Jedro

Predstojnik policije je njen generalni direktor, ki je na podlagi 49. člena ZDDO edini pooblaščen za začetek disciplinskega postopka.

Izrek

Reviji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene in revizijske stroške v višini 108.900,00 SIT, v osmih dneh.

Svoje stroške postopka krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razveljavilo odločbi disciplinskih organov tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika, toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov, ki so tožniku nastali v disciplinskem in sodnem postopku. Ugotovilo je, da disciplinskega postopka ni uvedla oseba, ki je bila za to pooblaščena, zato je celoten disciplinski postopek nezakonit. Zahtevo je podal komandir Policijske postaje neposredno na podlagi 49. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO). Po tej določbi pa lahko disciplinski postopek uvede le predstojnik organa po lastni pobudi ali na zahtevo vodje organizacijske enote. Policijska postaja je le območna organizacijska enota policije, organ pa je le policija, katere predstojnik je generalni direktor policije. Za zakonito uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika je bil tako pristojen le generalni direktor policije, zahteva komandirja policijske postaje pa je le pobuda za začetek disciplinskega postopka. V postopku pred disciplinskim organom prve stopnje je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje dveh oškodovancev. Zaradi tega in pa zaradi upoštevanja listin, pridobljenih v predkazenskem postopku, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPol) kot specialni predpis, ima posebne določbe o tem, kdo odloča na prvi stopnji o disciplinski odgovornosti delavcev policije. Za delavce policijskih uprav in policijskih postaj je to direktor policijske uprave ali delavec, ki ga on za to pooblasti. Ker ZPol nima posebnih določb o tem, kdo lahko uvede disciplinski postopek, velja določba 49. člena ZDDO in po presoji sodišča druge stopnje je pristojni organ bil tudi vodja organizacijske enote. Izvedeni dokazi v postopku pri toženi stranki utemeljujejo odgovornost tožnika za hujše kršitve delovnih obveznosti in za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni očitek tožnika je, da je tožena stranka vodila disciplinski postopek ne da bi predhodno sprejela in izdala sklep o uvedbi disciplinskega postopka in ga vročila tožniku. Pisni akt komandirja PPP M. z dne 3. 12. 2001 ni tak sklep. Stališče pritožbenega sodišča je v neskladju z določili ZPol in ZDDO. Organ (v sestavi ministrstva) je le policija, policijska postaja pa je le organizacijska enota tega organa. Komandir policijske postaje je le vodja organizacijske enote in ne predstojnik organa. Vse druge disciplinske postopke je tožena stranka uvedla s pisnim sklepom generalnega direktorja policije, le v primeru tožnika ni bilo tako. Disciplinski organi dokazovanja niso izvedli v skladu z določili ZPP. Dejanje v postopku zoper A. in B. je tožnik zanikal, disciplinski organ pa ni razpolagal z nobenim verodostojnim dokazom. Domnevna oškodovanca nista bila zaslišana v navzočnosti tožnika, izjavi, na katere je disciplinski organ oprl odločitev pa sta dala, ne da bi bila opozorjena na posledice krivega pričanja. Navaja še, da se "v preostalem v celoti sklicuje na dosedanje navedbe v prvem in drugem postopku pred sodiščem prve stopnje in v odgovorih na pritožbi tožene stranke".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik uveljavlja sicer revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, toda iz obrazložitve revizije ne izhaja niti smiselno, v čem naj bi bila ta kršitev. Ne navede, katere (formalne) pomanjkljivosti ima izpodbijana sodba, zaradi katerih je ni mogoče izpodbijati, revizijsko sodišče samo pa po uradni dolžnosti ni dolžno (in tudi ne sme) ugotavljati. Ali je sodba tudi pravilna in zakonita, pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizija je izredno in samostojno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz omejenih razlogov, kot utemeljitev revizije ni mogoče upoštevati navedb revidenta v postopku pred sodiščem prve stopnje in v zvezi z rednimi pravnimi sredstvi nasprotne stranke. Revident mora izrecno navesti revizijske razloge in jih kot take tudi utemeljiti.

