Jedro

Pravilno je stališče, da je v konkretnem primeru premagovanje „lesene pregrade“ predstavljalo nevarno dejavnost zaradi okoliščin, v katerih se je izvajalo in zaradi katerih je bila nevarnost nastanka škode povečana, kot so izvajanje vaje pod časovno presijo v vrsti več vojakov drugega za drugim, v menjavanju položajev, obrabljenost in s tem drsnost deske na mestu oprijema z rokami, višina ovire in, nenazadnje, izvajanje vaje v okviru obveznega služenja vojaškega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da mu mora tožena stranka plačati 8.345,85 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel 22. 7. 1997 zaradi poškodbe leve rame pri izvajanju vaj na pehotnih vojaških ovirah med služenjem obveznega vojaškega roka v vojašnici M. S., konkretno pri premagovanju ovire, imenovane „lesena pregrada“. S pravnomočno sodbo, s katero je sodišče druge stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper ugodilno odločitev prvostopenjskega sodišča, je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Poleg glavnice so bile tožniku prisojene tudi zakonske zamudne obresti, toženi stranki pa je bilo naloženo tožniku povrniti pravdne stroške.

2. Tožena stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov relativnih in absolutnih kršitev procesnih pravil ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Najprej prvostopenjsko, nato pa še drugostopenjsko sodišče sta pritrdili tožnikovemu stališču, da je odgovornost tožene stranke za njegovo škodo objektivna, ker je premagovanje ovire „lesena pregrada“ glede na okoliščine, v katerih se je vaja opravljala, predstavljalo povečano nevarnost za povprečnega vojaka na obveznem služenju vojaškega roka. Takšno presojo sta zgradili na dejanskih ugotovitvah, da so vojaki vajo s premagovanjem „lesene pregrade“ izvajali tako, da so morali najprej zavzeti ležeči položaj („puzanje“), nato pa se odriniti in se z rokami oprijeti za od uporabe zglajen in drsen rob lesene ovire, visoke 2 m, se potegniti navzgor in izvesti premet preko ovire na njeno drugo stran; pri tem so poleg navedenega dodatno možnost nastanka poškodbe predstavljale okoliščine, da se je vaja izvajala „na čas“ (torej čim hitreje) in tako da so je vojaki izvajali drug za drugim.

6. Tožena stranka graja presojo o svoji objektivni odgovornosti. Meni, da lesena pregrada ni nevarna in da tudi plezanje preko nje ni nevarno, ter da zadevi II Ips 453/2000 in II Ips 611/2004, ki ju je za primerjavo vzelo drugostopenjsko sodišče, v resnici sploh nista primerljivi z obravnavano, ker se nanašata na poškodbo pri izvajanju vaj na t.i. tarzanki, vaje na tarzanki pa so zahtevnejše in nevarnejše od konkretnejše. Vaja s premagovanjem „lesene pregrade“ je primerljiva z vajo na dvovišinski naletni gredi, zanjo pa je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 15/2002 zavzelo stališče, da ne predstavlja povečane nevarnosti. Revizijsko sodišče sodi, da ovira, pri premagovanju katere se je poškodoval tožnik, sama po sebi ni nevarna stvar in da na splošno tudi vzpenjanje po njej in preskok preko nje nista nevarna dejavnost. Pritrjuje pa stališču drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru premagovanje „lesene pregrade“ predstavljalo nevarno dejavnost zaradi okoliščin, v katerih se je izvajalo in zaradi katerih je bila nevarnost nastanka škode povečana, kot so izvajanje vaje pod časovno presijo v vrsti več vojakov drugega za drugim, v menjavanju položajev, obrabljenost in s tem drsnost deske na mestu oprijema z rokami, višina ovire in, nenazadnje, izvajanje vaje v okviru obveznega služenja vojaškega roka. Ker že navedene okoliščine utemeljujejo objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ni bistveno, ali je dejstvo, da so se morali vojaki pred izvajanjem vaje ogreti, dodaten pokazatelj nevarnosti izvajanja vaje, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje, ali ne. Revizijski očitek tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo metodoloških pristopov, s katerimi je mogoče premagati pregrado, češ da je tožnik, če se je z ležečega položaja dvignil in se naravnost zavihtel na oviro, z vidika kondicijske pripravljenosti ravnal očitno napačno in s katerim tožena stranka (najbrž) meri na lastno popolno ekskulpacijo ali vsaj prispevek tožnika kot oškodovanca, je neutemeljen: ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik vajo opravljal napačno, v nasprotju z navodili in tudi ne o njegovi pomanjkljivi kondicijski pripravljenosti.

