Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico pozivala nazaj na delo, vendar pa, ker je šlo za izvensodno dogovarjanje s tožničinim pooblaščencem, tožnica ponudbe ni bila dolžna sprejeti in je tudi ni sprejela. To stališče je preuranjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pozivi tožene stranke, da se tožnica vrne na delo. Ker je od ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke ni vrnila na delo, odvisna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo mesečnih zneskov nadomestila plač v vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v točki I/a-g ter v točki III izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati: a. plačo za sorazmerni del v mesecu juliju 2012, in sicer od 20. 7. 2012 do 31. 7. 2012, sorazmerni del višine 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila; b. plačo za mesec avgust 2012 v višini 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila; c. plačo za mesec september 2012 v višini 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila; d. plačo za mesec oktober 2012 v višini 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila; e. plačo za mesec november 2012 v višini 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila; f. plačo za mesec december 2012 v višini 2.325,24 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila; g. sorazmerni del plače za mesec januar 2013 v višini 505,48 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila; h. odpravnino v višini 8.312,68 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2013 dalje do plačila; i. odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 3.836,63 EUR bruto, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2013 dalje do plačila.

Zaradi delnega umika tožbe glede obračuna plače, za obdobje od 1. 7. 2012 do 19. 7. 2012, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneska plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje, je postopek v tem delu s sklepom ustavilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh od prejema te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.984,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (razen zoper točko II izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje očita tudi pristransko in selektivno obravnavo dokazov ter protispisnost. Sodišče prve stopnje si je vnaprej ustvarilo sodbo o zadevi in spisalo sodbo še pred zaslišanjem tožnice in zakonitega zastopnika toženke dne 14. 7. 2016, saj se v utemeljitvi svoje odločitve ne opira na izpoved tožnice dne 14. 7. 2016 oziroma povsem zanemari ali pa celo spreobrača na nedopusten način njene izpovedbe, zlasti v tistem delu, v katerem njeno pričanje ne ustreza vnaprej ustvarjeni predstavi sodišča, zato tožnica sodišču tudi v tej povezavi očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da ni zaslišalo predlaganih prič glede očitanega mobinga, ker naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, nezakonita že iz postopkovnih razlogov, zato tudi ni vpogledalo v spis naslovnega sodišča pod opr. št. I Pd 725/2013. Vanj bi moralo vpogledati že iz previdnosti, da ne bi odločalo o zahtevku, o katerem že teče pravda, in s tem tvegalo storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ugotavlja, da je izpeljava nekakšne analogije izpolnitvenega roka za poziv na delo in preslikava tega roka na obveznosti glede izplačila plač s strani sodišča prve stopnje, popolnoma nerazumljiva, poleg tega je tudi neobrazložena. Takšno razlogovanje bi morda lahko veljalo, če bi toženka v okviru individualnega delovnega spora, ki je tekel pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I Pd 911/2012, pripoznala tudi 3. točko tožničinega tožbenega zahtevka, oblikovanega v tožbi z dne 4. 7. 