Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Preživninski zavezanec ne more biti stranka v postopkih za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine. V teh postopkih je lahko stranka edino otrok, ki ga v postopku zastopa zakoniti zastopnik.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano prvostopno odločbo je Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije, številka PS-00482/2009/000 z dne 19. 1. 2010 zavrgel pritožbo preživninskega zavezanca A.A. (tožnika v tem sporu) proti odločbi Sklada, številka PS-00482/2009/000 z dne 6. 11. 2009. V razlogih prvostopni upravni organ navaja, da je dne 6. 11. 2009 Sklad v zadevi uveljavljanja pravice do nadomestila preživnine za otroka A.A., rojenega 20. 10. 2004, na zahtevo zakonite zastopnice B.B. izdal odločbo PS-00482/2009/000, s katero ji je bilo priznano nadomestilo preživnine za otroka A.A. od 1. 12. 2009 dalje. Proti tej odločbi se je dne 4. 1. 2010 pritožil preživninski zavezanec (tožnik). Navedena odločba je bila izdana na zahtevo zakonite zastopnice, ki jo je po določilu tretjega odstavka 24. člena Zakona o Javnem, jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, številka 78/06, UPB2, dalje ZJSRS) le ta vložila za otroka. Stranka v postopku za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine je tako izključno otrok, ki ga v postopku zastopa zakoniti zastopnik. Preživninski zavezanec tako ni stranka v postopku, ampak se mu vse listine pošiljajo zgolj v vednost. To stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Up 269/2003 z dne 13. 1. 2005. Če preživninski zavezanec v skladu z določilom 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in navedenim členom ZJSRS ni stranka v predmetnem postopku, priznanje pravice do nadomestila preživnine, prav tako pa priznana pravica do nadomestila preživnine zanj ne pomeni dodatne obveznosti, Sklad ugotavlja, da nima pravnega interesa za udeležbo v postopku in hkrati ni upravičen vložiti pritožbe, zato je pritožbo v skladu z določbo 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgel. Navedeno odločitev potrjuje tožena stranka, in navaja še Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki opredeljuje dolžnost staršev preživljati svoje otroke ter Zakon o splošnem upravnem postopku, ki v 42. členu določa, kdo je lahko stranka v postopku.
Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V dokaj obširni tožbi navaja predvsem zaplete in nesoglasja, ki naj bi nastajala v zvezi z otrokovo vzgojo, slabo ravnanje otrokove matere, njeno vdajanje alkoholu in prepovedanim drogam, kar vse naj bi vplivalo na psihično stanje otroka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja še, da je enako stališče zavzelo še Vrhovno sodišče v sodbi I Up 712/2004-2. Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na spore med tožnikom in otrokovo zakonito zastopnico, glede na to, da takšni tožbeni ugovori nimajo nobene zakonske pravne podlage. Že dosedanja upravnosodna praksa v zadevah Vrhovnega sodišča I Up 269/2003 z dne 13. 1. 2005, I Up 712/2004, s podobno dejansko in isto pravno podlago je sprejela odločitev, da preživninski zavezanec po ZJSRS in Zakonu o splošnem upravnem postopku ne more biti stranka v teh postopkih za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine. V teh postopkih je lahko stranka edina otrok, ki ga v postopku zastopa zakoniti zastopnik.
Glede na navedeno je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku, glede na to, da se v tem sporu izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (2. alinea 2. točke 13. člena ZUS-1).