Jedro

Tako prikazana posebna (214. člen ZFPPIPP) kot splošna ureditev (308. člen ZPP) določata enako pravno posledico – pravnomočen sklep o prisilni poravnavi (perfektna sodna poravnava), v katerem je zajeta tudi terjatev, o kateri (še) ni odločeno v pravdnem postopku, povzroči „ex lege“ procesne učinke – sklep o zavrženju tožbe (ugotovitveni, deklaratoren) je časovno vezan na trenutek, ko so nastopili zakonsko določeni pogoji, ne glede na to, kdaj ga je sodišče izdalo. Bistveno pa je, da takšni, z zakonom določeni procesni učinki, odločilno vplivajo na temeljno načelo procesnega prava - načelo dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP) in sicer tako, da ni (več) od dispozicije (volje) tožnice odvisno, ali bo tožbo umaknila ali ne. V sistematičnem smislu ni odločilno, ali gre za procesno predpostavko res transacta (ali pravnomočno razsojene stvari, kot navaja pritožba) in/ali izgube pravnega interesa tožnice za nadaljnje vodenje pravdnega postopka. Prenehanje procesne predpostavke vpliva na procesno legitimacijo, njena pravna posledica pa je „ex lege“ končanje postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zahtevek toženke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne (točka I izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.172,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da ni sporno, da je terjatev, ki je bila vtoževana v predmetnem postopku, bila v celoti priznana s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 29/2011 z dne 28. 11. 2011. Zaradi navedenega je prenehala pravica tožnice uveljavljati plačilo te terjatve v predmetnem pravdnem postopku, kar vse izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker sodišče v njem ugotavlja, da je tožnica, s priznanjem njene terjatve v postopku, pridobila pravnomočni izvršilni naslov in ker je zaradi tega v predmetnem postopku odpadla procesna predpostavka za vodenje postopka (pravnomočna odločitev oziroma res iudicata), se je predmetni pravdni postopek, od dne pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, to je od dne 16. 2. 2012 dalje, vodil glede stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče predmetni pravdni postopek ustaviti zaradi zavrženja tožbe in ne zaradi umika. Zato bi moralo sodišče postopek nemudoma ustaviti, ne pa čakati na umik tožbe, kar je procesno primerljivo s primerjavo zadev, ki na primer ne spadajo v sodno pristojnost ali z zadevami, ko se ugotovi, da je tožba vložena prepozno (primerjaj 274. člen ZPP). Čeprav je toženka takšno stališče izpostavila v svojem predlogu za ustavitev postopka z dne 13. 3. 2012, pa je naslovno sodišče odločilo, da bo najprej obravnavalo umik tožbe tožnice z dne 18. 4. 2012. Toženka je na takšen umik odgovorila v svoji vlogi z dne 7. 5. 2012 in ponovno pojasnila, da ni procesnih predpostavk za vodenje predmetnega postopka, pa je z umikom tožbe soglašala v želji, da se predmetni postopek čimprej konča. Soglasje je bilo pogojno, in sicer vezano na to, da ji tožnica povrne stroške predmetnega pravdnega postopka. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje stališče, po katerem je glede stroškovne odločitve pomembno predvsem, da odločitev sodišča, ali bo postopek ustavilo zaradi umika tožbe ali zaradi zavrženja tožbe, ne sme in ne more vplivati na odločitev sodišča o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. V teh primerih se mora namreč uporabiti načelo uspeha po 154. členu ZPP. Dejstvo pa je, da v predmetnem pravdnem postopku tožnica ni uspela. Toženka se sklicuje tudi na razlago v sodni praksi, po kateri se, v primeru zavrženja tožbe, ne glede na razlog zavrženja šteje, da je bila tožnica v pravdi neuspešna, toženka pa uspešna. Ker se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, je izpodbijani sklep najmanj neobrazložen in je iz tega razloga podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nato pritožba uveljavlja tudi ustavno pravne argumente, s katerimi podkrepi tezo, da je bila toženka različno obravnavana izključno zaradi odločitve sodišča, da bo postopek ustavilo zaradi umika tožbe, ne pa zaradi zavrženja, pri čemer je popolnoma jasno, da bi v primeru zavrženja tožbe sodišče moralo zahtevku toženke, na povračilo pravdnih stroškov, ugoditi. Pritožba tudi pojasnjuje svoje stališče, da soglasja k umiku tožbe nikoli ne bi podala, če ne bi domnevala, da bo dobila povrnjene stroške predmetnega pravdnega postopka, saj je umik pogojevala s povračilom pravdnih stroškov. Zato izpodbijani sklep pomeni tudi sodbo presenečenja, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 312/03 z dne 15. 9. 2005. Tako je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba uveljavlja tudi kršitev 158. člena ZPP, saj priznanje terjatve v okviru postopka prisilne poravnave, zagotovo ne pomeni izpolnitve oziroma pripoznave zahtevka v smislu 158. člena ZPP, kot to jasno izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo pritožba tudi citira. Kot pritožba pojasnjuje, namreč tožnica ni tožbe umaknila takoj, ko je toženka izpolnila tožbeni zahtevek, saj je bila toženka tista, ki je prva s svojo vlogo z dne 13. 3. 2012 predlagala ustavitev predmetnega postopka. Obrazložitev sodišča, ki se glede stroškov sklicuje na stališče Nine Betetto, ki se nanaša na separatne stroške, je nejasna, v vsakem primeru pa tudi nerelevantna za obravnavani spor. Iz stališča omenjene avtorice ne izhaja, da bi besedo takoj, ki jo 158. člen ZPP izrecno omenja, bilo mogoče razlagati na način, da se lahko vloga vloži šele po dveh mesecih. Pri tem pritožba ponovno povzema časovni vrstni red procesnih dejanj, ki so odločilna za odločanje v tej zadevi. V nadaljevanju pritožba tudi pojasnjuje, zakaj sta bili obe vlogi toženke z dne 13. 3. 2012 in 7. 5. 2012 potrebni za predmetno pravdo, kar nenazadnje priznava tudi naslovno sodišče v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se tožnici naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov toženke, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V skladu z določilom 480. člena, v zvezi z drugim odst. 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje, s smiselno uporabo 350. člena ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih (8. in 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP), kot tudi ne uradoma upoštevanih kršitev. Sklep sodišča prve stopnje je razumljiv, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, nanje pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialno pravo. Toženki tudi niso bila kršena nobena procesna jamstva, ki jih zagotavlja pravica do izjave.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da je med pravdnim postopkom(1) bil začet postopek prisilne poravnave (dne 13.1.2011, opr. št. St 29/2011). V slednjem je nato, dne 16.2.2012, postal pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave. V sklepu je bila v celoti priznana terjatev tožnice, vključno z zamudnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški, ki je predmet odločanja v pravdnem postopku. Zato je tožnica dne 19.4.2012 vložila pripravljalno vlogo, naslovljeno kot umik tožbe; v njej je umaknila tožbo v celoti, zahtevala pa je povrnitev pravdnih stroškov ter navajala razloge, zaradi katerih meni, da je neutemeljena zahteva toženke, podana v pripravljalni vlogi z dne 15.3.2012 (predlog za ustavitev postopka), da ji mora tožnica povrniti pravdne stroške. Toženka je nato 7.5.2012 podala soglasje k umiku tožbe, vztrajala pa je pri povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 16.5.2012 odločilo, da se zaradi umika tožbe sklep o izvršbi (VL 189285/2009 z dne 16.12.2009) razveljavi v celotnem še nerazveljavljenem delu in predmetni gospodarski spor ustavi. Ta sklep je postal pravnomočen dne 27.6.2012. Predmet pritožbenega preizkusa je tako sklep, katerega vsebina je povzeta v tč. 1 tega sklepa.