2012, to je reparacijski zahtevek, česar pa toženka izrecno kljub izrecni možnosti ni storila, saj je pripoznala tožničin tožbeni zahtevek samo glede 1. in 2. točke (reintegracijski zahtevek) in je tako z delno sodbo na podlagi pripoznave pod opr. št. I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012 postal pravnomočen le reintegracijski zahtevek. Zgolj v primeru, če bi toženka pripoznala tudi tožničin reparacijski zahtevek, bi bilo mogoče šteti, da bi tožnica morala pred podajo pisnega opomina pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi počakati na potek 8-dnevnega izpolnitvenega roka iz pravnomočnega sklepa o pripoznavi tožbenega zahtevka. Če bi namreč vejala utemeljitev, ki jo skuša v tem predmetnem delovnem sporu uveljaviti sodišče prve stopnje, bi to tudi pomenilo, da sta reintegracijski in reparacijski zahtevek (in s tem njuna izpolnitvena roka) neločljivo med seboj povezana in je torej oba zahtevka mogoče uveljavljati le hkrati, kar pa glede na uveljavljeno sodno prakso nikakor ne drži. Tožnica tako nasprotno meni, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 5. 2008 zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka s strani toženke, na podlagi katere je sodišče izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave pod opr. št. I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012, ki je postala pravnomočna dne 6. 12. 2012, pravdni stranki pa sta bili o odločitvi sodišča druge stopnje pod opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012 seznanjeni dne 19. 12. 2012, veljala ves čas neprekinjeno do 7. 1. 2013, kot da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov toženka tožnici sploh ni podala. Takrat, to je dne 19. 12. 2012, se je toženka tudi znašla v zamudi glede izplačila plač za meseca oktober in november 2012 oziroma je nastopila toženkina obveznost, da tožnici navedeni plači tudi izplača. Dejstvo je, da je toženka tožnico pozvala, naj se zglasi na delo dne 24. 12. 2012. O tem jo je obvestil pooblaščenec v telefonskem pogovoru. Ker t je bila z družino odsotna, sta se s pooblaščencem dogovorila, da bo direktorju toženke sporočil, da tožnica glede na ta dejstva za čas praznikov uveljavlja dopust. Okoliščine glede dopusta je tožnica na obravnavi dne 14. 7. 2016, ko je bila zaslišana, tudi povedala. Sodišče prve stopnje je njeno pričanje v tem delu popolnoma prezrlo. Dejstvo je, da je bil poziv toženke tožnici vročen šele dne 5. 1. 2013, torej po vrnitvi v A., kar potrjujejo tudi dokazi v spisu in kar je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sodišče. Tako bi se morala zglasiti na delo dva dni po prejemu poziva, to je dne 7. 1. 2013, ko ni bila več v delovnem razmerju pri toženki, saj ji je delovno razmerje pri toženki zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2013 prenehalo dne 7. 1. 2013. Tožnica poudarja, da je izjemno težko sprejela odločitev glede izredne odpovedi, saj ji je bilo jasno, da se bo izpostavila dolgotrajnejši brezposelnosti in eksistenčni ogroženosti, vendar pa je morala upoštevati tudi vso dotedanjo, tedanjo in tudi prihodnjo psihično škodo, ki bi ji nastala po vrnitvi na delo k toženki. Sodišče prve stopnje je v sklepnem delu 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe povsem napačno zaključilo, da bi se tožnica morala najprej vrniti na delo, šele po vrnitvi na delo pa bi po naravi stvari lahko zaznala, ali je delovno okolje v smislu mobinga ustrezno ali ne. Nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da bi šele v tem primeru lahko tožnica upravičeno izostala z dela s pravico do nadomestila plače (137. člena ZDR), tako glede na že utemeljeno temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pomeni napačno uporabo materialnega prava (137. člena ZDR). Tožnica je opravičeno izostala z dela oziroma se ji na delo do dne 7. 1. 2013 niti ni bilo treba zglasiti. Nejasen in neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje v zadnjem stavku 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kako naj bi bil poziv glede zagotavljanja varnega delovnega okolja skladno s 45. členom ZDR preuranjen, saj obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja varno delovno okolje glede na zakonske zahteve velja ves čas, prav tako pa tudi pravica delavca, da zahteva takšno okolje, velja brez omejitev in je po mnenju tožnice delavec nikakor ne more zahtevati preuranjeno. Tudi v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povsem nejasno, mimo dokazov in protispisno zaključuje, kako ne držijo tožničine trditve, da je bila toženka tista, ki je spodbujala nezmožost reintegracije tožnice. Pri tem sodišče