- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSK Sodba I Cp 644/2018
ECLI:SI:VSKP:2019:I.CP.644.2018.1 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahtevek iz naslova obresti za sporno obdobje, ki gredo tožniku po splošnih pravilih obligacijskega prava, ni zastaral. V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je brez vsakršnega dvoma ravnala nezakonito. Dejstvo, da je šlo za javno korist, pri tem ne igra nobene vloge. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal.Lastnik je ostal le na papirju. Dr7eava ni trdila (in izkazala), da je ob odvzemu posesti ponudila od1kodnino takratnemu lastniku, toenikovemu pravnemu predniku. Razlastitveni zavezanec ima po stali10du vrhovnega sodi10da v takih primerih kot je obravnavani, moenost zahtevati zakonske zamudne obresti za das od odvzema posesti do pravnomodnosti odlodbe o razlastitvi. 0ce bi obveljalo stali10de toeenke, bi toenikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodi10du. Zastaranje zanj ni moglo zadeti te7i prej, preden bi lahko zahteval od1kodnino od dr7eave. Dr7eava pa je bila v zamudi z dnem odvzema posesti, kot je pravilno ugotovljeno v sodbi.
Izrek
I.Pritoeba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.
II.Toeena stranka je dolena v roku 15 dni povrniti toeedi stranki 559,98 EUR njenih stro1kov pritoebnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki te0dejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, dolodenega v tej todki izreka, do pladila.
Obrazloeitev
1.Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodi10de razsodilo, da mora toeenka pladati toeniku 19.565,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2015 dalje (todka I izreka) in mu povrniti 1.663,18 EUR njegovih pravdnih stro1kov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (todka II izreka).
2.Proti sodbi se pritoeuje toeenka. Uveljavlja vse pritoebne razloge in predlaga, da pritoebno sodi10de pritoebi ugodi in sodbo spremeni tako, da toebni zahtevek zavrne. Najprej uveljavlja procesno kr61itev. Sodba nima razlogov, ali so ti med seboj nejasni in med seboj v nasprotju. Odlodilna dejstva, ki so relevantna, niso navedena, 1e manj presojana. Sodbe se ne da preizkusiti. Ni moeno razumeti, ali je sodi10de toebni zahtevek sploh obravnavalo na nadin, kot si ga je samo zastavilo v sklepu o nadaljevanju postopka glede pladila zamudnih obresti. Zakljudilo je, da predpisi o razlastitvi nimajo dolodb za pladilo zamudnih obresti ter da je zahtevek za pladilo zamudnih obresti za 0das zatrjevanega in nezakonitega ravnanja dr7eavnega organa civilni obligacijski zahtevek po 190. 0dlenu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki ga bo potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka. V sodbi je nerazumljivo in nejasno spremenilo stali10de. Razlogi, navedeni v todki 8 sodbe so v nasprotju z razlogi v pravnomodni odlodbi (delni sklep N 61/2015). Ne glede na njihovo nejasnost je odloditev sodi10da, da zahtevka ne presoja po splo1nih pravilih obligacijskega prava, torej ne ugotavlja oziroma presoja (ne)obstoja vseh predpostavk od1kodninske odgovornosti, tudi materialnopravno nepravilna. Sodi10de je 7ee samo uvodoma pojasnilo, da se postopek, v katerem toenik zahteva pladilo zamudnih obresti, nadaljuje po kon0danju nepravdnega postopka. Kljub temu pa ni niti povzelo niti se ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in navedb, s katerimi je toeenka (v nepravdnem postopku predlagateljica) ves 0das (obeh) postopkov nasprotovala zahtevku za pladilo dodatne od1kodnine v vi1ini zamudnih obresti za obdobje 23 let. Sodi10de povzema zgolj