6. V procesni teoriji je uveljavljeno stališče, da umik tožbe nima nobenih učinkov zunaj konkretne pravde in ne ustvarja učinkov pravnomočnosti (razen formalnih)(2). Sodni sklep, s katerim se na podlagi umika izreče postopek za ustavljen, je deklaratorne narave(3). Tudi zaradi takšnih učinkov, vsebuje ZPP posebno določbo(4), ki omogoča odločanje o stroških postopka tudi potem, ko je že izdan sklep o ustavitvi postopka(5). Ob tem, da pritožba navaja tudi ustavnopravne argumente, s katerimi utemeljuje očitane kršitve, pa je potrebno upoštevati tudi, da se mora sodišče druge stopnje do njih opredeliti, sicer tvega kršitev 22. člena Ustave RS(6). Na podlagi povzetih stališč sodišče druge stopnje ugotavlja, da opisano procesno ravnanje sodišča prve stopnje (ločeno odločanje o ustavitvi postopka in o stroških) ne preprečuje pritožbenega preizkusa tudi v tistem delu pritožbe, v katerem se navajajo razlogi, ki ne grajajo zgolj uporabe materialnega prava(7), temveč tudi uporabo procesnega instituta umika tožbe, na katerega se veže določilo 158. člena ZPP, ki ga sodišče prve stopnje postavlja v središče odločanja (4. tč. obrazložitve sklepa).

