Jedro

Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.

Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 8.249,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 2.733,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 537,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko sodbe naslovnega sodišča zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki odpravi (pravilno: spremeni) ter zadevo reši v lastni pristojnosti, oziroma jo v tem delu odpravi (pravilno: razveljavi) ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka tožniku podala odpoved le iz navideznega razloga nesposobnosti, kar potrjuje tudi izpoved priče A.A.. Tožena stranka je potrebovala delavce za delo in v kolikor tožnik ne bi podpisal dogovora s toženo stranko, mu tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz nobenega zakonskega razloga (redna ali izredna odpoved). Tožnik se je po prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavil v evidenco brezposelnih oseb na Zavod RS za zaposlovanje in prejemal nadomestilo iz naslova brezposelnosti ves čas do upokojitve, do katere mu je ob odpovedi pogodbe manjkalo približno dve leti. V kolikor tožnik te pravice ne bi pridobil, ne bi podpisal dogovora. V tistem kritičnem času se je pripravljala tudi sprememba pokojninske zakonodaje, ki bi po sprejetju v letu 2011 zahtevala za izpolnitev pogojev za upokojitev višjo starost prosilca od do takrat veljavne zakonodaje. Tožena stranka tožnika nikoli ni silila k podpisu dogovora, nad njim ni izvajala nobene grožnje ali sile, kar je razvidno tudi iz izpovedi tožnika in priče gospe A.A.. Tožnik je predmetni dogovor podpisal brez napak volje, saj je želel, da mu delovno razmerje preneha na način, da bo lahko pridobil pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in to vse do upokojitve. Tožnik sam priznava, da se je vozil na delo iz B. in da mu od plače ni prav veliko ostalo, ker je pretežni del porabil za stroške prevoza. Zato je bil njegov interes, da mu preneha delovno razmerje na način, da bo pridobil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, to je, da mu preneha pogodba o zaposlitvi brez „njegove volje ali krivde.“ Odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil zgolj fiktiven. Odpoved je bila navidezna in je dejansko prikrivala pravi in resnični sporazum strank o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je razpoznavno tudi iz podpisanega dogovora. Tožnik je izpovedal, da odpovedi ni želel, vendar pa jo je sprejel in se napotil na Zavod RS za zaposlovanje, kjer je pridobil vse pravice, ki pripadajo brezposelni osebi, ki ji pogodba o zaposlitvi preneha brez njene volje ali krivde. 50. člen Obligacijskega zakonika med drugim določa: „Navidezna pogodba nima učinka med strankami. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.“ Dogovor, kot sta ga podpisali pravdni stranki, dejansko predstavlja sporazum na podlagi 79. člena ZDR-1, saj sta se stranki dejansko sporazumno dogovorili o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer pa ob sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalec nima zakonske dolžnosti izplačilo odpravnine. Kljub navedenemu pa sta se pravdni stranki dogovorili tudi o odpravnini v višini, kot je razvidno iz dogovora in ki je bila tožeči stranki izplačana, kar je potrdil tudi tožnik, razvidna pa je tudi iz predloženih dokazil, ki se nahajajo v sodnem spisu.