nekatere navedbe iz odgovora na toebo in sicer ugovor zastaranja, dejstvo, da je prednik toenika sogla1al s parcelacijo zaradi rekonstrukcije ceste in tudi bil seznanjen s posegom. Sodi10de le na1teje za katere predpostavke od1kodninske odgovornosti toeenka trdi, da ne obstojijo, konkretnih dejstev, v tej smeri pa ni navedlo, ni ugotavljalo in se ni do njih opredelilo. Sodba o tem nima razlogov. Poleg nasprotnih navedb iz odgovora na toebo je toeenka podala 61e veliko drugih relevantnih dejanskih trditev, nasprotnih pravnih stali10d in se sklicevala na objavljeno sodno prakso. Avtomatidno oziroma pav1alno priznanje zamudnih obresti za 0das od odvzema posesti ni nikoli (1e bilo) priznano na tako poenostavljen nadin kot je v izpodbijani sodbi. Toeenka je zaradi preglednosti vseh dotedanjih navedb na prvem naroku v nadaljevanju postopka celo predloeila povzetek bistvenih navedb oziroma relevantnih trditev in navedla, kje v spisu N 61/2015 se nahajajo. Med drugim je tako uveljavljala, da je potrebno ugotoviti dejansko prikraj1anje lastnika nepremidnine, da toenik ni bil lastnik nepremidnin, ki so bile leta 1992 ob vedenju njegovega prednika odvzete, temve0d je to postal 61ele leta 2002 in 2006, utemeljevala zakaj ni moeno govoriti o zamudi in posledi0dno zamudnih obresti pred pravnomodnostjo odlodbe o razlastitvi, dalje, kaj obsega tako imenovana pravi0dna od1kodnina po predpisih zaradi razlastitve. Relevantna okoli610dina, do katere se sodi10de ni opredelilo je, da je tik ob nepremidninah 7ee prej potekala glavna cesta Koper - Y in da je 1lo le za malenkostno rekonstrukcijo, s katero je bil prednik toenika seznanjen, da ni dokazal, kako je prej to zemlji10de tik ob cesti uporabljal, da bi bilo moeno v denarju oceniti njegovo upravidenje. Sodi10de se ni opredelilo do najnovej1e sodne prakse (VS RS II Ips 106/2015), da predpisi o razlastitvi niso podlaga za priznanje zamudnih obresti ter, da je moeno priznati le ustrezno odmeno za nezmoenost uporabe stvari. Sodba se nikjer ne opredeli do tega, zakaj oziroma kje najde pravno podlago, da izpladano nadomestilo v vi1ini sedanje tr7ne vrednosti 177 m8 zemlji10da (19.565,00 EUR) ne ustreza pravidni od1kodnini v letu 1992 za 177 m8 zemlji10da, na katero je bilo poseeeno pred formalno odlodbo o razlastitvi. Sodi10de se tudi ni opredelilo do ugovora, da ne more v poloeaju o1kodovanca proti dr7avi biti v ugodnej1em poloeaju lastnik nepremidnine, ki s svojim od1kodninskim zahtevkom 0daka 23 let, 0deprav za protipravno ravnanje ve, od drugih o1kodovancev, ki jim je dr7ava z domnevnim protipravnim ravnanjem povzrodila 1kodo. Poleg bistvenih kr61itev dolodb postopka je zato po mnenju pritoebnice kr61ena tudi njena pravica do sodnega varstva in po1tenega sojenja iz 23. 0dlena Ustave RS.
V zvezi s pritoebnim razlogom nepravilne uporabe materialnega prava najprej izpostavlja, da sodi10de dolenost povrnitve 1kode v zvezi z razlastitvami nepravilno tolmadi kot od1kodninsko odgovornost dr7ave, 0detudi jo poimenuje sui generis od1kodninska odgovornost dr7ave. V primerih odvzema lastninske pravice v javno korist namred manjka temeljna predpostavka od1kodninske odgovornosti - to je protipravno ravnanje. Odvzem lastninske pravice zato ne pomeni protipravnega ravnanja, njegova posledica ne more biti polna od1kodninskaodgovornost dr7ave, temve0d le zakonsko predpisano povradilo oziroma nadomestilo. Zakonodaja, teorija in sodna praksa nedosledno uporabljajo izraz od1kodnina. Iz zakonske dolo0be je jasno, da eeina" zajame nadomestilo, ki razla10denemu omogodi vzpostavitev premoenjskega stanja enakovrednemu prej1njemu.
