Jedro

Tudi v primeru, če je izpodbijana odločba o razporeditvi tožnice nezakonita, to ne more imeti za posledico dolžnosti tožene stranke, da tožnici izplača odpravnino in nadomestilo plače za čas odpovednega roka, temveč kvečjemu ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še traja, kar pomeni, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. S tem, ko tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe o razporeditvi ni priznala tožnici pravice do odpravnine in 6 mesečnega odpovednega roka, ni ravnala samovoljno, niti tožnici ne grozi nastanek nenadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se toženi stranki naložilo, da v zavarovanje izpolnitve tožničine terjatve iz naslova pravic iz delovnega razmerja na račun tožnice v osmih dneh plača denarno nadomestilo plače za čas šestmesečnega odpovednega roka in odpravnino v višini 5,150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2003 do plačila. Zavrnilo je tudi tisti del predlagane začasne odredbe, s katerim se določajo sredstva izvršbe.

Zoper takšen sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnica. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi izhajalo, da se prvostopenjsko sodišče nagiba k razlagi, da je na predlog stranke začasno odredbo možno izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) in 270. oziroma 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 in 75/2002). Tožnica navaja, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS, saj je tožena stranka ravnala samovoljno, ko je tožnici odpovedala delovno razmerje brez upoštevanja prisilnega določila Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99) o šestmesečnem odpovednem roku in o izplačilu odpravnine. Šlo naj bi za protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev prisilnih predpisov v smislu odločbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1862/2000 z dne 1.12.2000. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnice zoper sklep o prerazporeditvi, zato se tožnica sklicuje tudi na stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1747/99 z dne 16.12.1999 o tem, da odklanjanje odločanja o delavčevem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja pomeni samovoljno ravnanje delodajalca v smislu 19. člena ZDSS. Izpodbijana odločba tožene stranke naj bi bila nična v delu, v katerem določa, da tožnica s 27.6.2003 sklene delovno razmerje pri DURS in da bo višina plače, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja določal predstojnik DURS s posebno odločbo, ki pa do danes še ni bila izdana oziroma vročena tožnici. Po mnenju tožnice bi sodišče prve stopnje začasno odredbo moralo izdati po 19. členu ZDSS že na lastno pobudo. Iz citirane določbe ni mogoče sklepati, da predlog tožnice kakorkoli zmanjšuje možnosti ali predstavlja strožje zahteve glede pogojev za izdajo začasne odredbe, temveč je obratno. Tožnica je v predlogu dokazala, da ni brez premoženja, za verjetno pa je tudi izkazala, da bi predlagana začasna odredba ugodno vplivala na njen gmotni položaj, torej bi toženi stranki lahko vrnila izplačani denarni znesek, če bi v tem sporu propadla. Dodatni argument za izdajo predlagane začasne odredbe naj bi bil tudi v tem, da bo tožena stranka prenehala obstajati, zaradi česar bo uveljavljanje tožničine terjatve oteženo. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo velik del argumentov tožnice glede nepravilnosti postopka, ki pa vsi utemeljujejo verjetnost, da bo tožnica v tem sporu s svojim zahtevkom uspela. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe glede morebitnega očitka o istovetnosti tožbenega zahtevka in predlagane začasne odredbe opozorila na odločbo ustavnega sodišča, opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998. V skladu s to odločbo je v izjemnih primerih, ob izpolnitvi določenih pogojev, ki so v tej zadevi podani, možno izdati tudi takšno začasno odredbo. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje naj bi bilo potrebno šteti za neobrazloženo odločbo, saj se sodišče prve stopnje ni izreklo o konkretnih in z dokazili podkrepljenih argumentih tožnice za izdajo začasne odredbe. Izpodbijani sklep ne vsebuje opredelitve glede tega, ali je tožničin zahtevek verjetno izkazan. Nerazumljivo je sklicevanje na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS št. 56/2002), saj je tožena stranka tožnici delovno razmerje odpovedala pred njegovo uveljavitvijo. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je v drugem organu (to je v DURS) nezasedeno delovno mesto, ki bi ustrezalo znanju in strokovni izobrazbi delavca. Tožnica ima certifikat o pridobljenem nazivu državnega notranjega revizorja, ki pa ji ne omogoča, da bi lahko opravljala delo davčnega inšpektorja, saj bi za to morala opraviti poseben izpit. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spemeni tako, da izda predlagano začasno odredbo oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da gre za neobrazloženo odločbo tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če odločba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo, da ni izpolnjena temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve in da je predlog za izdajo začasne odredbe potrebno zavrniti, ker se njena vsebina v celoti pokriva z vsebino tožbenega zahtevka.

Tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog je podan, če sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovi napačno oziroma če ga ne ugotovi. V skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZDSS mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe lahko ugotavljalo le v okviru navedb v predlogu oziroma v okviru dokazil, ki jih je tožnica priložila k tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe, popolno pa bo dejansko stanje lahko ugotovilo šele po dokaznem postopku, v katerem bo lahko sodelovala tudi tožena stranka. V obsegu, ki je potreben za odločitev o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Sicer pa tožnica niti ne navaja, katera odločilna dejstva je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo, saj se pritožbene navedbe nanašajo predvsem na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbo ustavnega sodišča opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998. Ustavno sodišče se je citirani odločbi sicer res opredelilo, da pravno stališče, da vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ne sme biti enaka tožbenemu zahtevku, ni v skladu z ustavno zahtevo po zagotovitvi učinkovitosti pravice do sodnega varstva. Vendar pa je pri tem zavzelo jasno stališče, da je predlagana začasna odredba lahko enaka tožbenemu zahtevku le v izjemnih primerih, ko sicer drugače ni mogoče preprečiti nastanka nenadomestljive škode. V zadevi, glede katere je odločalo ustavno sodišče, je tožnica z negatorno tožbo od drugih stanovalcev, ki so ji odklopili domofon, zahtevala, da opustijo takšno poseganje v sistem domofona, ki tožnici preprečuje njegovo uporabo. Ob tem je predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bi tožencem naložilo, da tožnici omogočijo, da se priklopi na sistem domofona. Razumljivo je, da je v takšnem primeru začasna odredba lahko enaka tožbenemu zahtevku, saj drugače ni mogoče preprečiti nastanka nenadomestljive škode. Vendar pa v konkretnem primeru ni umesten odstop od v izhodišču sicer pravilnega pravnega stališča, da vsebina začasne odredbe ne sme biti enaka tožbenemu zahtevku. V tem sporu tožnica zahteva plačilo odpravnine in nadomestila plač za čas odpovednega roka, ker naj bi ji tožena stranka z izdajo odločbe o razporeditvi v drug organ dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar ji gredo s tem povezane pravice. Vendar pa celo v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba o razporeditvi v resnici nezakonita, to ne more imeti za posledico dolžnosti tožene stranke, da tožnici izplača odpravnino in nadomestilo plače za čas odpovednega roka, temveč kvečjemu ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še traja. Ne more pa tožnica s tem, da se je pritožila le zoper tisti del odločbe tožene stranke, s katerim je odločeno, da s 27.6.2003 sklene delovno razmerje za nedoločen čas pri DURS, ne pa tudi zoper tisti del, s katerim je bilo odločeno, da ji s 26.6.2003 preneha delovno razmerje pri toženi stranki, doseči tega, da bi imela položaj trajno presežne delavke s pravico do šestmesečnega odpovednega roka in pravico do odpravnine. Že zaradi navedenega tožnica ne more uspešno uveljavljati, da ji grozi nastanek nenadomestljive škode, ker ji tožena stranka ni izplačala odpravnine oziroma nadomestila plače za čas odpovednega roka, saj tožena stranka tega tudi ni dolžna izplačati.