prve stopnje izhaja iz dejstva, da si je tožnica v nekaj dneh premislila in zasledovala sodno razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje si niti ne prizadeva, da bi vsaj skušalo najti racionalne razloge za takšno odločitev tožnice. Popolnoma je spregledalo, da je prav tožnica predložila dokaze glede medsebojne komunikacije med svojim pooblaščencem in zakonitim zastopnikom toženke B.B. ter da je toženka izhodiščno celo trdila, da med njima ni bilo nikakršne komunikacije v tistem času glede vprašanj reintegracije tožnice, kar nedvomno izhaja tudi iz dokazov, tudi vlog toženke v tej zadevi pod opr. št. I Pd 725/2013. V navedeni spis sodišče prve stopnje ni vpogledalo, čeprav s tem tvega, da bi odločilo o zadevi, o kateri že teče spor. Sodišča prve stopnje namreč ne zanima, da za takšno ravnanje tožnice, kot ji ga pripisuje sodišče, ni razumskih razlogov in bi torej tožnica brez razloga delovala sebi v škodo in nasprotovala svoji zakoniti in brezpogojni reintegraciji. Sodišče prve stopnje se namreč tudi ne opredeli do dejstva, da je toženka tožnici priznavala le nekakšno začasno varstvo pred odpovedjo zaradi dojenja, kar izhaja tudi iz navedb toženke v individualnem delovnem sporu, ki je tekel pred naslovnim sodiščem opr. št. I Pd 911/2012. Zato pa prav takšna ponudba, čeprav podana izvensodno, še toliko bolj pomeni diskriminacijo tožnice in toliko bolj utrjuje v prepričanju, da je toženka na vsak način želela izvensodno doseči drugačno ureditev, kot je izhajala iz pripoznave nezakonite odpovedi oziroma iz pravnomočne delne sodbe na podlagi pripoznave pod opr. št. I Pd 911/2011 z dne 12. 7. 2012. V sklepnem delu 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica po pravnomočni odločitvi o reintegraciji ni mogla biti v dvomu, da mora priti na delo, če želi uresničiti pravice iz delovnega razmerja. In že zato naj bi bil po mnenju sodišča prve stopnje njen zahtevek za izplačilo plače oziroma nadomestilo plače za obdobje od vročitve poziva na delo z dne 20. 12. 2012, to je od 5. 1. 2012 do 7. 1. 2013, neutemeljen. Razlog za neopravljanje dela v tem obdobju po oceni sodišča prve stopnje ni bil na toženi stranki (137. člen ZDR), pri tem pa je spregledalo, da je v pozivu tožnici toženka zapisala, da se mora tožnica zglasiti na delo dne 24. 12. 2012 oziroma v dveh dneh po prejemu poziva. Tudi zato je po oceni tožnice sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podoben kot doslej je očitek tožnice tudi glede obrazložitve, vsebovane v 18 točki izpodbijane sodbe, ko gre za zahtevek tožnice glede nadomestila plače pred vročitvijo poziva, zato tožnica s tem v zvezi sodišču prve stopnje očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno materialnopravno presojo ter protispisnost, poleg tega so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, vsebovan v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kako tožnica ni postavila zahtevka glede izplačila plač od julija 2012 do 7. 1. 2013, prav tako napačen pa je tudi na tem temelječ materialnopravni zaključek. Tožnica je namreč v tožbi glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je tekel pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I Pd 911/2012, postavila tudi reparacijski zahtevek, vendar ga toženka ni pripoznala, prav takrat, to je dne 19. 12. 2012, pa so nastopili učinki prav te pravnomočne delne sodbe na podlagi pripoznave pod opr. št. I Pd 911/2012. Tudi zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da v času, ko je tožnica toženki podala opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni obstajal tožničin reparacijski zahtevek do toženke, saj je le-tega vseboval tudi tožničin modificiran tožbeni zahtevek v skladu s 118. členom ZDR. V tej zvezi tožnica opozarja, da sodišče v skladu s 118. členom ZDR v primeru ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani delodajalca, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, za to obdobje prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, torej tudi nadomestila plač. Materialnopravno napačno je tako tudi stališče sodišča prve stopnje, kako bi morala tožnica zahtevek glede nadomestila plač za obdobje od 20. 7. 2012 do 7. 1. 