Materialnopravno nepravilna je argumentacija sodi10da, ko primerja od1kodninsko odgovornost dr7ave za protipravna ravnanja dr7avnih organov z razlastitvijo v javno korist ter odlodi, da bi bilo kr61eno na0delo enakosti, 0de se ne bi pri obeh enako upo1tevalo, da do zastaranja vsakovrstnih od1kodninskih zahtevkov v primerih razlastitev (nikoli) ne pride. Sam toenik ves 0das vztraja, da njegov zahtevek temelji na protipravnem ravnanju dr7ave, ki je v letu 1992 posegla na njegovo zemlji10de. Na njegovo (zamujeno) pravico in dolenost sproeiti ustrezne od1kodninske zahtevke zaradi zatrjevanega protipravnega posega ali morebitne stvarnopravne zahtevke, je opozorilo 7ee vi1je sodi10de v sklepu I Cp 67/2017. Z nasprotno razlago, ki jo je po oceni pritoebnice materialnopravno nepravilno zavzelo sodi10de v izpodbijani sodbi, resnidno 1ele lahko pride do neenakega obravnavanja o1kodovancev nasproti dr7avi. 0ce ti dr7ava po1kodi nekaj m8 zemlji10ca ob cesti z ravnanjem v javno korist, lahko 0daka1 in razmi1lja1 o vloeitvi od1kodninskega zahtevka po mili volji, 0de pa ti po1kodi s pravim protipravnim ravnanjem, pa mora1 zahtevati povradilo 1kode v kratkem triletnem subjektivnem roku. Kot materialnopravno napadno izpodbija utemeljitev, da dolo0ba sedmega odstavka 19. 0dlena ZJC-B doloda trenutek zamude. Dolo0ba tega 0dlena, da lahko upravidenec zahteva pladilo od1kodnine, doloda le aktivno legitimacijo, kot je dolodena v 61estem odstavku 106. 0dlena Zakona o urejanju prostorov (ZUPreP-1). V primerih razlastitev 7ee obstoje0dih cest je namred aktivnost izkljudno na strani razla10denega lastnika, 0de se za od1kodnino sploh odlodi.
Pritoebnica izpodbija tudi odloditev o vi1ini toebnega zahtevka. Tudi te s presojo ni moeno preizkusiti in nima nobene veljavne materialnopravne podlage. Vi1ina premoenjske 1kode, ki naj bi v konkretnem primeru nastala in jo uveljavlja toenik, ne more biti utemeljena s sodno prakso, ne glede na samo dejstvo, da primerljiva sodna praksa v smeri kot jo je ubralo sodi10de v tem primeru, 1e niti ne obstaja. Zadeva VS RS II Ips 874/2009 ni primerljiva 7ee iz razloga, ker v navedenem primeru ni 1lo zgolj za rekonstrukcijo obstoje0de ceste in za postopek razlastitve 7ee obstoje0de ceste. Poleg tega ta judikat nikjer ne opredeljuje, da pripadajo lastniku zakonite zamudne obresti za 0das neuporabe zemlji10da. Nasprotno, tudi navedeni judikat izpostavlja, da odsotnost vezi med dejanskim prikraj1anjem lastnika in vi1ino od1kodnine, ne u0dinkuje preventivno, temve0d kaznovalno, ter da je potrebno ocenjevati tudi teeo 1e"dejanske" razlastitve. Slednja pa v primeru rekonstrukcije obstoje0deh cest, ki jo lastniki izrecno tiho dopu10dajo, spet ni tako velika. Taka odloditev sodi10da brez konkretne materialnopravne podlage meji na idejo, da sodna oblast disciplinira zakonodajno s prisojanjem visokih od1kodnin, ker dr7ava morda ni najbolj temeljito uredila podrodja. Tako postopanje ne more biti sprejemljivo tudi zato, ker bi 1lo za privilegiranje posameznikov brez ustrezne, enake pravne ureditve za vse istovrstne primere. Vztraja, da toenik dejanskega prikraj1anja ni uspel dokazati. Upo1tevati je, da je toebni zahtevek, ki se je nana1al na pladilo uporabnine (izradunane po izvedencu na 2.265,10 EUR za vseh 23 let) umaknil in vztrajal izkljudno na donosnem pladilu zamudnih obresti za nazaj, ki pripadajo glavnici, izradunani po dana1njih tr7nih cenah. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodi10de ni popolno ugotavljalo niti dejanskega stanja, poleg zastaranja 1e v smeri vseh dejanskih trditev toeenke, ali gre za posebne okoli610dine primera, sploh za protipravno ravnanje, glede vi1ine 1kode in glede vzrodne zveze. Vztraja, da bi moralo sodi10de po pravilni uporabi procesnih pravil in materialnega prava zahtevek takoj zavrniti, ker je zastaran in ker toenik vi1ine dejanske premoenjske 1kode (prikraj1anja) ni dokazal.
