Jedro

Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 307/2014 z dne 20. 8. 2014 izreklo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: “V razmerju med tožečo stranko S. d. o. o. - v stečaju in toženo stranko G. d. o. o. se razveljavijo učinki sklenjene asignacije z dne 25. 2. 2013 za znesek 1.743,00 EUR, sklenjene med tožečo stranko, toženo stranko in G. d. o. o., in učinki sklenjene verižne kompenzacije z dne 17. 6. 2013 za znesek 227,52 EUR, sklenjene med tožečo stranko, toženo stranko in S. d. o. o. Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke vrniti 1.743,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje do plačila in 227,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.”

2. Tožeča stranka z 8. 12. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njene pravdne ter pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

8. Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana (339. člen ZPP), ni tožeča stranka v pritožbi ne navedla in ne obrazložila.

9. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), se mu ob pravilni oceni, da je tožena stranka uspela izpodbiti zakonsko domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter s tem tudi “… obstoj samega objektivnega elementa.”, res “… ni bilo več treba ukvarjati z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti (ali je tožena stranka v času izpodbijanih dejanj vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke).” Zato pa je “Tožbeni zahtevek …” pravilno “… v celoti zavrnilo.” (17. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožeče stranke: “Med pravdnima strankama je bilo nesporno, tako pa je tudi ugotovljeno v izpodbijani sodbi, da je znašal dogovorjeni rok izpolnitve 30 dni. Vendar zamujanje s plačili samo po sebi ne pomeni običajnega roka izpolnitve. Tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazati, kakšen naj bi bil običajen rok (torej v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti), da je sama takšen rok tolerirala, da je bil rok vedno enak oziroma vsaj podoben, da so bili izpodbijani pravni posli posli enakih značilnosti kot tisti pri katerih je tožeča stranka navadno zamujala s plačili (gl. VSL0076677 z dne 11. 03. 2013). Tožena stranka pa ni niti zatrjevala, kakšen bi naj bil običajen rok izpolnitve, kar bi tudi pomenilo, da tožeča stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Tožena stranka je zgolj zatrjevala, da je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti v zamudi in da zamude niso predstavljale nič neobičajnega. Ker tožena stranka ni postavila konkretnih navedb o običajnem roku plačila, ga tudi sodišče ni moglo ugotoviti. Že dejstvo, da je tožena stranka zatrjevala, da so bile obveznosti izpolnjene v zamudi, pa izkazuje, da niso bile obveznosti izpolnjene v običajnem roku. Prav tako se v izpodbijani sodbi ugotavlja zgolj, da je tožeča stranka plačevala obveznosti z zamudo, kakšen pa bi naj bil običajen rok plačila med pravdnima strankama pa sodišče ni ugotovilo. Pregled poslovanja v letu 2011 (B 15) izkazuje zamude od 30 do 140 dni, kar pa ne potrjuje običajnega roka plačila med 30 do 140 dni, ampak ravno obratno, da med strankama ni bilo običajnega roka, ki bi odstopal od 30 dni, bila pa je zamuda tožeče stranke pri izpolnitvi obveznosti. Iz listinskih dokazov jasno izhaja, da je med strankami bil dogovorjen rok plačila, kar je po mnenju pritožnika tudi običajen rok plačila, ki je lahko bil spremenjen le s soglasjem ali konkludentnimi dejanji pravdnih strank (zamuda in zavestno toleriranje zamude, kar bi lahko pripeljalo do spremembe običajnega roka plačila). Ničesar od navedenega tožena stranka ni izkazala, razen zamujanja s plačili, prav tako pa drugačnega običajnega roka tudi sodišče ni ugotovilo. Sodna praksa pa je že zavzela jasno stališče, da običajen rok ne more varirati v širokem časovnem razponu, saj v teh primerih ne gre za običajen rok plačila. V izpodbijani sodbi sodišče zmotno šteje, da redna zamuda tožeče stranke pri izpolnitvi izkazuje, da so bile izpolnitve opravljene v običajnem roku, s čimer je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker dokazni postopek ni izkazal izpolnitev obveznosti v običajnem roku, je veljala domneva iz. 1. točke. 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP in je tožeča stranka izkazala objektivni pogoj izpodbojnosti, zato je izpodbijana odločitev napačna in v nasprotju z materialnim pravom.” (četrti do osmi odstavek na drugi strani in deveti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

