in 22.č členu ZNB. Prav tako ni navedeno ali pritožba zadrži izvršbo ali ne. Tožnika predlagata, da se ugotovi, da je odločba nezakonita in da se v celoti odpravi in da se tožnikoma povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila odločba izdana na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki je bila posredovana. Komisija za cepljenje je preučila predlog za opustitev cepljenja in priloženo zdravstveno dokumentacijo. Poudarja, da lahko komisija za cepljenje poda strokovno mnenje o tem ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. V primeru, če je potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede. V tem primeru pa je Komisija za cepljenje prišla do zaključka, da zdravstveno stanje otroka ne predstavlja nobenega od razlogov za opustitev cepljenja po 22.a členu ZNB. Poudarja, da je Komisija za cepljenje in tudi tožena stranka upoštevala vsa dejstva, ki jih je stranka navedla in se sklicuje na 140. člen ZUP. Glede očitanih kršitev določil ZUP pa navaja, da gre po ZNB za specialni upravni postopek, kjer se določila ZUP uporabljajo subsidiarno in tožena stranka nima pravice, da odloča na podlagi diskrecijske pravice. Poudarja, da v odločbi res ni navedeno ali tožba zadrži izvršbo ali ne, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve postopka, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali so podani razlogi za opustitev obveznega cepljenja.

Obvezno cepljenje in opustitev obveznega cepljenja je zakonsko urejeno z določbami 22. - 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (1. odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oziroma skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (3. in 4. odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje (6. odstavek 22.a člena ZNB), ki predlog pošlje komisiji za cepljenje (1. odstavek 22.b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev, in če oceni za potrebno, lahko zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (1. odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku da komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (3. odstavek 22.c člena ZNB). V 4. odstavku 22.c člena je določeno, kaj mora strokovno mnenje vsebovati. Na podlagi strokovnega mnenja komisije pa minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi. Tožena stranka je vezana na strokovno mnenje komisije za cepljenje, vendar pa mora kot upravni organ preveriti, ali je strokovno mnenje komisije sestavljeno v skladu z 2. alineo 1. odstavka 22.č člena ZNB in 3. in 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Namreč mnenje komisije ima naravo izvedeniškega mnenja, vsebina mnenja pa mora zajemati vse, kar določa 2. odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je potrebno starše seznaniti.

Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni ob podaji predloga za opustitev cepljenja in na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezane s prevelikimi stroški). Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Vse navedeno izhaja tudi iz pojasnilne dolžnosti, ki zavezuje otrokovega zdravnika, kadar ta izvaja cepljenje, zavezuje pa torej tudi strokovno komisijo, da strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave.

V obravnavanem primeru je komisija v svojem mnenju glede cepljenja otroka navedla zgolj to, da ta po predhodnih cepljenjih ni imel nezaželenih učinkov (kar pa po mnenju tožnikov ne drži, saj očitno menita, da je bolezen njunega otroka posledica dolgotrajne reakcije na že opravljeno predhodno cepljenje) in da kožne spremembe v smislu atopičnega dermatitisa, ki se mu pojavljajo predvsem pozimi, niso razlog za opustitev cepljenja. Ni pa odgovorila na pomisleke, ali ima lahko katera od sestavin cepiv kakšne posledice na ugotovljeno bolezen (na splošno zdravstveno stanje) otroka ter ali v družini obstajajo kakšni drugi razlogi, zaradi katerih bi bilo treba opustiti cepljenje. Tako strokovno mnenje pa je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, ter je bilo kršeno procesno pravo. Odločba tožene stranke je iz tega razloga nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 80,00 EUR, v skladu s 25. členom ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Iz 2. točke sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. Sodišče o stroških revizijskega postopka ni odločalo, ker jih revidenta – tožnika v reviziji nista zaznamovala. Odločitev o stroških upravnega spora je torej odločitev o vseh stroških, ki so v postopku pred sodiščema tožnikoma nastali.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.