Jedro

Ker je bil oškodovanec ob škodnem dogodku star štiri leta, ni moč govoriti o prispevku oškodovanca v okviru tretjega odstavka 153. člena OZ, temveč je treba uporabiti četrti odstavek 153. člena OZ, po katerem tretji (torej starši, ki za otroka do sedmega leta starosti odgovarjajo ne glede na krivdo), ki so prispevali k nastanku škode, zanjo odgovarjajo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati še nadaljnjih 12.777,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.893,00 EUR od 16.4.2005 dalje do plačila, od zneska 3.707,00 EUR od 5.1.2011 dalje do plačila, od zneska 164,40 EUR od 17.3.2005 do plačila in od zneska 12,60 EUR od 9.9.2002 dalje do plačila, v stroškovnem delu pa se spremeni v toliko, da se znesek 93,71 EUR nadomesti z zneskom 3.165,66 EUR.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 767,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

S tožbenim zahtevkom je tožnik od toženke zahteval zahteval plačilo odškodnine v znesku 20.795,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 11.893,00 EUR od 16.4.2005 dalje do plačila, od 8.607,00 EUR od 5.1.2011 dalje do plačila, od 274,00 EUR od 17.3.2005 dalje do plačila in od 21,00 EUR od 9.9.2002 dalje do plačila.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.059,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 EUR od 16.4.2005 dalje do plačila, od zneska 4,00 EUR od 9.9.2002 dalje do plačila, od zneska 2,09 EUR od 17.5.2002 do plačila in od zneska 55,00 EUR od 9.9.2002 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 93,71 EUR, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, za še zahtevanih 17.736,00 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

S pravočasno pritožbo tožnik delno izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških, in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zneska 12.777,00 EUR s pripadki. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da prvo sodišče ni pravno pravilno ovrednotilo ravnanja tožnika in zavarovanca toženke, saj je zavarovanec toženke upravljal motorno vozilo, tožnik pa je bil pešec. Zavarovanec tožniku za povzročeno škodo odgovarja objektivno, in sicer najmanj v višini 80% tožniku nastale škode, ker je mladoletni tožnik s svojim ravnanjem k nastali škodi prispeval z 20%. Odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je prenizko odmerjena, premoženjsko škodo pa bi morala toženka povrniti upoštevaje pravilen delež odgovornosti. Pri izračunu uspeha v pravdi bi moralo biti upoštevano dejstvo, da je tožnik zahtevek zvišal šele na zadnji glavni obravnavi, ter tako zaradi zvišanja zahtevka niso nastali posebni stroški. Uspeh v pravdi bi moral biti izračunan tudi upoštevaje kriterij uspeha po temelju. Predlaga, da se prvostopna sodba tako spremeni, da se toženki naloži, da tožniku plača še nadaljnjo odškodnino v višini 12.777,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter da tožniku povrne vse pred sodiščem prve stopnje zaznamovane stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je materialnopravno pravilno presodilo, da gre v obravnavani zadevi, v kateri je prišlo do trčenja med osebnim vozilom in pešcem, za odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobila), zato se domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če se ne dokaže nasprotno (149. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

Po 153. členu OZ so v primeru, ko gre za odškodninsko razmerje na podlagi objektivne odgovornosti, oprostitveni razlogi: višja sila (prvi odstavek), ter ravnanje oškodovanca ali koga tretjega, ki ga imetnik oziroma obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek). Imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek).

Prvo sodišče ugovoru toženke, da je zaradi nepričakovanosti in neprepričljivosti oškodovančevega ravnanja njena odgovornost izključena, ni sledilo. Ugotovilo pa je, da se je toženka delno oprostila odgovornosti, ker je dokazala, da je za škodo delno odgovoren oškodovanec. Štelo je namreč, da je oškodovanec s tem, ko ni stal na bankini, ampak je očitno hotel steči na cesto in ga je voznik tudi zadel na vozišču, kršil normo Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa, da pešec ne sme hoditi po vozišču in se na njem zadrževati, prav tako ne sme nanj nenadoma stopiti, pri prečkanju ceste pa se mora pešec prepričati, če to lahko varno stori.