11. Pravilne so ugotovitve, ocene in presoja sodišča prve stopnje: “Med strankama tudi ni sporno, da so bile vse terjatve tožene stranke ob upoštevanju 30 dnevne valute na ta način plačane z zamudo v obdobju 18 do 115 dni po njihovi zapadlosti.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Ker lahko pride pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi s selektivnim poravnavanjem obveznosti dolžnika zgolj določenim upnikom do njihovega neenakopravnega obravnavanja, je zakonodajalec predvidel domnevo iz 1. točke 1. odst. 272. člena ZFPPIPP. Domneva se, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika v korist upnika, ki je svojo izpolnitev opravil pred njim. V konkretnem primeru je po oceni sodišča ta domneva podana, saj je bila tožena stranka z asignacijo in verižno kompenzacijo poplačana za terjatve, ki so nastale v zvezi z njenimi preteklimi storitvami in ne sočasno po izvršitvi del (v okviru dogovorjenega 30 dnevnega plačilnega roka). Tožeča stranka je z asignacijo in verižno kompenzacijo vse svoje odprte obveznosti izpolnila v času, ko je že zamujala s plačilom v roku enega do treh mesecev, kar pomeni kršitev načela sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb. Vendar pa lahko upnik (tožena stranka) to domnevo izpodbije, če dokaže, da pri poplačilu svojih terjatev ni bil privilegiran, saj je izpolnitev (z asignacijo in verižno kompenzacijo) prejel v rokih, ki so po poslovnih običajih, uzancah in praksi običajni med pravdnima strankama (2. odst. 272. člena ZFPPIPP). Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka (pregled postavk partnerja, potrdila o plačilih in računi, ki so bili s tem poravnani - B 4 do B 14), je razvidno, da je tožeča stranka že pred izpodbijanima dejanjema toženi stranki svoje obveznosti plačevala z zamudo. Pregled postavk partnerja (B 15) se nanaša na obdobje od oktobra 2011 dalje, večina plačil je bila nepravočasnih za cca 30 do 90 dni (in več, do 140 dni), iz predloženih potrdil o plačilih in računov za obdobje od februarja do avgusta 2012, na katera se nanašajo, pa je za vsakega od njih razvidna večmesečna plačilna zamuda. Da je tožeča stranka redno zamujala s plačili, je potrdila tudi zaslišana pomočnica direktorja za ekonomiko in finance tožene stranke priča M. B. Kot je razvidno iz njene izpovedbe, sta pravdni stranki v poslovnih odnosih vse od podpisa pogodbe o poslovnem sodelovanju 1. 11. 2007 dalje, od takrat dalje je tožena stranka tožeči stranki prodajala majice za zaposlene. V pogodbi o poslovnem sodelovanju je bila določena valuta 30 dni, vendar je tožeča stranka, kot je izpovedala priča, redno zamujala s plačili, enako kot v zadnjih letih zamujajo tudi drugi poslovni partnerji tožene stranke.” (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Po oceni sodišča je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti (po 1. točki I. odst. 272. člena ZFPPIPP). Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku, na kar se je zmotno sklicevala tožeča stranka. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama. Tožeča stranka nadalje napačno povezuje pojem običajnosti z zakonsko določenim plačilnim rokom 30 dni iz ZPreZP-1, dogovorjenim 30 dnevnim rokom in z običajnim rokom v branži. V skladu z II. odst. 272. člena ZFPPIPP je pomembna poslovna praksa in običaj, kot se je za rok izpolnitve izoblikoval tekom daljšega poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama. Glede tega pa je bilo ugotovljeno, da izpolnitve obveznosti tožeče stranke večinoma nikoli niso bile opravljene v okviru dogovorjenega 30 dnevnega roka, ampak običajno z zamudo enega do več mesecev. V takem plačilnem roku pa so bile poravnane obveznosti tudi z izpodbijanima pravnima posloma.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je sodišče prve stopnje za cit. ugotovitve, ocene in presojo navedlo jasne, razumljive, določne ter pravilne razloge (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ti razlogi pa so tudi dovolj izčrpni, pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jim dodaja le: Tudi samo misli, da postanejo, “Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka) … takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.” Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je “V pogodbi o poslovnem sodelovanju … bila določena valuta 30 dni … .”, da “… izpolnitve obveznosti tožeče stranke večinoma nikoli niso bile opravljene v okviru dogovorjenega 30 dnevnega roka, ampak običajno z zamudo … .” in da “… je tožeča stranka že pred izpodbijanima dejanjema toženi stranki svoje obveznosti plačevala z zamudo.”, ni niti pomembno, kolikšna je bila zamuda stečajnega dolžnika pri plačilu posameznega računa tožene stranke. Pomembno je le, da je bila zamuda stečajnega dolžnika običajen rok izpolnitve obveznosti, ki je po praksi obstajal med njim in toženo stranko. Sicer pa je sodišče prve stopnje v povzetih 13., 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi navedlo te zamude: 18 do 115 dni, 1 do 3 mesece, cca. 30 do 90 dni (in več, do 140 dni), večmesečne, redne, precejšnje (večinoma od 1 do 3 mesece) in 1 do več mesecev. Takšna njegova opredelitev zamud stečajnega dolžnika pri plačilih računov tožene stranke pa povsem zadostuje. Glede na navedeno je nedvomno, da “Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanju in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku … .”. Tožena stranka je torej izpodbila domnevo nesočasnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ker je dokazala, da je stečajni dolžnik svoji izpolnitvi opravil v roku po prejemu njene nasprotne izpolnitve, ki je po poslovni praksi, ki je obstajala med njo in stečajnim dolžnikom, veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravna posla, na podlagi katerih sta bili opravljeni izpolnitvi stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

