Jedro

Načelo enakega položaja delničarjev je res osrednje načelo korporacijskega prava, vendar pa gre pri upoštevanju tega načela za poudarek na enaki obravnavi delničarjev ob enakih pogojih, kar pomeni, da ni ključno le enako obravnavanje, ampak mora biti to podano ob enakih pogojih, torej v enakih situacijah; če pa so te različne, je dopustno tudi delničarje obravnavati različno.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se razveljavi sklep 10. skupščine tožene stranke, ki je bil sprejet 27.2.2003 pod št. 2 in ga obsega notarski zapis notarja D.F. opr.št. Sv, in se glasi: "Skupščina delniške družbe na predlog uprave in nadzornega sveta pooblašča upravo, da izvede nakup lastnih delnic. Nakup se izvede tako, da se od vsakega posameznega delničarja, ki je podpisal sporazum o poravnavi vseh terjatev iz naslova manj izplačanih plač, odkupi največ 128 delnic po fiksni ceni 3.000,00 SIT za delnico. Namen za pridobivanje lastnih delnic je zagotovitev nemotenega poslovanja družbe in doseganje planiranih ciljev. Pooblastilo velja 18 mesecev od dneva sprejema tega sklepa. Skupni nominalni znesek ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala družbe. Uprava bo umaknila lastne delnice brez nadaljnjega sklepanja o zmanjšanju osnovnega kapitala". Hkrati je tožečima strankama naložilo, da morata v roku 15 dni nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 129.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi sta tožeči stranki po svojem pooblaščencu vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali podrejeno, da se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Zatrjujeta, da je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi izpodbijani sklep vseboval vse elemente, določene v 8. alineji 1. odst. 240. čl., to je med drugim tudi "določitev deleža delnic" (ki je v konkretnem primeru opredeljen številčno in sicer največ 128 delnic na delničarja, ki je podpisal sporazum o poravnavi). Navedeno naj bi bilo torej v skladu z zakonom, slednji pa tega v 8. alineji 1. odst. 240. čl. sploh ne določa, to je, ne določa, koliko se lahko odkupi delnic od posameznega delničarja, pač pa glede na delež v primerjavi z osnovnim kapitalom družbe. Poleg tega sodišče v zvezi s tem povsem zmotno sklepa, da zakon dopušča primer, da bi se lahko odkupovalo delnice od točno določenih delničarjev, ki so podpisali sporazum o poravnavi. Namreč na tej točki je jedro vsega spora, saj je nedopustno, da bo tožena stranka odkupovala delnice od tistih delničarjev, ki jih sama določa in jim obenem določa - poklanja tudi nenormalno visoke cene delnic - saj je cena delnice nekajkrat nižja. Ta manever tožena stranka izvaja z namenom, da bi na ta način izplačala razliko v plači za pretekla obdobja delavcem, ki so obenem delničarji. Takšen manever tožene stranke pomeni kršitev načela enakega obravnavanja delničarjev, tj. kršitev 219. čl. ZGD, saj so ostali delničarji, ki navedenega sporazuma niso podpisali, v svojih pravicah - delnicah, povsem izigrani. Ko sodišče razlaga določilo 219. čl. ZGD, zmotno uporablja zakon. To je jasno razvidno, ko razlaga odstop od načela enakega obravnavanja delničarjev v zvezi s 313. čl. ZGD. Sodišče poskuša argumentirati odstop od načela enakega obravnavanja delničarjev z uporabo 313. čl. ZGD. Ta člen pa je v tem konrektnem primeru povsem neuporaben in se nanj sodba sploh ne more opirati. Namreč v tej zadevi ne gre za izdajo novih delnic, ne gre za nakup lastnih "novih" delnic in tudi ne gre za delno izključitev "prednostne pravice", ki naj bi bila sestavni del izpodbijanega sklepa, ne gre za nakup novih delnic, ki jih izda družba pri povečanju kapitala z vložki, kar vse ureja 313. čl. ZGD. Očitno je, da je sodišče dejanski stan popolnoma zmotno ugotovilo in razumelo, kar je pripeljalo tudi do tega, da je sodišče tudi povsem zmotno uporabilo materialni zakon, konkretno 313. čl. v zvezi z 219. čl. ZGD. Ta v tem primeru ne bi bil kršen le v primeru, če bi tožena stranka dala možnost odkupa delnic pod enakimi pogoji vsem delničarjem, ne pa točno določenim ki si jih je sama določila, ali v primeru, če je bil odkup opravljen na podlagi posla, sklenjenega