7. ZFPPIPP v 214. členu določa, kakšni so učinki pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave na terjatev, kot je bila uveljavljena v predmetnem postopku. V prvem in ponovljeno v drugem odstavku tako določa, da:“....preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku....“. Zakon torej določa procesno predpostavko (pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave), katere procesni učinki nastopijo v trenutku („ex lege“), ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določba določa (kar sodišče mora ugotoviti kot dejansko podlago sklepa). Ob tem ureja tudi materialnopravne predpostavke; tretji odst. 214. člena(8) iz katerega izhaja, da je prostovoljno plačilo (izpolnitev) višjega zneska (terjatve), kot izhaja iz sklepa o prisilni poravnavi, veljavno – gre torej za izpolnitev veljavne naturalne obveznosti, zato so izključena pravila o neupravičeni pridobitvi. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je sodna poravnava(9); zanjo že splošna ureditev v ZPP (10) izrecno določa, da gre za procesno predpostavko „res transacta“, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi v pritožbenem postopku (12. tč. drugega odst. 339. člena ZPP) ter določa tudi izrek pravne posledice – sklep o zavrženju tožbe. Tako prikazana posebna (214. člen ZFPPIPP) kot splošna ureditev (308. člen ZPP) določata enako pravno posledico – pravnomočen sklep o prisilni poravnavi (perfektna sodna poravnava), v katerem je zajeta tudi terjatev, o kateri (še) ni odločeno v pravdnem postopku, povzroči „ex lege“ procesne učinke – sklep o zavrženju tožbe (ugotovitveni, deklaratoren) je časovno vezan na trenutek, ko so nastopili zakonsko določeni pogoji, ne glede na to, kdaj ga je sodišče izdalo. Bistveno pa je, da takšni, z zakonom določeni procesni učinki, odločilno vplivajo na temeljno načelo procesnega prava - načelo dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP) in sicer tako, da ni (več) od dispozicije (volje) tožnice odvisno, ali bo tožbo umaknila ali ne. V sistematičnem smislu ni odločilno, ali gre za procesno predpostavko res transacta (ali pravnomočno razsojene stvari, kot navaja pritožba) in/ali izgube pravnega interesa tožnice za nadaljnje vodenje pravdnega postopka. Prenehanje procesne predpostavke vpliva na procesno legitimacijo, njena pravna posledica pa je „ex lege“ končanje postopka.

8. Zaradi takšne razlage, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi v delu, v katerem se graja stališče sodišča prve stopnje, glede uporabe 188. in z njim povezanega 158. člena ZPP, zato ni preizkusilo nadaljnjih pritožbenih navedb, ki še z dodatnimi razlogi grajajo takšen materialnopraven pristop sodišča prve stopnje (prvi odst. 360. člena ZPP). Opisana procesna predpostavka spada med t.i. prave procesne predpostavke, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Zapisano pa seveda ne pomeni, da stranki ne bi smeli opozoriti sodišča na nastop takšne procesne ovire; bistveno je, da takšne navedbe strank (v danem primeru pripravljalna vloge toženke in nato pripravljalna vloga tožnice z „umikom zahtevka“) nimajo procesnih učinkov.