Sklicevanje na sodno prakso Višjega sodišča (pravilno: Višjega delovnega in socialnega sodišča) v Ljubljani, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je za ta sodni postopek povsem irelevantno in se sodišče ne more sklicevati nanjo. Že zato, ker je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi v bistvu v resnici prikrivala odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika (navidezni pravni posel), njegovo pravo voljo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik imel cilj priti na Zavod RS za zaposlovanje in čim prejšnjo upokojitev, kar je tudi dosegel. Zaradi težav oziroma bolečin v hrbtenici je tožnik toženi stranki večkrat pojasnjeval, da ne bo mogel več delati na svojem delovnem mestu v družbi C. d.o.o., in da se zaradi težav s hrbtenico tudi ne bo mogel na delo voziti iz B., kjer biva. Tožnik je na toženo stranko naslovil tudi prošnjo, da naj mu omogoči čim hitrejše prenehanje delovnega razmerja, ker dela dejansko ne zmore in ne želi več opravljati ter da se želi čim prej prijaviti na Zavod RS za zaposlovanje. V ta namen sta se delavec in delodajalec dogovorila tudi za skrajšanje odpovednega roka. Tožnik se je sam odločil, da ne želi odpravnine v višini, kot mu jo omogoča ZDR, saj je delodajalec ugodil njegovi želji in prošnji, da takoj preneha delati pri delodajalcu in da bo upravičen do prejema nadomestila za primer brezposelnosti pri zavodu. Tožnik se je z vsem strinjal, celo več, tožnik je predlagal in prosil za takšno rešitev nastale situacije. Skladno z navedenim izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa je na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava izkazana neutemeljenost zahtevka za plačilo odpravnine, ki jo je prvostopno sodišče tožniku priznalo v I. točki izreka izpodbijane sodne odločbe, zaradi česar je potrebno odločbo sodišča z dne 22. 10. 2014 iz razloga nezakonitosti v točki I in III odpraviti (pravilno: razveljaviti).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbo pavšalno očitanih kršitev ne.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, odločitev v izpodbijanem delu sodbe pa je tudi materialno pravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja dejstva: - tožena stranka je tožniku dne 9. 8. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti; - dne 1. 9. 2010 sta pravdni stranki sklenili dogovor o skrajšanju odpovednega roka, v katerem sta se med drugim dogovorili, da delavcu na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR) za 38 let delovne dobe pripada odpravnina v višini deset povprečnih mesečnih plač, vendar je delavec na njegov predlog, po svoji volji, želji in brez kakršnekoli prisile in zmote, pripravljen sprejeti delno odpravnino v višini 3.000,00 EUR bruto (2. člen dogovora); - tožnik je zatrjeval napake volje pri podpisu dogovora in s tožbo zahteval razliko v odpravnini do zakonsko določene višine, tožena stranka pa je v tem individualnem delovnem sporu njegovemu zahtevku nasprotovala in trdila, da do odpravnine ni upravičen, ker je prostovoljno, brez sile, grožnje in zmote podpisal dogovor, poleg tega pa mu je podala odpoved le iz navideznega razloga nesposobnosti na njegovo željo, ker se je želel upokojiti, ni pa še izpolnjeval pogojev - odpoved iz razloga nesposobnosti je bila le način zagotovitve pravice do nadomestila za čas brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev.

7. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo napak volje na strani tožnika ob podpisu dogovora. Ugotovilo pa je, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz navideznega razloga nesposobnosti, zato da se je tožnik lahko prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in uveljavljal nadomestilo za čas brezposelnosti, ker se sicer še ni mogel upokojiti. Zavzelo je stališče, da tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne vpliva na drugačno odločitev v tem sporu. To pomeni, da ni pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) do odpravnine po 109. členu ZDR ni upravičen. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR. Ni mogoče šteti, da gre za navidezni pravni posel, ki v resnici prikriva sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, kot trdi tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na podobne primere iz sodne prakse pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 122/2013, Pdp 962/2012). V podobnih sporih je bilo že zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) in načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ, če bi sodišče v primeru, kadar delodajalec (v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ravna v nasprotju z zakonom, delodajalcu kot ekonomsko močnejši stranki (ki diktira pogoje delavčeve zaposlitve) nudilo pravno zaščito in štelo, da je nična odpoved iz poslovnega razloga, ki jo je delodajalec podal delavcu le zato, ker je upošteval njegovo željo, da bi se upokojil in do izpolnitve pogojev za upokojitev prejemal nadomestilo kot brezposelna oseba. V obravnavani zadevi gre za podoben primer, le da ne gre za fiktivni poslovni razlog, ampak za fiktivni razlog nesposobnosti. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da tožena stranka sama celo v pritožbi izpostavlja, da tožnik ne bi podpisal dogovora (o nižji odpravnini) oziroma ne bi soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, če ne bi mogel uveljaviti pravice do nadomestila na zavodu. To že samo po sebi dokazuje, da tožnik nedvomno ni imel namena sam podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v tem primeru do nadomestila za čas brezposelnosti ne bi bil upravičen. Zato je toliko bolj nesprejemljivo stališče tožene stranke o veljavnosti domnevno prikritega pravnega posla – odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi na željo delavca, saj očitno na strani tožnika ni bilo volje za prenehanja delovnega razmerja na tak način.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik ne glede na to, da je dogovor podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna in ustaljena, temelji pa na odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je torej tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in tožniku prisodilo razliko v odpravnini v višini 8.249,90 EUR (ob upoštevanju že prejetega zneska odpravnine v višini 3.000,00 EUR, ki mu jo je tožena stranka že izplačala v skladu z dogovorom). Pravilno je upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (34 let) in kot osnovo povprečno plačo glede na plače, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ter na tej podlagi pravilno izračunalo pripadajočo odpravnino v skladu z določbami 109. člena ZDR, kar je natančno obrazložilo v 7. točki obrazložitve.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. členom in 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.