Navedeno pa tudi pomeni, da tožnica ni izkazala verjetnosti, da terjatev obstoji, kar je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Verjetnost obstoja terjatve mora biti podana tako za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve na predlog stranke (270. člen ZIZ) kot za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena ZDSS, čeprav ta tega pogoja izrecno ne določa. Vendar pa je samo po sebi razumljivo, da sodišče tudi v primeru, ko je začasno odredbo potrebno izdati, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda, takšne odredbe ne bo izdalo, če iz tožbe ne izhaja verjetnost obstoja terjatve.

Zmotno je stališče tožnice, da je tožena stranka ravnala samovoljno, ker ji z izpodbijano odločbo o razporeditvi ni priznala pravice do šestmesečnega odpovednega roka in odpravnine. Tožnica pri tem sicer pravilno citira stališče pritožbenega sodišča, da gre za samovoljo, če si nekdo sam vzame pravico, za katero misli, da mu gre oziroma če gre za očitno protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev prisilnih predpisov. Vendar pa v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati, da bi si sama vzela pravico, za katero bi zmotno mislil, da ji gre, ker toženi stranki ob izdaji izpodbijane odločbe o razporeditvi ni priznalo pravice do odpravnine in šestmesečnega odpovednega roka. Takšno ravnanje tudi ni mogoče opredeliti kot grobo kršitev prisilnih predpisov. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi 31. člena ZDDO, ki ureja vprašanje razporeditve delavca iz enega državnega organa v drugega.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1747/99, saj tudi v primeru, če bi bila izkazana verjetnost terjatve, tožnica ne bi mogla doseči izdaje predlagane začasne odredbe zgolj z utemeljitvijo, da tožena stranka ravna samovoljno, ker ne odloči o njenem ugovoru. S predlagano začasno odredbo se namreč z ničemer ne more preprečiti samovoljno ravnanje, ki je bilo v zadevi opr. št. Pdp 1862/2000 v tem, da je delodajalec hotel izvršiti nedokončno odločbo.

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi iz izpodbijanega sklepa izhajalo, da sodišče prve stopnje meni, da morajo biti za izdajo začasne odredbe kumulativno izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZDSS in 270. oziroma 272. člena ZIZ. Kaj takšnega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, saj sodišče prve stopnje le povzema pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe določata oba predpisa.

Ob ugotovitvi, da verjetnost terjatve ni izkazana, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe. Ob takšni ugotovitvi sodišče prve stopnje niti po uradni dolžnosti ne bi moglo izdati začasne odredbe s takšno vsebino, kot jo je predlagala tožnica. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati tudi zaradi tega, ker bi bil z njo v celoti izčrpan tožbeni zahtevek, saj po prepričanju pritožbenega sodišča niso podani pogoji, pod katerimi je v skladu s citirano odločbo ustavnega sodišča možen odstop od navedenega pravnega stališča. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v tem sporu od 28.6.2003 dalje morali uporabljati določbe ZJU o roku, v katerem bi tožnica morala vložiti tožbo. V kolikor bi bilo takšno stališče pravilno, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva razveljavitev dela odločbe o razporeditvi. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo določbo 199. člena ZJU o tem, da se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerjih, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev, pričeti pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo po določbah zakonov, ki veljajo do začetka uporabe ZJU. Navedeno pomeni, da je tožbo potrebno šteti za pravočasno, kljub temu, da je bila vložena po izteku 30 dni od poteka roka za izdajo sklepa komisije za pritožbe tožene stranke, saj je tožnica ugovor vložila še v času veljavnosti 72. člena ZDDO, ki pa ni določal takšnega roka v primeru molka pritožbenega organa.

Ob ugotovitvi, da ni izpolnjena temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, so nebistvene pritožbene navedbe o izpolnitveni nevarnosti. Ne glede na to pa je potrebno opozoriti, da tožnica zmotno meni, da bi bila uveljavitev njene terjatve lahko otežena, ker bo tožena stranka prenehala obstajati. V tem sporu kot tožena stranka lahko nastopa le AA, ki kljub prenehanju delovanja BB ne bo prenehala obstajati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.