Jedro

Tožnik je vložil revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, pri tem pa ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP (opravljen pravniški državni izpit). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbami ZPP, ko je na podlagi 91. člena ter 1. in 2. odstavka 374. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se kot nedovoljena zavrže revizija tožeče stranke zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 402/2015 z dne 9. 7. 2015 (v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča F., opr. št. I Pd 777/2014 z dne 12. 2. 2015, s katerim je bila pritožba tožnika zavrnjena in potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo (pravilno: sklep) Delovnega in socialnega sodišča F. št. I Pd 777/2015 z dne 9. 10. 2015. Navaja, da je z izpodbijano sodbo okrožna sodnica napačno „ugotovila“, da se revizija z dne 2. 10. 2015 kot nedovoljena zavrže. O njej ne bi smela odločati, ker je od 14. 4. 2015 v preiskavi zaradi krive izpovedbe, ponarejanja listin in goljufije v hudodelski združbi z A.A., direktorjem B., C.C., predstavnikom uprave B., D.D., sodnico Delovnega sodišča v F. in E.E., predsednico Višjega sodišča, F.. Spregledala je, da je bil reviziji priložen predlog za oprostitev plačila vseh stroškov postopka, o katerem pa sploh ni odločila. Z opustitvijo prijave kaznivega dejanja je zlorabila službeno dolžnost po 145. členu ZKP v škodo revidenta.

Izpodbijana sodba z dne 9. 7. 2015 ni odgovorila na odločilno navedbo pritožbe, ali se dokaz opira na „halunacijske izjave“ odvetnika G. ali je dokaz predložena listina na naroku. Izjave odvetnika G. iz F. so „enako „dokazljive“ kot indični dokazi v primeru H. !!! Rekla kazala, pa kaj !?“, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker „ni razumno določeno, od katerega trenutka naj bi po odvetniku G. teklo zastaranje.“ Pritožnik nadalje navaja, da bi se sodniki, tako predsednica Višjega sodišča kot člani senatov, morali izločiti, ker so pritožniku škodovali (I.I. že v zadevi št. Pd 1175/2004 ter v povezani zadevi št. Pdp 266/2014, enako tudi J.J. in K.K. v zadevi št. Pd 343/98). V senate jih je „zlonamerno“ imenovala predsednica Višjega sodišča E.E..

Revident - čeprav so vsi dokazi že v spisu - prilaga v dokaz zlorab prava in uradnih pravic odv. G.G. iz F. še njegovo nezakonito izvolitev v disciplinsko komisijo družbe, njegovo podpisano izjavo na popisu del „prodajnega referenta II“ ter nepodpisani sklep o neizločitvi predsednice Višjega sodišča E.E., iz katerega ni vidno, kdo je zlorabil podpis predsednika Vrhovnega sodišča RS.

Revident predlaga, da Višje delovno sodišče izpodbijani sklep z dne 9. 10. 2015 razveljavi oz. spremeni tako, da pritožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške te pravde ter sproži postopke zaradi nepristranskosti in nezakonitosti proti sodnikom E.E., L.L., K.K. in J.J. in sodnikom, ki so nekritično zavračali predloge za izločitev (M.M., nepodpisani sklep št. Su 1076/2014 z dne 9. 6. 2014) ter proti vsem imenovanim iz točke 1 do 10 te pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba ne vsebuje nobenih konkretnih pritožbenih navedb, ki bi se nanašale na vsebino izpodbijanega sklepa, ampak le splošno kritiko odločitev v sporih, v katerih je bil udeležen tožnik in pavšalno ter žaljivo kritiko sodnikov, ki so v teh zadevah odločali. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti. Ob takšnem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji dopustnosti oz. dovoljenosti revizije, ki jo je vložil tožnik zoper odločitev pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona) mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ker, kot je že navedeno, pritožba ne vsebuje pritožbenih navedb odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo navaja le razloge, ki jih je upoštevalo v okviru opravljenega pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 402/2015 z dne 9. 7. 2015 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe tožnika, vložene 27. 6. 2014 in dopolnjene dne 4. 8. 2014. 8. Zoper navedeni sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 9. 7. 2015 je tožnik dne 5. 10. 2015 vložil revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe ZPP, zlasti na določbi 3. in 4. odstavka 86. člena tega zakona.

9. Po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Po določbi 4. odstavka istega člena ZPP določba tega odstavka ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Prvi odstavek 91. člena ZPP pa določa, da sodišče kot nedovoljeno zavrže izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, ki ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Iz določbe 2. odstavka 374. člena ZPP pa izhaja, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (med te osebe spadajo tudi navedene osebe, naštete v citiranem 1. odstavku 91. členu ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, vložil tožnik, ki ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoje iz 4. odstavka 86. člena ZPP. Zato je ravnalo pravilno in v skladu z določbami ZPP, ko je na podlagi 91. člena ter 1. in 2. odstavka 374. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje (v pritožbi) priglašene stroške pritožbenega postopka (165., 154. člen ZPP).