3.Toenik je po svojem poobla1cencu odgovoril na pritoebo. Predlagal je zavrnitev pritoebe in povrnitev pritoebnih stro1kov. Sklicuje se na odlodbo II Ips 335/2017 z dne 26.4.2018. Kljudno za ta pravdni postopek je, da je obveznost toeenke za izpladilo denarne protivrednosti zapadla najkasneje v trenutku, ko je bil toenik dejansko razla10den. Od takrat je v zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti. Toeniku zato pripadajo obresti kot akcesorna terjatev nadomestila za razlastitev in ne nujno kot poseben od1kodninski zahtevek. Zahtevek za pladilo vtoeevanega zneska je toenik primarno utemeljil z zahtevkom za pladilo obresti. 1ele podrejeno tudi na drugih pravnih podlagah in sicer na podlagi od1kodninske odgovornosti, temu podrejeno pa na podlagi neupravidene obogatitve. Tudi 0de bi sodi10de 61telo, da gre za od1kodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja, ima odlodba ugotovitve o vseh relevantnih dejstvih v zvezi s tem. V posledici zmotnega stali10da pritoebnice v zvezi s pravno podlago toebnega zahtevka, je napadno tudi stali10de glede zastaranja. Vrhovno sodi10de je v citiranem sklepu odpravilo vse nejasnosti, saj je todno dolodilo trenutek, od katerega razlastitvenemu zavezancu pripadajo obresti. Toeenka je toenika postavila v poloeaj, v katerem ni mogel storiti ni0dega, da bi svojevoljno ravnanje dr7ave prepredil. Sedaj pa se zana1a, da bo sodi10de njeno ravnanje pravno za10itilo. Stali10de sodne prakse v primerih dejanske razlastitve je jasno. Toenik v nadaljevanju povzema stali10da vrhovnega sodi10da iz odlodb VS RS III Ips 46/2014, II Ips 874/2009, II Ips 335/2017, II Ips 61/2016 (glede protipravnosti ravnanja toeenke pri dejanski razlastitvi tudi 0de se izkaee, da je obstajala javna korist; glede neustreznosti re1itve, pri kateri bi imel prikraj1ani v primeru nezakonito izvedenega postopka razlastitve le pravico do od1kodnine, kot bi jo imel v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku; glede moenosti, ki bi jih imel razla10enec v primeru takega nezakonitega ravnanja razlastitvenega upravidenca...)
4.Pritoeba ni utemeljena.
5.Stanje te zadeve je tako: Toenik je bil lastnik zemlji10da1, ki je bilo predmet razlastitve. Najprej je pri1lo do dejanske razlastitve, ko je toeenka v letu 1991 (najkasneje 31.12.1991) odvzela njegovemu pravnemu predniku posest zaradi gradnje oziroma rekonstrukcije ceste. Dejanski razlastitvi je sledila 1e pravna razlastitev. Odlodba o razlastitvi z dne 17.12.2014 je postala pravnomodna 6.1.2015. Toeenka je v letu 2015 sproeila nepravdni postopek za doloditev od1kodnine za razla10dene nepremidnine. Vodil se je pod opr.1t. N 61/2015. Toenik je vloeil nasprotni predlog, v katerem se je (med drugim) zahteval zakonske zamudne obresti od odmerjene od1kodnine (ali pa obresti po 6% letni obrestni meri) od odvzema posesti (od 1.1.1992) dalje. Zavzemal se je za to, da bi se njegov enotno postavljeni zahtevek iz naslova obresti obravnaval v nepravdnem postopku. Prvostopenjsko sodi10de mu je z delnim sklepom z dne 4.10.2016 odmerilo od1kodnino v vi1ini 19.565,00 EUR in mu priznalo obresti od pravnomodnosti razlastitvene odlodbe (oz. od 7.1.2015) dalje2. O toebnikovem nasprotnem predlogu za pladilo obresti tudi za 0das od odvzema posesti do pravnomodnosti razlastitvene odlodbe v nepravdnem postopku ni odlodalo. V skladu s takrat veljavno sodno prakso3 se je postavilo na stali10de, da je treba o tem delu zamudnih obresti, ki jih toenik utemeljuje na nezakonitem ravnanju dr7ave, odloditi v pravdnem postopku.4 Zato je glede teh obresti nepravdni postopek ustavilo in ga nadaljevalo v tej pravdi. Toenik je postavil denarni zahtevek, ki ga je po vi1ini tudi natandno pojasnil. Predstavil je, koliko bi zna1ala vrednost odmerjene od1kodnine na dan 1.1. 19925