9. Pritožba načenja tudi vprašanje izreka sklepa (ustaviti postopek zaradi zavrženja tožbe in ne umika) in utemeljuje nadaljnjo stroškovno posledico (tožnica mora povrniti stroške toženki in ne obratno) z uporabo 154. člena ZPP in na njegovi podlagi „ustaljene sodne prakse“. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je odveč (napačno) v izrek sklepa zapisati razlog („zaradi umika tožbe“)(11), zaradi katerega se izreče pravna posledica – ustavitev postopka ali zavrženje tožbe. Res je tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo, ob razveljavitvi sklepa o izvršbi, odločiti še o tožbi in jo zavreči (kar sodišče druge stopnje lahko sedaj samo ugotavlja, zaradi učinkov formalne pravnomočnosti sklepa). Kljub pritrjevanju pritožbi, v dosedaj obrazloženem obsegu, pa stališču, da nikoli ni pomemben vzrok, zaradi katerega je prišlo do prenehanja obstoja procesne predpostavke in da mora zato tožnica(-k) zmeraj (avtomatično) povrniti toženki(-cu) stroške pravdnega postopka, sodišče druge stopnje ne pritrjuje; njegov rezultat posega v načelo poštenega sodnega postopka – izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe, kar je končni cilj vsakega sodnega postopka (12).

10. Pritožba utemeljuje svoje stališče tudi s sklicevanjem na „ustaljeno sodno prakso“. Sodišče druge stopnje se zaveda, da ta kršitev (lahko) posega tudi na ustavnopravno raven – zahteva po enakosti pred zakonom pomeni, da morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabiti enako. Toda tudi to načelo ima omejitev v načelu neodvisnosti sodstva, ki sodiščem dovoljuje odstop od takšne sodne prakse, če za to obstajajo utemeljeni razlogi (prepoved samovoljnega oz. arbitrarnega odstopa od sodne prakse)(13). Sodišče druge stopnje dvomi v pritožbeno stališče, da je o tem vprašanju res vzpostavljena „ustaljena sodna praksa.“. Odločbe, ki jih pritožba navaja, res podpirajo njeno razlago (14). Toda tudi sodišče prve stopnje je, v podporo lastni razlagi, našlo enaka stališča v sodni praksi(15). Glede na pritožbeno grajo, da se sklicuje sodišče prve stopnje na starejšo razlago, ki je v sodni praksi opuščena, ugotavlja sodišča prve stopnje, da temu ni tako (16).

11. Sodišče druge stopnje meni, da je potrebno upoštevati, da je tožnica bila prisiljena vložiti predmetno tožbo, ker toženka ni hotela prostovoljno izpolniti obveznosti, to pa je edini (civiliziran) način, da se toženko prisili k izpolnjevanju sprejetih obveznosti. Tekom postopka pa so nastopile okoliščine, ki jih gre pripisati izključno toženki (položaj insolventnosti kot vzrok za uvedbo postopka prisilne poravnave) ter zgoraj povzeti zakonski ureditvi, ki je neposredno vplivala na tek predmetnega postopka. Stališče sodišča druge stopnje je, da je potrebno izhajati iz omenjenega vzroka in ne (zgolj) iz izreka sklepa, in ga torej upoštevati pri odločanju o stroških, pri čemer je osrednje vprašanje, s katero materialnopravno podlago se naj takšna odločitev utemelji. V sodnih odločbah prevladuje stališče, da je potrebno vse položaje, ko tožnica ne uspe (bodisi iz procesnih ali materialnopravnih razlogov), podrediti pravilu iz prvega odst. 154. člena ZPP(17); toda takšna razlaga ni tako enotna, kot se zdi(18); tudi v primerih, kjer sodišča sicer uporabijo to določilo, je moč razbrati, da gre pri tem bolj za rezultat razlagalne zadrege(19). Sodišče druge stopnje je prepričano, da, če se sprejme zgoraj predstavljeno izhodišče o upoštevanju vzrokov za prenehanje procesne legitimacije in njihovem vplivu tudi na stroškovno odločitev, je takšno odločitev moč utemeljiti tudi z materialnopravnimi določili o stroških, ki jih vsebuje ZPP. Vprašanje je le metodološke narave; če bi veljalo, da gre za primer, ki ga formalni pravni vir sploh ne ureja (nenačrtovana pravna praznina?)(20), je na voljo instrumentarij iz 3. člena Zakona o sodiščih. Sodišče prve stopnje omenja in se sklicuje tudi na 156. člen ZPP (čeprav ga ni uporabilo kot neposreden pravni temelj) ter opozarja na „široko razlago“ pojma krivde (tč. 8. obrazložitve sklepa). Sodišče druge stopnje meni, da je tudi z uporabo razširjujoče razlage 156. člena ZPP(21), ki upošteva subjektivne (krivda) in objektivne (naključje) razloge na strani toženke ter izrecno izključuje (v sodni praksi očitno ne povsem nesporno) načelo uspeha za opisane procesne položaje, moč odločiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

12. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ne glede na nestrinjanje z uporabljeno materialnopravno podlago. Tiste okoliščine, ki imajo v tej zadevi naravo odločilnih dejstev, so bile pravilno ugotovljena in v pritožbenem postopku tudi nesporne, drugačen materialnopraven pristop pa na odločitev ne vpliva. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

13. Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženka sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 14.12.2009; na podlagi ugovora dolžnice, je bil s sklepom z dne 10.2.2010, sklep o izvršbi z dne 16.12.2009 razveljavljen v dovolitvenem delu ter odločeno, da se postopek nadaljuje pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

Op. št. (2): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (2006), str. 214. Op. št. (3): J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ (1961), str. 285. Op. št. (4): Kot pravilo namreč ZPP v četrtem odst. 163. člena določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

Op. št. (5): Sedmi odst. 163. člena ZPP:“Če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka.“.

Op. št. (6): U-I-275/10, Up-1507/10 z dne :“11. Očitkov, s katerimi pritožniki zatrjujejo, da se sodišče ni opredelilo do njihovih navedb, pomembnih za odločitev (v konkretnem primeru do navedb o zatrjevanju protiustavnosti ravnanja prvostopenjskega sodišča), Ustavno sodišče ne presoja z vidika 25. člena Ustave, ampak z vidika 22. člena Ustave. Tako ravna tudi v primeru, če pritožniki zatrjujejo, da se sodišča niso opredelila do upoštevnih ustavnopravnih očitkov, ki so jih uveljavljali oziroma zatrjevali v pritožbi kot rednem pravnem sredstvu. Zato je Ustavno sodišče pritožnikove očitke o tem, da se Višje sodišče ni opredelilo do pomembnih ustavnopravnih očitkov, presojalo z vidika 22. člena Ustave. Zahtevi po obrazložitvi sodne odločbe in opredelitvi do pritožbenih navedb sta namreč vsebina 22. člena Ustave. Iz tega jamstva med drugim izhaja dolžnost sodišč, da se opredelijo do navedb strank, ki so za odločitev z vidika človekove pravice bistvenega pomena. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje so se sodišča zato dolžna opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov stranke, ker sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave.“.

Op. št. (7): Določbe 154. do 162. člena ZPP so materialnopravne narave; N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (2006) str. 21. Op. št. (8): „(3) Če dolžnik prostovoljno plača terjatev v višjem znesku od zneska iz prvega ali drugega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi.“.

Op. št. (9): VSRS Sklep III Ips 37/2000 z dne 12.4.2001. Op. št. (10): 308. člen ZPP“Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava; če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo.“.

Op. št. (11): Gre očitno za nekritično posnemanje sodne prakse, ki izhaja iz povzemanja besedne zveze, v nekoliko obrnjenem vrstnem redu besed, prvega stavka tretjega odst. 188. člena ZPP:“Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka.“.

Op. št. (12): U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010, tč. 22. obrazložitve; ker je odločanje o stroških sestavni (akcesorni) del odločanja o tožbenem zahtevku, ni videti razlogov, čemu se omenjeno načelo ne bi raztezalo tudi nanj.