12. Utemeljena tudi ni pritožbena graja tožeče stranke sodišča prve stopnje, da “… je napačna in v nasprotju z določili ZPP izpodbijana sodba, ki vrednost spora opredeljuje na 1.970,52 €.” (deseti in enajsti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe). Res je, da je tožeča stranka s (24. 3. 2014 vloženo) tožbo uveljavljala dva tožbena zahtevka in da je kot skupno vrednost spornega predmeta navedla 3.941,04 EUR (39. člen, prvi odstavek 41. člena in drugi odstavek 44. člena ZPP). Res pa je tudi, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe kot (skupno) vrednost spornega predmeta navedlo 1.970,52 EUR. Toda kot je razvidno iz spisa, in kot v pritožbi pravilno trdi tožeča stranka, sodišče prve stopnje “… pred začetkom glavne obravnave … ni spremenilo vrednosti spora, ki ga je morala za nedenarni znesek opredeliti …” in da zato “… znaša v skladu z 41. čl. ZPP vrednost spora 3.941,04€.” (deseti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe). S plačilnima nalogoma za plačilo sodne takse I Pg 307/2014 z dne 27. 3. 2014 in 11. 12. 2014 je namreč sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko k plačilu neplačanih sodnih taks za postopek na prvi stopnji (v znesku 225,00 EUR) in za pritožbo zoper sodbo (prav tako v znesku 225,00 EUR). Pri odmeri teh dolžnih sodnih taks pa je ob upoštevanju količnika 3 iz Tar. št. 1111 in 1121 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) upoštevalo prav takso v znesku 75,00 EUR, ki je v Prilogi 1 ZST-1 določena pri vrednosti spornega predmeta do vključno 4.000,00 EUR (in ne morda takse v znesku 55,00 EUR, ki je v cit. prilogi določena pri vrednosti spornega predmeta do vključno 2.000,00 EUR). V tožbi tožeče stranke navedena skupna vrednost spornega predmeta pa tudi sicer v postopku na prvi stopnji sploh ni bila sporna. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je v uvodu izpodbijane sodbe navedena (skupna) vrednost spornega predmeta (1.970,52 EUR) le očitna pisna pomota sodišča prve stopnje, ki pa jo lahko predsednik senata kadar koli popravi s sklepom (prvi in drugi odstavek 328. člena ZPP), tudi če je v zadevi že odločalo pritožbeno sodišče. 13. Končno je še pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da izrek o pravdnih stroških odpade: tožeča stranka v tem gospodarskem sporu ni uspela; tožena stranka pa njihove povrnitve ni zahtevala (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).