7. Ugotovljeno je bilo, da je pri premagovanju „lesene pregrade“ tožnik utrpel izpah ramenskega sklepa, pri čemer je pri doskoku na tla prišlo do spontane repozicije, vendar pa je bila ta poškodba, ob kateri je prišlo do natrganja in ohlapnosti struktur levega ramena, vzrok za več naknadnih izpahov, pri čemer je bila pri vsakem naslednjem izpahu sila, ki ga je povzročila, manjša, zato je bila potrebna operacija, s katero je bila dosežena stabilizacija, ne pa tudi popolna gibljivost in zmogljivost poškodovanega sklepa. Na teh dejanskih ugotovitvah temelji presoja nižjih sodišč, da je vzrok vse tožnikove nepremoženjske škode, katere povrnitev zahteva in ki se nanaša na posledice vseh nadaljnjih izpahov, prav izpah ramenskega sklepa, ki ga je utrpel med služenjem vojaškega roka 22. 7. 1997. To presojo tožena stranka graja z nedovoljenim izpodbijanjem in dopolnjevanjem dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne. Čeprav po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč v reviziji trdi, da je izvedenec medicinske stroke dvoumno odgovoril na vprašanje ali je poškodba (sploh lahko) nastala pri dvigovanju teže telesa z rokama, nameščenima 2 m visoko od tal; da je zdravnik 2 dni po škodnem dogodku ugotovil le manjšo oteklino in bolečnost, rentgenski posnetek pa ni pokazal poškodbe hrustančnih in vezivnih struktur; da je izvedenec iz kasnejših poškodb sklepal na poškodbo 22. 7. 1997; da se je tožnik pred služenjem vojaškega roka intenzivno ukvarjal z več športi in je pri tem imel obilo priložnosti, da si je lahko „načel“ ramenski obroč; da ni bilo ugotovljeno, ali ni tudi poškodba z dne 22. 7. 1997 sledila kakšni prejšnji poškodbi, da se sodni izvedenec ni vprašal, ali bi takšne naknadne posledice nastale, če nadaljnjih poškodb ne bi bilo in podobno.

8. Tožena stranka uveljavlja, da sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti glede vprašanja obstoja vzročne zveze med obsegom pravno priznane škode, ki je nastala 22. 7. 1997 in nadaljnjimi škodami, upoštevaje, da se je sodni izvedenec glede prve škode opredelil, da naj bi bila jasna šele na podlagi nadaljnjih škod, s tem pa bi se tožnik lahko v celoti ali delno izognil. Očitek procesne kršitve je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo (v drugem odstavku na peti strani sodbe), da je tožnik 22. 7. 1997 utrpel izpah levega ramena, da je prišlo do spontane repozicije in da je bila ta poškodba vzrok za vse nadaljnje izpahe ter da obstoji med prvo in ostalimi poškodbami taka povezava, da je potrebno vse poškodbe upoštevati kot celoto, pri čemer je odločilno predvsem to, da izvedenec pri tožniku ni ugotovil lastnosti, ki bi se prištevale k nastanku škode. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da so nadaljnji izpahi posledica dejstva, da so tožnika po obravnavanem škodnem dogodku na nogometni tekmi pretepli navijači, ne pa posledica izvajanja sporne vaje. Pritožbeno sodišče je na te trditve sicer kratko, vendar glede na standard obrazložitve odločitev pritožbenega sodišča sprejemljivo odgovorilo tako, da jih je vsebinsko zavrnilo (prvi odstavek na peti strani sodbe). Ovire za preizkus izpodbijane sodbe v tem delu torej ni bilo.

9. Tožniku je bilo za nepremoženjsko škodo prisojenih 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer 834,59 EUR za strah, 2.503,76 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 5.007,51 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka meni, da tožnik sploh ni upravičen do odškodnine za strah, ker je 22. 7. 1997 utrpel le kratkotrajen srednje hud sekundarni strah, strah zaradi nadaljnjih poškodb pa ni pravno relevanten, ter tudi ne do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker po mnenju izvedenca ne obstaja nobeno delo ali aktivnost, za katerega ne bi bil več sposoben, kar po mnenju revidentke pomeni, da bi moral tožnik v vsakdanja dela eventuelno vlagati sorazmerno več naporov, to pa bi bilo tudi neodvisno od poškodb z večanjem starosti samo po sebi razumljivo. Čeprav tožnik ne more več sunkovito vihteti rok, lahko izvaja vse tiste športne aktivnosti, pri katerih to ni potrebno. Tudi tu revizija nima prav. Dejanske ugotovitve glede strahu so: da je tožnik ob poškodbi 22. 7. 1997 pretrpel nekaj ur trajajoč hud sekundarni strah (in ne srednji, kot trdi revizija), poleg tega pa je zaradi nadaljnjih izpahov, ki so se vrstili v obdobju dveh let, tožnik vedno znova trpel srednje hud sekundarni strah, sedaj pa trpi strah lažje intenzitete zaradi možnosti ponovnega izpaha. Ob tem je bilo upoštevano, da je bil tožnik ob prvi poškodbi star šele 20 let in da je bil ob ponavljajočih se izpahih nedvomno zaskrbljen za izid zdravljenja. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bilo ugotovljeno, da je prišlo pri tožniku zaradi številnih izpahov in ponovnih repozicij do degenerativne okvare celotnega ramenskega sklepa, da ima težave pri dvigu roke horizontalno nad nivojem ramenskega obroča, zaradi česar je oviran pri opravilih, ki terjajo prosto gibljivost levega ramena, pri prenašanju bremen v levi roki, pri športu, rekreaciji in sunkovitih gibih, da je gibljivost v celoti zmanjšana za 1/6, da so življenjske aktivnosti zmanjšanje za 7 do 8 % in da bo toliko več truda moral tožnik vlagati za doseganje enakih rezultatov kot pred poškodbo, da pa zaradi posledic poškodbe le ni popolnoma onemogočen v katerih ob prejšnjih del oziroma aktivnosti. Zaradi omejene gibljivosti ter oteženega dviga roke horizontalno nad nivo ramenskega obroča se ne more ukvarjati s košarko, rokometom in tenisom, težje pa opravlja tudi domača dela in fizično usposabljanje, ki mu je podvržen kot policist in morajo biti zanj prilagojena. Navedene dejanske ugotovitve brez dvoma predstavljajo podlago za prisojo odškodnine za obe sporni obliki nepremoženjske škode (200. in 203. člen ZOR), zato je revizija tudi v tem delu neutemeljena. Višina denarne denarne satisfakcije pa revizijsko ni sporna.

10. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).