Op. št. (13): F. Testen, Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, Pid št. 7/2004; A. Galič, Ustavnosodna praksa o argumentu precedensa (pred "rednimi" sodišči), Pid št. 7/2004; A. Galič, Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid št. 7/2010. Op. št. (14): Obravnavani zadevi se, upoštevaje bistvene lastnosti, najbolj približa primer VSL Sklep I Cpg 627/2010 z dne 8.6.2010:„Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopno sodišče zavrglo tožbo potem, ko je ob vpogledu v sodni register (oz. v končni seznam preizkušenih terjatev) ugotovilo, da je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, ter, da je bila ta terjatev tudi v celoti priznana. Upoštevaje povedano, kot tudi določbe 3. in 4. odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je zaključilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za vodenje predmetnega pravdnega postopka. Tožbo je zato zavrglo, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je torej tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, se je kasneje izkazalo, da ga zaradi prijave in priznanja njene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, nima več. Prvostopno sodišče je zato tožbo zavrglo, tožeči stranki pa je pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, saj se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla (gl. komentar 154. čl. ZPP, N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 30). Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe, šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1015/2001, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cpg 207/2006, sklep I Up 413/2008). Odločitev o stroških postopka je torej pravilna.“.

Op. št. (15): VSL II Cp 5415/2005 z dne 14.12.2005; Pdp 103/2012 z dne 1.2.2012; tudi ti zadevi sta v bistvenih lastnostih primerljivi z obravnavano, pa tudi z v prejšnji točki citirano.

Op. št. (16): VSL I Cpg 283/2012 z dne 20.7.2012; tudi v tej zadevi je bilo priznanje terjatve v stečajnem postopku ocenjeno kot uspeh tožnice in nato odločeno, da mora toženka povrniti tožnici pravdne stroške:“Iz sklepa z dne 2. 8. 2011 je razvidno, da je bil del vtoževane terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko v celoti priznan. Torej se šteje, da je s tem delom uspela, saj je v stečajnem postopku ta del terjatve tožena stranka pripoznala kot utemeljen. Za prvi del zahtevka pa je bila tožba potrebna, saj je tožena stranka tožbeni zahtevek tožeče stranke delno izpolnila šele po izdaji sklepa o izvršbi. Iz tega sledi, da je bila tožeča stranka v tej pravdi v celoti uspešna.“.

Op. št. (17): Takšno stališče kot izhodišče jemlje odločba, ki se v literaturi in tudi v sodni praksi citira kot vodilna; sklep VSL II Cp 1015/2001 z dne 25.9.2002:“ZPP za odločitev o pravdnih stroških strank določa dva kriterija - kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP) in kriterij krivde (156. člen ZPP). Kar zadeva kriterij uspeha, je, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bil tožba ob vložitvi dovoljena oziroma utemeljena ali to ni bila. Tudi v primeru, ko je tožeča stranka v času vložitve tožbe imela pravni interes za tožbo, pa se kasneje zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkaže, da tožeča stranka tega nima več, je tako treba šteti, da je tožeča stranka v pravdi propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). S tem v zvezi tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče v primeru, ko tožbo zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ne presoja tudi utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato ne more tožbe zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za tožbo), istočasno pa pri odločanju o stroških presojati utemeljenost tožbenega zahtevka. Eno z drugim je nezdružljivo.“. Takšno stališče ni opuščeno, kot izhaja iz novejše sodne prakse – VSL sklep II Cp 2106/2012 z dne 12.9.2012. Op. št. (18): Kajti v že citiranem sklepu VSL I Cpg 283/2012 z dne 20.7.2012, je to sodišče nasprotno odločitev (toženka mora povrniti stroške tožnici) prav tako utemeljilo z načelom uspeha po prvem odst. 154. člena ZPP.

Op. št. (19): Že citiran sklep II Cp 2106/2012 z dne 12.9.2012 tako izrecno navaja:“ZPP v določilih o pravdnih stroških ne ureja posebej primera, ko pride do zavrženja tožbe. Tak primer mora zato sodišče obravnavati po splošnem načelu uspeha iz prvega odst. 154. člena ZPP.“.

Op. št. (20): Zdi se, da sodišča, ki utemeljujejo odločanje z uporabo prvega odst. 154. člena ZPP, menijo, da je z dobesedno jezikovno razlago določen besedni pomen prvega odst. 154. člena ZPP tako ozek, da ne dopušča drugačne razlage; iz besedne zveze:“ Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.“ torej izhaja, da mora tožnica vedno, ko ne uspe, povrniti stroške toženke in ne obratno; takšna razlaga pa ne temelji na obstoju pravne praznine, temveč na uporabi argumenta po nasprotnem razlogovanju.

Op. št. (21): „Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.“