Pritožba ima prav, da je prvo sodišče pri presoji oškodovančevega ravnanja in posledičnem sklepu o obstoju njegove soodgovornosti za nastalo škodo zmotno uporabilo materialno pravo, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja pritožba. Pri tem gre pojasniti, da pri pritožbenem razlogu napačne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni vezano na pritožbene argumente, saj na pravilno uporabo materialnega prava ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da je bil oškodovanec ob škodnem dogodku star štiri leta. Po 142. členu OZ za otroka do sedmega leta starosti odgovarjajo starši, ne glede na svojo krivdo. V danem primeru zato ni moč govoriti o prispevku oškodovanca v okviru tretjega odstavka 153. člena OZ, temveč je treba uporabiti četrti odstavek 153. člena OZ, po katerem tretji (torej starši, ki za otroka odgovarjajo ne glede na krivdo), ki so prispevali k nastanku škode, zanjo odgovarjajo oškodovancu solidarno z imetnikom nevarne stvari.

Na osebi, ki je objektivno odgovorna, je trditveno in dokazno breme za obstoj oprostitvenega razloga. Toženka je tekom postopka zatrjevala le, da je oškodovanec s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da ravnanje štiriletnega otroka ni oprostitveni razlog, ker za otroka v taki starosti starši odgovarjajo objektivno. Toženka dejstva, da so starši prispevali k nastanku škode, ni zatrjevala. Ker se toženka zaradi ugotovljenega dejstva, da je štiriletni otrok s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, objektivne odgovornosti ne more oprostiti, se je pritožbena trditev, da je toženka odgovorna tudi za nadaljnjih 60 % tožniku nastale škode, izkazala za materialnopravno pravilno.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost odmere denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin in neugodnosti ter v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je v 179. in 182. členu OZ.

Tožnik trdi, da zahtevana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ni pretirana upoštevaje naravo telesnih poškodb, tožnikovo starost ob škodnem dogodku, trajanje in intenzivnost bolečin in neugodnosti, ki jih je ugotovilo prvo sodišče (na šesti in sedmi strani obrazložitve). Zato poleg odmerjenih 5.500,00 EUR zahteva odmero nadaljnjih 2.500,00 EUR. Ugotovljenim okoliščinam pritožba upravičeno pripisuje večji pomen kot prvostopno sodišče, predvsem spričo bodočih bolečin, saj bo tožnik glavobole trpel tudi v bodoče, ter bo tako praktično celo življenje trpel bolečine, pri čemer obstoji možnost razvoja postravmatskih, kasneje pa tudi kronificiranih glavobolov. Iz teh razlogov se odmera nadaljnjih 2.500,00 EUR izkaže za povsem utemeljeno, ter tako pravična denarna odškodnina za to obliko škode znaša v celoti zahtevanih 8.000,00 EUR.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba izpostavlja naravo poškodbe, ko gre torej za stanje po lažjem pretresu možganov, obsežnih raztrganinah po obrazu, ter za trajne posledice blažje travmatske poškodbe (opredelitev, da gre za blažje travmatske poškodbe, ne pomeni, da so posledice zanemarljive), ko je torej v posledici travmatske možganske poškodbe prišlo do suboptimalnega razvoja možgan. Pritožba v zvezi z ugotovljenim tožnikovim stanjem povzema nekatera dejstva, ki jih je prvo sodišče glede te oblike škode navedlo na sedmi in osmi strani izpodbijane sodbe. Upoštevaje te ugotovitve prvega sodišča pritožba utemeljeno izpostavlja, da je odmerjena denarna odškodnina prenizka. Tožnik mora namreč zaradi specifičnih učnih težav na področju branja, pisanja, računanja (usmerjen je v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo) in hiperkinetičnega sindroma vlagati več časa in napora v učenje za doseganje slabših rezultatov. Kljub defektološki pomoči so njegove besedne sposobnosti v primerjavi z nebesednimi nižje, njegova vzdrževana pozornost je pomembno deficitarna, je manj samozavesten, notranje negotov in anksiozen. Tudi v nadaljnjem razvoju izvršitvenega sistema bo prihajalo do težav, zlasti na verbalnem nivoju. Tožnik je in bo tako oviran pri vseh življenjskih aktivnostih in na vseh področjih, ko se je potrebno kaj novega naučiti, kjer je potrebno uporabiti verbalni spomin in kjer je potrebna pozornost, koncentracija ter umiritev. Pravična denarna odškodnina za to obliko tožniku nastale škode škode tako znaša v celoti zahtevanih 10.000,00 EUR, torej še nadaljnjih 2.000,00 EUR.

