Jedro

Sodišči sta pravilno sklepali, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo (454. člen in naprej ZOR), da je bil predmet pogodbe stanovanje, za katero se je tožnik zavezal plačati fiksno ceno. Ker pa je po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik ukrepal po predložitvi podražitve v sili (plačal dodatno obračunano kupnino zato, ker je stanovanje nujno potreboval), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 211. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje umik tožbe tožeče stranke. Tožebenemu zahtevku nasprotnega tožnika pa je delno ugodilo in Občino obsodilo na plačilo 159,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1985 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Občina je vložila pritožbo, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga Občina (v nadaljevanju sodbe tožena stranka) revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka je svoje pravno naziranje glede fiksne cene utemeljevala tudi s citiranjem judikature, vendar pritožbeno sodišče na navedbe, ki so relevantne, ni odgovorilo. Iz citiranih judikatov bi se videlo, da je sodna praksa sprejela stališče, da se lahko zviša dogovorjena cena, pa čeprav je bila dogovorjena kot fiksna, kar sicer tudi določa ZOR v členih od 133 do 136. Zaradi spremenjenih okoliščin je tožena stranka dogovorila s tožnikom novo ceno. Da je bilo zvišanje cene utemeljeno, je potrdil izvedenc v izvedeniškem mnenju.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1.odstavek 354.člena v zvezi s 1.odstavkom 375.člena ZPP), in navaja, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi ni presodilo pritožbenih navedb v zvezi s citirano judikaturo. Po 1.odstavku 375.člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe med drugim presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. To določilo ZPP se nanaša na navedbe strank v zvezi s konkretnim tožbenim zahtevkom. Stranki med postopkom sicer lahko podkrepita svoja stališča tudi z navajanjem odločb iz drugih, podobnih primerov, vendar učinkujejo te navedbe le z močjo argumenta. Judikati iz drugih pravd oz. sodna praksa niso dejstva in dokazi v obstoječi pravdi, zato pri odločanju o tožbenem zahtevku ne morejo biti odločujočega pomena. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, ko se v obrazložitvi ni izjavilo o citiranih judikatih.

Glede uporabe materialnega prava pa tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da ni uporabilo določb ZOR-a, ki se nanašajo na spremenjene okoliščine (133. - 136.člen ZOR), saj je izvedenec gradbene stroke ugotovil, da je bila podražitev utemeljena zaradi slabega vremena.

Najprej je potrebno opozoriti, da med ugotovitvami nižjih sodišč, kar je podlaga za preizkus na revizijski stopnji (3.odstavek 385.člena ZPP) ni najti dejstev (v zvezi s podaljšano gradnjo), ki jih zatrjuje tožena stranka v reviziji. Tožena stranka bi morala dokazati, da so spremenjene okoliščine nastale po sklenitvi pogodbe, da jih ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe, da se jim ni mogla izogniti, da so te okoliščine nastale pred iztekom spolnitvenega roka, in da so te okoliščine relevantne (133.člen ZOR). Revizijsko sodišče pa le zaradi jasnosti pripominja, da tudi v izvedeniškem mnenju, na katerega se tožena stranka sklicuje (l.št. 28 in naprej), ni najti podlage za revizijsko izvajanje.

Pač pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili (3.odstavek 385.člena ZPP): da tožnik ni imel možnosti vpliva na izgradnjo stanovanja oz. na izvajalca; da sta bila v pogodbi določena predmet in cena; da sta se stranki dogovorili za fiksno ceno, če tožnik plača celotno kupnino v roku 30 dni po sklenitvi pogodbe; da je tožnik izpolnil svojo obveznost; da je plačal dodatno obračunano kupnino zato, ker je stanovanje nujno potreboval. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči pravilno sklepali, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo (454.člen in naprej ZOR), da je bil predmet pogodbe stanovanje, za katero se je tožnik zavezal plačati fiksno ceno. Ker pa je po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik ukrepal po predložitvi podražitve v sili (plačal dodatno obračunano kupnino zato, ker je stanovanje nujno potreboval), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 211. člen ZOR.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).