6.. Predstavil je tudi obračun zakonskih zamudnih obresti in obračun zamudnih obresti po 6% obrestni meri. Po obeh obračunih bi znašale obresti za sporno obdobje več kot glavna terjatev (več kot odškodnina oziroma nadomestilo za razlaščene nepremičnine). Tožnik je postavil zahtevek v višini glavne terjatve (19.565,00 EUR). Toženka samim obračunom obresti ni oporekala. Njeni glavni argumenti, s katerimi se je upirala zahtevku so bili, da je odškodninski zahtevek zastaral, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, da tožniku ni nastala škoda, ker je za zemljišče, odvzeto leta 1992, dobil denarno vrednost, ki ustreza enakovrednemu zemljišču ob času uvedbe razlastitvenega postopka ter da ni adekvatne vzročne zveze (češ da zaradi posega v rednem teku stvari ne nastane takšna škoda, kot jo uveljavlja tožnik).
7.Prvostopenjsko sodišče je zahtevku v celoti ugodilo. Oba postopka (nepravdnega in pravdnega) je obravnavala ista sodnica.
8.Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih navedb in stališč. Očita mu tudi, da njegove odločitve ni mogoče preizkusiti. V tem vidi bistvene kršitve določb postopka (smiselno mu očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev ustavnih pravic (do sodnega varsta in poštenega sojenja). Njeni očitki niso utemeljeni.
9.Toženkina pravica do izjave (ki je del pravice do enakega varstva pravic), ni bila kršena. Po mnenju pritožbenega sodišča je imela toženka možnost sovplivati na tek postopka. Z njenimi dejanskimi in pravnimi razlogi se je sodišče seznanilo in se do njih zadostno opredelilo. Sodba je zmožna preizkusa. Iz nje se da razbrati, kaj zahteva tožnik, s čim se brani toženka, kaj je sporno, ugotovljena so ključna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženka ravnala protipravno, ker je v letu 1991 odvzela tožniku (oziroma pravnemu predniku) posest, ne da bi z njim sklenila sporazum o razlastitvi oziroma izvedla postopek razlastitve. Menilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine v obliki zakonskih zamudnih obresti za sporno obdobje, ker je taka sodna praksa<sup>6</sup> in ker to izhaja iz dokazov. Obrazložilo je, zakaj meni, da je ugovor zastaranja neutemeljen<sup>7</sup>.
10.V pritožbi izpostavljena dejstva, da je tožnik soglašal s parcelacijo zaradi rekonstrukcije ceste, da je njegov pravni prednik vedel za odvzem, da je tik pred rekonstrukcijo ob tem zemljišču potekala glavna cesta, so ob ostalih nespornih dejstvih, ki se nanašajo na odvzem posesti brez izvedbe ustreznih postopkov in plačila odškodnine, pravno nepomembna. Pravno nepomembne so trditve o uporabi zemljišča pred odvzemom posesti. Tožnik zahteva obresti od odmene za razlaščene nepremičnine in ne povrnitve prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe teh nepremičnin. Popolnoma nerelevantno je tudi, kdaj je tožnik postal lastnik. Prvostopenjskemu sodišču se zato s temi navedbami ni bilo treba posebej ukvarjati. Prav tako se mu ni bilo treba opredeliti do odločbe II Ips 106/2015, ker za obravnavano zadevo ni pomembna.
11.Očitano nasprotje med razlogi sodbe in delnega sklepa N 61/2015 ne more predstavljati zatrjevane postopkovne kršitve, saj sodišče v nepravdnem postopku ni odločalo o zahtevku, o katerem je odločilo s sodbo.