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša tako skupno 19.500,00 EUR(= 8.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti + 1.500,00 EUR za strah + 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), glede na ugotovljeno 80% odgovornost toženke pa torej 15.600,00 EUR. Upoštevaje pravnomočno prisojeni znesek denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.000,00 EUR, je bilo potrebno toženki tako naložiti v plačilo še nadaljnji znesek 12.600,00 EUR.

Tudi od nadalje prisojenega zneska 12.600,00 EUR tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti, katerih plačilo je zahteval s tožbenim zahtevkom. Glede na neizpodbijano prvostopno ugotovitev, da je bila toženka od 16.4.2005 dalje v zamudi s plačilom odškodnine, tožniku tudi od zneska 8.893,00 EUR pripadajo zakonske zamudne obresti od 16.4.2005 dalje do plačila. Od zneska 3.707,00 EUR pa tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 5.1.2011 (od spremembe tožbenega zahtevka) dalje do plačila (299., 378. in 943. člen OZ).

Toženka mora tožniku poleg pravnomočno prisojenih 20% premoženjske škode, upoštevaje delež odgovornosti, povrniti tudi nadaljnjih 60% premoženjske škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (164., 165., 299. in 378. člen OZ). Tako je toženka dolžna tožniku povrniti potne stroške še v višini 164,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2005 dalje do plačila, ter stroške za zdravila v nadaljnji višini 12,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 dalje do plačila.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 161. člena ZPP). Tožnikov uspeh v pravdi znaša 76%, saj je uspel s 15.836,00 EUR od zahtevanih 20.795,00 EUR. Pri tem velja pojasniti, da uporaba metode (aritmetična sredina uspeha po temelju in uspeha po višini), za katero se zavzema pritožba, glede na okoliščine primera, ko presoja podlage tožbenega zahtevka v primerjavi s presojo višine zahtevka ni zahtevala večjega števila procesnih dejanj, ni upravičena (154. člen ZPP).

Odmere posameznih stroškovnih postavk pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo pravdne stroške na 4.372,89 EUR, toženki pa na 661,43 EUR. Glede na novi uspeh je tožnik upravičen do povrnitve potrebnih stroškov v višini 3.324,40 EUR (= 76% od 4.372,89 EUR), toženka pa v višini 158,74 EUR (= 24% od 661,43 EUR). Po medsebojnem pobotanju stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti 3.165,66 EUR (= 3.324,40 EUR - 158,74 EUR).

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti, in sicer v zavrnilnem delu tako, da je toženka dolžna tožniku plačati še pritožbeno zahtevani znesek 12.777,00 (= 12.600,00 + 164,40 + 12,60) EUR z obrestmi, v stroškovnem delu pa tako, da se znesek 93,71 EUR nadomesti z zneskom 3.165,66 EUR (peta alineja 358. člen ZPP).

Glede na to, da je tožnik s pritožbo v celoti uspel, je upravičen tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Znesek 767,25 EUR predstavlja v Odvetniški tarifi določeno nagrado za sestavo pritožbe, povečano za davek na dodano vrednost (625 točk x 0,459 EUR + 20% = 344,25 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 423,00 EUR. Nagrade za tri poročila stranki so že zajete v nagradi za pritožbo, stroški, nastali v zvezi s korespondenco s stranko pa niso izkazani. Zato pritožnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen, saj za pravdo niso potrebni (155. člen ZPP). V kolikor toženka pritožbenih stroškov v danem izpolnitvenem roku ne bo povrnila, je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči šestnajsti dan po vročitvi sodbe.