na organiziranem trgu. Torej v tem primeru gre za odkup starih, že zdavnaj izdanih delnic tožene stranke. Pri teh delnicah pa med delničarji tožena stranka ne sme ustvarjati namernih razlik in to tudi pri odkupu lastnih delnic. Nadalje sodišče zmotno navaja, da so bili v tem primeru izpolnjeni zakonski pogoji: izključitev prednostne pravice je sestavni del sklepa; sklep je bil sprejet z večino najmanj 3/4. Tudi v kolikor je delna izključitev "prednostne pravice" sestavni del izpodbijanega sklepa, to še ne pomeni, da ni bil s tem kršen 219. čl. ZGD oz. da ga sklep ne bi moral spoštovati. Obrazložitev sodbe je tudi sama s sabo v nasprotju. Tako se po eni strani navaja, da niso relevantne navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kršila več zakonov, storila tudi kaznivo dejanje davčne zatajitve in zlorabe položaja in pravic, ker se pri presoji upošteva le kršitev ZGD, nato pa sodišče nadalje navaja, da tožeča stranka ne zatrjuje nobenega od razlogov, zaradi katerih bi bil lahko sklep ničen po 359. čl. ZGD. Tudi v zvezi s tem je sodišče zmotno uporabilo zakon. Ne bo držalo, da je sodišče v tej pravdi omejeno le pri odločanju glede kršitev ZGD, ne pa ostalih zakonov, 359. čl. ZGD napotuje tudi na kršitve drugih zakonov. Nepravilna je trditev sodišča, da ga pravni posli, ki bodo nastali na podlagi tega sklepa, sploh ne zanimajo, to je, ali bi bili posli nični ali ne. Namreč izpodbijani sklep pomeni po svoji vsebini pravni temelj za sklepanje novih poslov, to je odkup delnic in je zaradi tega sestavni del vseh teh novih poslov. Zato bi moralo odločati o tem, ali je podana njegova ničnost, to je, ali nasprotuje zakonom in tudi morali, kaj takšen sklep sploh zasleduje in kakšni posli bodo na podlagi tega sklepa sklenjeni ipd. Izpodbijani sklep je ničen, kar je tožeča stranka že navajala v svoji pripravljalni vlogi z dne 12.9.2003. Sklep namreč navaja, da se upravo pooblašča, da odkupi delnice od točno določenih delničarjev, ki so podpisali sporazum o poravnavi vseh terjatev iz naslova manj izplačanih plač. Na podlagi tega jasno izhaja, da se bodo z odkupom delnic na ta način izplačale neto plače tem konkretnim delničarjem, ne bodo pa se obenem plačali prispevki in javne dajatve, ki bi jih sicer morala tožena stranka izplačati poleg teh neto plač. Odkup delnic kot oblika pravnega posla namreč ne more prikrivati izplačil razlik v plači, kar dejansko pomeni navidezen pravni posel, ki je sam po sebi ničen. Zaradi tega, ker izpodbijani sklep zasleduje prav ta cilj, to je izogniti se določilom prisilnih predpisov glede izplačila plač oz. prispevkov k tem plačam, je tudi sam sklep, kot pravna podlaga vsem nadaljnjim poslom glede odkupa delnic, ničen. Vse terjatve, ki izvirajo iz izpodbijanega sklepa in način njihovega poplačila pomeni razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po tožbenih trditvah je sklep skupščine tožene stranke z dne 27.2.2003, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka pridobi oz. odkupi lastne delnice od nekaterih delničarjev, izpodbojen glede na 1. tč. 1. odst. 364. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ker da je v nasprotju z zakonom, konkretno z 219. čl. ZGD. Slednji določa, da morajo organi družbe delničarje ob enakih pogojih enako obravnavati. Načelo enakega položaja delničarjev je res osrednje načelo korporacijskega prava, vendar pa gre pri upoštevanju tega načela za poudarek na enaki obravnavi delničarjev ob enakih pogojih, kar pomeni, da ni ključno le enako obravnavanje, ampak mora biti to podano ob enakih pogojih, torej v enakih situacijah; če pa so te različne, je dopustno tudi delničarje obravnavati različno. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka z izpodbijanim sklepom svojo obveznost do odkupa delnic od delničarjev omejila na krog tistih delničarjev, ki so podpisali sporazum o poravnavi vseh terjatev iz naslova manj izplačanih plač, kar pomeni, da je s tem določila poseben pogoj. Vsi tisti delničarji, ki ta pogoj izpolnjujejo, pa so enako obravnavani. Da je možen odstop od načela enakega obravnavanja delničarjev, je razvidno že iz določb ZGD o prednostni pravici delničarjev do novih delnic pri povečanju osnovnega kapitala družbe z vložki (pri pridobivanju lastnih delnic družbe pa gre za situacijo, ki je obratna izdaji novih delnic); po eni strani je tako določeno, da imajo pri povečanju osnovnega kapitala delniške družbe z vložki, ki se izvede z izdajo novih delnic, dotedanji delničarji prednostno pravico do vpisa novih delnic v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem kapitalu (1. odst. 313. čl. ZGD), po drugi strani pa se takšna prednostna pravica lahko izključi (3. in 4. odst. 313. čl. ZGD), pri čemer se takšna odločitev lahko sprejme na skupščini s tam predpisano večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Po mnenju pritožbenega sodišča tako niso utemeljene pritožbene trditve v smeri, češ da odstopa od načela enakega obravnavanja delničarjev, ni mogoče argumentirati z uporabo 313. čl. ZGD, ker da ne gre za nakup lastnih "novih" delnic, ampak za odkup starih, že zdavnaj izdanih delnic tožene stranke. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je primer odločitve tožene stranke o pridobivanju lastnih delnic, ki je predmet obravnavane pravde, urejen v 8. alineji 1. odst. 240. čl. ZGD; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep vse bistvene elemente iz navedene alineje: pooblastilo upravi, da izvede nakup lastnih delnic, ki velja 18 mesecev; določena je cena (3.000,00 SIT za delnico); določen je delež delnic, ki pa je v konkretnem primeru opredeljen številčno, in sicer največ 128 delnic na delničarja, ki je podpisal sporazum o poravnavi, ter da njihov skupni nominalni znesek ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala. Kolikor tožeča stranka v pritožbi opozarja, da zakon v prej citirani 8. alineji sploh ne določa, koliko se lahko odkupi delnic od posameznega delničarja, pač pa določa delež v primerjavi z osnovnim kapitalom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zakonu to res ni določeno. Vendar pa, ko družba pridobiva lastne delnice, mora (ob predpostavki enakih ponujenih pogojev), upoštevati ponudbo delničarjev, ki so pripravljeni odprodati delnice, tako da odkupi delnice v sorazmerju z njihovim deležem v osnovnem kapitalu. V obravnavanem primeru pa v izpodbijanem sklepu res ni bil določen takšen delež, ampak je bilo določeno število delnic na posameznega delničarja (tj. do 128 delnic). S tem pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo kršeno določilo 8. alineje 1. odst. 240. čl. ZGD, za kar se zavzema pritožba, saj skupno število vseh delnic, ki jih je mogoče kupiti od delničarjev, ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala, takšno zgornjo omejitev, določeno v zakonu, pa je izpodbijani sklep upošteval. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer nima prav sodišče prve stopnje v delu, ko ugotavlja, da je skladno s 1. tč. 364. čl. ZGD izpodbojen le tisti sklep skupščine, katerega vsebina je v nasprotju z ZGD (ne pa tudi v nasprotju s kakšnim drugim zakonom); gre za to, da v tem določilu ni izrecno navedeno, da bi moralo iti za vsebinsko nasprotje sklepa skupščine prav z ZGD, kar pomeni, da je določilo mogoče razumeti le tako, da mora iti za vsebinsko kršitev tudi drugih zakonov. Izpodbijani sklep, s katerim je upravi dano pooblastilo za sklenitev pogodbe o nakupu lastnih delnic družbe določa stranke takšne pogodbe, predmet (lastne delnice) in ceno - torej vse bistvene sestavine prodajne pogodbe (435. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika, OZ). To je vsebina sklepa in glede na 1. tč. 1. odst. 364. čl. ZGD mora biti vsebina sklepa v nasprotju z zakonom če naj bo sklep izpodbojen. V obravnavanem primeru pa vsebina sprejetega sklepa ni v nasprotju z zakonom. Izvedba izpodbijanega sklepa oz. posli, izvirajoči iz njega, pa niso predmet tega sklepa, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali so ti nadaljnji posli oz. iz njih izvirajoče terjatve, dejansko obremenjeni s kršitvami, ki jih zatrjuje tožeča stranka tudi v pritožbi (da se z odkupom delnic prikriva izplačilo razlik v plači in da gre za izognitev prisilnim predpisom glede plačila prispevkov in davkov). Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.