Kolikor tožnik zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri revizijski presoji vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje. Napake v dokaznem postopku oziroma pri dokazni oceni pred sodiščem druge stopnje bi lahko pomenile relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar te kršitve tožnik izrecno ne uveljavlja. Kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje pa sodi presoja pravilnosti izvedbe disciplinskega postopka, v postopku pred sodiščem v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem pa med taka vprašanja ne sodi presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja pred disciplinskim organom. Dejansko stanje presoja in ugotavlja sodišče samostojno v sodnem postopku, v katerem pa je tožnik (na obravnavi 25. 11. 2004) izrecno umaknil dokazni predlog za neposredno zaslišanje predlaganih prič, med drugimi tako tudi oškodovancev B. in A. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik zatrjuje, da je disciplinski postopek nezakonit zato, ker ni bil uveden na zahtevo upravičenega (pooblaščenega) predlagatelja postopka. Sodišče prve stopnje je takemu stališču pritrdilo, sodišče druge stopnje pa je presodilo drugače. Dejanska okoliščina, ki je pomembna za presojo, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka podal komandir postaje prometne policije M., na kateri je bil zaposlen tožnik. Zahtevek z dne 3. 12. 2001 je bil naslovljen na direktorja Policijske uprave M., ki je za odločanje o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji pooblastil drugega delavca policijske uprave. Ta je disciplinski postopek izvedel in izdal prvostopno disciplinsko odločbo.

Disciplinsko odgovornost, vključno z nekaterimi posebnostmi disciplinskega postopka zoper delavce policije, je urejal ZPol. V 97. členu so bili tako določeni disciplinski organi. Po določbi druge alineje prvega odstavka tega člena je o disciplinski odgovornosti delavcev policijske uprave in policijskih postaj na prvi stopnji odločal direktor policijske uprave ali delavec, ki ga on za to pooblasti. O disciplinski odgovornosti tožnika je torej odločal pristojni organ.

Toda disciplinski organ je lahko odločal le na podlagi in v okviru zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ki jo je podal za to pristojni organ. Če take zahteve ni, ali če je ni podal upravičeni predlagatelj, ni podlage za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca. Enako velja tudi v primerih, ko bi disciplinski organ odločal mimo vložene zahteve upravičenega predlagatelja oziroma o kršitvah, ki v zahtevi niso navedene (zajete). Tako je na primer odločilo Vrhovno sodišče v zadevah VIII Ips 32/2001, VIII Ips 60/2002 in več drugih (dostopnih v elektronskih bazah sodnih odločb).

Kdo je upravičeni (pooblaščeni) predlagatelj za uvedbo disciplinskega postopka, ZPol ne določa. Zato v tem delu velja določba 49. člena ZDDO, po kateri disciplinski postopek začne predstojnik po lastni odločitvi ali na zahtevo vodje organizacijske enote oziroma višjega upravnega delavca, pobudo pa lahko da vsak delavec. Koga ZDDO šteje za predstojnika, izhaja iz določbe 3. člena tega zakona. Predstojnik je funkcionar, ki vodi upravni organ. V primeru organa v sestavi ministrstva je to funkcionar, ki vodi organ v sestavi.

Po določbi 1. člena ZPol je policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki jo v skladu s 5. členom ZPol vodi generalni direktor policije. V primeru policije je torej predstojnik le njen generalni direktor, ki je na podlagi 49. člena ZDDO edini pooblaščen za začetek disciplinskega postopka. Z vprašanjem, ali bi za to lahko pooblastil koga drugega, se revizijskemu sodišču ni treba ukvarjati, saj v postopku ni bilo ne zatrjevano ne ugotovljeno, da bi bilo tako pooblastilo komu dano.

Navedeno pa pomeni, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika izveden, ne da bi bila vložena zahteva upravičenega predlagatelja za začetek postopka. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo disciplinski odločbi sicer pristojnih organov za odločanje kot nezakoniti iz tega razloga. Pravilna je ob taki odločitvi tudi ugoditev reintegracijskemu in denarnim zahtevkom.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik uspel z revizijo, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi njegove potrebne pritožbene in revizijske stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP), odmerjene po veljavni odvetniški tarifi (tar. št. 15) in sicer za odgovor na pritožbo in revizijo, skupaj z DDV. Svoje pritožbene stroške in stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje pa krije tožena stranka sama (22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS).