Jedro

1. Okoliščina, da delavca zastopa odvetnik, ne pomeni, da je zaradi tega avtomatično izključena možnost očitne pomote pri označbi tožene stranke.

2. Delavka je prvotno tožila družbo, pri kateri ji je v istem letu prenehalo delovno razmerje, ne da bi pri tem vedela, da je bila družba medtem po skrajšanem postopku že izbrisana iz sodnega registra. Očitno je, da je tožnica pomotoma menila, da njen bivši delodajalec še obstaja, saj je napako popravila takoj, ko je bila opozorjena. Takšna označba tožene stranke, ki je posledica očitne pomote delavke, se ne šteje za spremembo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2000 plača znesek 107.712,00 SIT, zmanjšan za pripadajoči davek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2000 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za znesek 54.108,00 SIT (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 58.368,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo v zvezi s prenehanjem prvotno tožene stranke po skrajšanem postopku, temveč samo stoično zatrdi, da je tožnica svojo pomoto odpravila. Glede na to, da je tožnica imela strokovno zastopanje, pomota po mnenju tožene stranke sploh ni mogoča. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor, češ da v spisu ni izkazano, da je bil znesek 50.000,00 SIT sploh izplačan. Tožnica je v 3. točki odgovora na tožbo predstavila izračun izplačanega zneska po elementih, kot dokaz pa je bila vpogledana tudi plačilna lista za januar 2000, iz katere je razviden nakazani znesek. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje prič, ki bi o tem lahko še več izpovedale, pa je bil ta dokazni predlog zavrnjen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ga podrejeno zavrne v višini 54.108,00 SIT ter tožnici naloži povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da 18. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) očitne pomote ne kvalificira tako, da bi določal, da ob strokovnem zastopanju do nje ne more priti. Razen tega je bila tožba, na kateri je bila tožena stranka pravilno označena, le-tej poslana in je ta nanjo odgovorila, kar je enako, kot če bi tožnica tožbo takoj vložila zoper toženo stranko. Pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen, saj terjatev ni izkazana. Plačilo prispevkov v znesku 50.000,00 SIT je bilo v skladu z dogovorom o prenehanju delovnega razmerja pred potekom šestmesečnega odpovednega roka, zato ni zakonskih pogojev za pobot. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 18. člena ZDSS štelo, da ne gre za spremembo tožbe, ker je tožena stranka namesto prvotno tožene družbe D. R. d.d., potem ko je bila obveščena, da je bila ta družba po skrajšanem postopku izbrisana iz sodnega registra, kot toženo stranko opredelila družbo Delo d.d., ki je prevzela obveznost plačila morebitnih dolgov izbrisane družbe.

Prvi odstavek 18. člena ZDSS namreč določa, da delavec, ki je v tožbi zaradi očitne pomote napačno označil toženo stranko, to označbo lahko spremeni najkasneje do konca pripravljalnega naroka oziroma če ni bilo pripravljalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo. Zakon ne določa, kaj so očitne pomote, zato mora to presoditi sodišče od primera do primera. Okoliščina, da delavca zastopa odvetnik, ne pomeni, da je zaradi tega avtomatsko izključena možnost očitne pomote. Za očitno pomoto je potrebno šteti tudi primer, s kakršnim imamo opravka v tem sporu. Tožnica je prvotno tožila družbo, pri kateri ji je v istem letu prenehalo delovno razmerje, ne da bi pri tem vedela, da je bila družba medtem po skrajšanem postopku že izbrisana iz sodnega registra. Očitno je, da je tožnica pomotoma menila, da njen bivši delodajalec še obstaja, napako je popravila takoj potem, ko je bila nanjo opozorjena od družbe D. R. d.o.o., ki sicer ni pravna naslednica prvotno tožene stranke, čeprav je poslovala v istih prostorih, v katerih je prej poslovala prvotno tožena stranka. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZDSS pa se sprememba označbe tožene stranke po prejšnjem odstavku ne šteje za spremembo tožbe. Navedeno pomeni, da spremembe označbe tožene stranke od družbe D. R. d.d. na družbo D. d.d. ni mogoče šteti za spremembo tožbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje lahko po vsebini odločilo o tožbenem zahtevku, ne glede na to, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe.

Sodišče prve stopnje bi zaradi pobotnega ugovora sicer moralo odločiti s tročlenim izrekom, vendar tega na pritožbo tožene stranke sedaj ni mogoče popraviti, saj je odločitev, da se pobotni ugovor zavrne, zanjo ugodnejša, kot pa bi bila odločitev, da se ugotovi, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji. Res je sicer, da je tožena stranka z izračunom v odgovoru na tožbo prikazala, da znesek 1,361.012,40 SIT, ki je na plačilni listi za januar 2000 opredeljen kot odpravnina, predstavlja seštevek odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem, nadomestila plače za čas odpovednega roka ter zneska 50.000,00 SIT, ki ga tožena stranka ugovarja v pobot. Glede tega zneska tožena stranka v odgovoru na tožbo sama navaja, da so zaradi sklenjenega sporazuma vsi (trajno presežni) delavci, poleg pripadajočega nadomestila za čas odpovednega roka dodatno prejeli še 50.000,00 SIT za plačilo prispevkov za vključitev v prostovoljno pokojninsko zavarovanje do izteka odpovednega roka. Navedba tožene stranke, da so delavci ta znesek prejeli zaradi sklenjenega sporazuma, pa seveda pomeni, da ta znesek na delavce ni prešel brez pravne podlage in zato tudi ni osnove za pobotni ugovor.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljena pritožbena razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).