Jedro

Odškodnine ni mogoče priznati v tuji valuti, kolikor je odškodninski zahtevek v nasprotju z zakonom o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91). V takem primeru napoti sodišče oškodovanca na pravdo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremnjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obd. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 65 KZ RS in mu je bila izrečena denarna kazen 20.000,00 SIT, v plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka, oškodovancu pa je dolžan plačati znesek 600 DEM v tolarski protivrednosti.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ter predlaga, da se napadeno sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kršilo zakon, ko je odločalo o premoženjskopravnem zahtevku: Ni namreč pravilno, da je ugodilo zahtevku oškodovanca kar v nemških markah, saj za to ni nobene pravne podlage. Z uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91-I) je res dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami, znesek, ki ga je prisodilo prvostopno sodišče v DEM pa je ocena škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem (temelj je torej škodni dogodek in ne pogodba) in torej ni nikakršnega razloga, da se jo oceni v tuji valuti. Škodo bi prvostopno sodišče moralo oceniti v tolarjih, hkrati pa bi moralo določiti dan zapadlosti ter obdolžencu eventuelno naložiti v plačilo obresti. Ker tega sodišča prve stopnje ni storilo, kazenski postopek pa bi se s ponovnim odločanjem o tej stvari preveč zavlekel, je sodišče skladno s členom 108/II ZKP v zvezi s členom 387/I ZKP sodbo spremenilo in oškodovanca napotilo na pravdo.

Glede dejanskega stanja pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da ga je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in da je storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja obdolžencu v celoti in brez dvoma dokazana.

Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedbama prič očividcev M.P. in D.P., ker jih je štelo za najverodostojnejši, saj nista v nikakšrnem razmerju ne z zasebnim tožilcem, ne z obdolžencem, dogodek pa sta opisala zelo skladno in natančno, prav kakor sledi iz izreka napadene sodbe. Poudariti je, da je eno od obeh omenjenih obremenilnih prič (M.P.) predlagala celo obramba sama in je tako popolnoma neutemeljen očitek pritožbe, da zoper obdolžneca ni nobenih resnih dokazov.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločitvi o kazni je pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse podane okoliščine, ko se je odločilo za izrek denarne kazni in je v okviru le-te odmerilo ustrezen denarni znesek.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s členom 384 ZKP v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.