Jedro

Po načelnem mnenju XXXIX. skupne seje zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih sodišč ter vrhovnega vojaškega sodišča (objavljeno v Poročilu VS RS 1-2/88 str. 5) in razširjene seje civilnega oddelka v SRS, ki je sprejela izhodišča za praktično uporabo tega stališča, se višino škode, ki je podlaga za ugotovitev obsega odgovornosti zavarovalnice, ugotavlja tako, da se denarno odškodnino upošteva v znesku, v katerem je nastala; nedenarno premoženjsko škodo in nepremoženjsko škodo pa se ugotavlja po cenah in merilih iz časa škodnega dogodka (pri čemer višje sodišče opozarja, da škodni dogodek praviloma ni isti kot datum nesreče). Če tako ugotovljena škoda ne presegal zneska zavarovalne vsote, mora zavarovalnica plačati celotno odškodnino; če pa jo presega, mora plačati odškodnino v skladu z razmerjem med zavarovalno vsoto in ugotovljeno višino škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem, zavrnilnem delu in v izreku o stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,166.198,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.5.1993 dalje ter ji povrniti 51.979,50 SIT pravdnih stroškov. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker se je prepričalo, da je 7.8.1989 prišlo do prometne nesreče na avtocesti ..., ko je tožnica s svojim vozilom naletela na kamionsko zagozdo. Ker je štelo, da tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku nesreče, je toženo stranko spoznalo za odgovorno za škodo, ki jo je povzročilo neznano motorno vozilo po določilu prvega odst. 55. čl. zveznega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976. Ker je znašala limitirana zavarovalna vsota za osebna motorna vozila v času škodnega dogodka 400,000.000,00 takratnih din, je ta znesek pretvorilo v nemške marke in po srednjem tečaju Narodne banke izračunalo vsoto 32.971,26 DEM. Nato je upoštevalo izplačano odškodnino (po vsakokratnem tečaju za nemško marko) v skupnem znesku 15.957,31 DEM ter izračunalo neizplačani znesek do zavarovalne vsote 17.013,95 DEM, kar bi v času sojenja zneslo 1,166.198,00 SIT.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo je priznalo: za zelo hude bolečine 100.000,00 SIT, za hude bolečine 100.000,00 SIT, za zmerne bolečine 100.000,00 SIT in za bolečine manjše intenzitete 50.000,00 SIT ali skupno za vse telesne bolečine 350.000,00 SIT; za strah 150.000,00 SIT; za skaženost 150.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 516.198,00 SIT, kolikor je ostalo do ugotovljene višine neizplačanega limita. Višje zneske iz tožbenega zahtevka je zavrnilo, vključno z zahtevkom za izplačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka, ker je bila tožnica premeščena na drugo delo zaradi reorganizacije podjetja in ne zaradi poškodb, ki bi jih trpela v prometni nesreči. Proti zavrnilnem delu sodbe se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je treba pri valorizaciji zavarovalne vsote izhajati iz namena zavarovanja, ki je v popolnem kritju škode. V času hiperinflacije se ta s potekom časa viša, tako kot zavarovalnica viša premije (in jih prilagaja višjim cenam).

Razlog za dvig zavarovalnih vsot je v ohranjanju njihove vrednosti, zato je treba po mnenju pritožbe upoštevati zavarovalno vsoto v času sojenja in ne v času škodnega dogodka, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožba še navaja, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino in da je neutemeljeno zavrnilo rentni zahtevek. Ne strinja se z obrazložitvijo, češ da je bila tožnica razporejena na drugo delo zaradi reorganizacije in navaja spor s podjetjem, ki je tožnico premestilo zato, ker ne more več opravljati svojega dela.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani del sodbe po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da so pritožbeni razlogi podani. Sodišče prve stopnje mora najprej odločiti o tožbenem zahtevku tako, da ugotovi obseg in višino škode, ki jo vtožuje tožeča stranka. Pri tem mora ločiti premoženjsko škodo, ki se po določilu 186. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (ki praviloma ni enak dnevu prometne nesreče), od nepremoženjske škode in tako imenovane nečiste premoženjske škode, kjer se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe (drugi odst. 189. čl. in 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Zato bi moralo sodišče v danem primeru določiti odškodnino za nepremoženjsko škodo za vse tiste oblike, kot so zahtevane in navedene v 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, pri čemer za telesne bolečine ni treba slediti tožbenemu zahtevku in diferencirati posameznih zneskov, marveč zadošča enotna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode; odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je treba določiti in se ni mogoče sklicevati na limit zavarovalne vsote. V zvezi z rento sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju nima pomislekov proti zavrnitvi. Če pa bi tožeča stranka, ki nosi dokazno breme, dokazala invalidnost ali upad tožničinih delovnih zmožnosti in dejstvo, da je bil to razlog za razporeditev tožnice na drugo delo, bi bila odločitev lahko drugačna.

Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo škodo, naj odloči o ugovoru limita zavarovalne vsote. Zakonodajalec, ki je z namenom socializacije škod v prometu uvedel obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je zavarovalnicam dopustil možnost, da se zavarujejo pred izjemnimi škodami (katastrofalnimi škodami) tako, da jim je omogočil limitiranje najvišje vsote izplačila odškodnine. V danem primeru ne gre za katastrofalno škodo, saj gre za normalno škodo ene same oškodovanke, zato vprašanja limita sploh ne bi smelo biti. Toda ker je zakonodajalec v obdobju inflacije svojo pristojnost prenesel na izvršilno oblast, ki svoje naloge ni ažurno opravljala, v sodni praksi nastajajo problemi: ob časovnem razmaku pri določanju in izplačilih posameznih odškodninskih zneskov preračunavanje zneskov na skupni imenovalec privede do zelo različnih rezultatov. Zato so tisti pravni teoretiki, ki so izhajali predvsem iz namena obveznega zavarovanja in limita zavarovalne vsote, predlagali uporabo limita v času sojenja, ker oškodovanec ni v pogodbenem razmerju z zavarovalnico in višina limita iz pogodbe zanj ni relevantna. To še toliko manj v primerih, če gre za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo in je podlaga za izplačilo odškodnine v zakonu in ne v neznani zavarovalni pogodbi. Toda sodna praksa, ki je sprva rigidno vztrajala na načelu denarnega nominalizma, je ubrala drugačno pot. Z načelnim mnenjem XXXIX. skupne seje zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih sodišč ter vrhovnega vojaškega sodišča (objavljeno v Poročilu VS RS 1-2/88 str. 5) in razširjeno sejo civilnega oddelka v SRS, ki je sprejela izhodišča za praktično uporabo tega stališča, je višino škode, ki je podlaga za ugotovitev obsega odgovornosti zavarovalnice, ugotavljalo tako, da je denarno odškodnino upoštevalo v znesku, v katerem je nastala; nedenarno premoženjsko škodo in nepremoženjsko škodo pa je ugotavljalo po cenah in merilih iz časa škodnega dogodka (pri čemer višje sodišče opozarja, da škodni dogodek praviloma ni isti kot datum nesreče). Če tako ugotovljena škoda ni presegala zneska zavarovalne vsote, je morala zavarovalnica plačati celotno odškodnino; če pa ga je presegala, je morala plačati odškodnino v skladu z razmerjem med zavarovalno vsoto in ugotovljeno višino škode.

Sodišče prve stopnje bo moralo med opisanimi možnostmi izbrati tisto, ki bo najbolj ustrezala dejanskemu stanu v konkretnem primeru. Ker pa je tožena stranka že izplačala določene odškodninske zneske, bo moralo najprej natančno ugotoviti, kaj je bilo izplačano (ni mogoče prisoditi dvakratne odškodnine za isto škodo, obresti in pravdni stroški se ne vštevajo v limit zavarovalne vsote) in kdaj je bila izplačana delna odškodnina. Nato bo moralo vračunati izplačano odškodnino tako, da bo prisojeno odškodnino primerjalo z delno že izplačano odškodnino. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče uporabilo za primerjavo vrednosti v različnih časovnih obdobjih vrednost nemške marke. Tak način je sicer mogoče najti v sodni praksi, vendar ni primeren zato, ker nemška marka ni plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, ker je bil menjalni tečaj zlasti v preteklosti nerealen in politično določen in ker ne upošteva inflacijskega gibanja nemške marke. Glede na to, da je pravna narava odškodnine za nepremoženjsko škodo satisfakcija in je vezana na nakup nečesa (cene na drobnođ), kar oškodovancu povzroči pozitivno občutje in mu pomaga pri vzpostavitvi čustvenega ravnovesja, je primernejši izračun s primerjavo indeksa cen na drobno, ki so objavljene v uradnem listu.

Da bo sodišče prve stopnje v novem dokaznem postopku dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče druge stopnje po določilu 370. čl. Zakona o pravdnem postopku razveljavilo izpodbijani del sodbe. Hkrati je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, o katerih bo sklepalo sodišče prve stopnje ob končni odločitvi.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 24/76) in Odlok o zneskih, za katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila (Ur. l. SFRJ št. 36/89) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) v povezavi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-I).