12.Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost odločitve glede na dejansko stanje sodbe, saj ga toženka s svojo pritožbo ni uspela omajati.
13.Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahtevek iz naslova obresti za sporno obdobje, ki gredo tožniku po splošnih pravilih obligacijskega prava, ni zastaral. V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je brez vsakršnega dvoma ravnala nezakonito. Dejstvo, da je šlo za javno korist, pri tem ne igra nobene vloge. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal.<sup>8</sup> Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila (in izkazala), da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku, tožnikovemu pravnemu predniku. Razlastitveni zavezanec ima po stališču vrhovnega sodišča v takih primerih kot je obravnavani, možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi<sup>9</sup>. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države. Država pa je bila v zamudi z dnem odvzema posesti, kot je pravilno ugotovljeno v sodbi. Njen argument glede zastaranja, ki se nanaša na neenakopravno obravnavanje oškodovancev z zahtevki proti državi, je že zato neutemeljen.
14.Pritožba se neuspešno pritožuje tudi zoper višino prisojenega zneska. Tožniku gredo obresti za sporno obdobje<sup>10</sup>. Prikrajšan je, ker v vseh teh letih ni mogel razpolagati z odškodnino. Dejstvo, da se ni odločil za zahtevek iz naslova uporabnine, toženki ne more biti v korist. Izbiro je imel tožnik. Tožniku je bila odmerjena odškodnina (odmena) za razlaščene nepremičnine po stanju na dan odvzema iz posesti in cenah na dan izdaje odločbe. S tem se je samo ohranila vrednost tistega, kar bi moral prejeti ob odvzemu posesti, ni pa upoštevano prikrajšanje, ker denarja v tem času ni mogel uporabljati in oplemenititi. Stališče sodne prakse je, da taka rešitev, po kateri bi imel prikrajšani pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega dokaznega postopka, ni primerna.
15.Kot že rečeno, je tožnik zahtevek po višini obrazložil. Obračunom obresti toženka ni oporekala. Izkazal je, da bi bil tako v primeru, če se upoštevajo zakonske zamudne obresti od zneska 670.000 SIT, kot tudi v primeru, če se upoštevajo obresti po 6% letni obrestni meri od zneska odmerjene odškodnine, seštevek obresti višji od njegovega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče mu je zato pravilno ugodilo.
16.Upoštevaje zgoraj navedene razloge in ker ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo ( drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).
Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo, odmerjene na 559, 98 EUR. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.
-------------------------------
1Parc.št. 5630/8 in 5630/9 k.o. 0000.
2To mu je toženka po sklepu plačala.
3Glej sklep VS RS II Ip 15/2011
4Novejša sodna praksa (II Ips 157/2018, II Ips 335/2017) je drugačna. Vrhovno sodišče je v primeru, ko dejanski razlastitvi sledi še pravna, zavzelo stališče, da obe skupaj pomenita en razlastitveni postopek in da ni ovire, da se tudi o tem delu obresti odloči v nepravdnem postopku. .
5670.000 SIT.
6Sklicevalo se je na odločbo II Ips 874/2009, v kateri je zavzeto stališče, kako vrednotiti položaje „dejanskih razlastitev“ v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka. Vrhovno sodišče je kot eno od možnih rešitev predvidel, da se razlastitvenemu zavezancu prizna poleg odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu še zakonske zamudne obresti od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka.
7Navedlo je, da gre pri zahtevku za razlastitev za sui generis obveznost države, ki izhaja iz 69. člena Ustave, ki daje posebno podlago za povrnitev izgube (škode), ki nastane zaradi razlastitve v javno korist in da zato instituta zastaranja v primerih dejanske razlastitve ne moremo uporabiti, ker bi s tem kršili načelo enakosti. Glede zamude toženke za plačilo odškodnine se je sklicevalo na 78. odstavek 19. člena ZJC-B.
8Pasivnost tožnika ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka, da mu toženka odvzame nepremičnine brez izvedbe postopka, ki ga sam, kot pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, ni mogel predlagati. Pasivnost tožnika oziroma njegovega pravnega prednika ne more vplivati niti na oceno o protipravnosti toženkinega ravnanja, niti na odločitev glede zastaranja. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so pravno nerelevantne.
9II Ips 874/2009, II Ips 335/2017.
10Primerjaj II Ips 335/2017