2013 postaviti zgolj in samo v okviru individualnega delovnega spora pod opr. št. I Pd 911/2012 in bi o njem moralo odločiti sodišče s sodbo in sklepom z dne 28. 5. 2013. Toženka je namreč zahtevek glede nadomestila plač postavila v tožbi v individualnem delovnem sporu pod opr. št. I Pd 731/2013, ki jo je vložila dne 28. 4. 2013, ko je toženka z reparacijskim zahtevkom skladno z načelom dispozitivnosti še vedno prosto razpolaga, saj o njem ni bilo pravnomočno odločeno, prav tako pa zadevni zahtevek tudi ni zastaral. Obrazložitev sodišča prve stopnje, vsebovana v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je sodišče tožnici zavrnilo pravico do nadomestil plač za obdobje od 20. 7. 2012 do 7. 1. 2013 z utemeljitvijo, da ni ugotovilo razlogov za odsotnost tožnice na strani delodajalca, je v izrecnem nasprotju z obrazložitvijo tega sodišča v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je samo že predhodno v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zapisalo povsem nedvomne razloge na strani toženke kot delodajalca. Ti razlogi pa so tudi sicer skladni z uveljavljeno sodno prakso, ki razloge za to, da delavec do pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne hodi na delo k delodajalcu, pripisuje predhodni podani nezakoniti odpovedi delodajalca. Nadalje sodišče prve stopnje v 21. točki izpodbijane sodbe zaključuje, da dogodki, ki po mnenju tožnice pomenijo diskriminacijo in s tem kršitev 6. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, niso časovno opredeljeni. Tožnica je v tožbi povsem jasno opredelila, da je navedena komunikacija med pooblaščencem tožnice in direktorjem toženke B.B. potekala od 16. 7. 2012 oziroma do vsaj 18. 7. 2012, ko je tožnica že posledično spremenila svoj zahtevek. I Pd 731/2013 z dne 8. 7. 2013. Poleg tega glede na uveljavljeno sodno prakso tudi ne more držati navajanje sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi tožnice glede 30-dnevnega subjektivnega roka. Kot določa tretji odstavek 112. člena ZDR, začne 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR teči, ko poteče 8-dnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve. Seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR, je namreč treba razumeti kot trenutek, ko delodajalec ni izkoristil 8-dnevnega roka za odpravo kršitve oziroma za izpolnitev svojih obveznosti. Samo taka razlaga je namreč koherentna z interpretacijo 30-dnevnega roka iz 110. člena ZDR za izredno odpoved delodajalca. Po oceni tožnice je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi povsem neutemeljeno navedlo, da direktor toženke B.B. s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in izvensodnimi dogovori o rešitvi spora in ta način ni kršil prepovedi diskriminacije. Tožnica ob tem pojasnjuje, da niso bili pri podani ponudbi sporni le našteti elementi delovnega razmerja oziroma vsebina predlagane pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi preostale okoliščine. Ponudba zakonitega zastopnika toženke tako ni bila dana v pisni obliki, o sprejemu ponudbe naj bi se s pooblaščencem tožnice pogovarjala po vrnitvi zakonitega zastopnika z dopusta, tožnici pa naj se dne 17. 7. 2012 ne bi bilo treba vrniti na delo k toženki, vendar pisnega zagotovila ni imela. S tem je zakoniti zastopnik toženke tožnico postavil v položaj, ko bi nezakonito izostala z dela. Dejstvo je namreč, da je kršitev toženke kot delodajalca glede nezagotavljanja pred mobingom varnega delovnega okolja kar trajala (vsaj od septembra 2011 do januarja 2013) in delodajalec teh kršitev ni odpravil niti na izrecni poziv oziroma opozorilo tožnice z dne 21. 12. 2012, niti na predhodna opozorila pooblaščenca tožnice v obdobju od 13. 7. 2012 do 18. 7. 2012. In kot sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja za kršitev neplačevanja plače ob podaji tožničinega opomina, ko ugotavlja, da je ta kršitev trajala, bi morala enako ugotoviti tudi za kršitev nezagotavljanja ukrepov oziroma varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu: da je torej tudi ta kršitev trajala. Podobno kot v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na takšni podlagi zaključi sodišče prve stopnje za neplačevanje plač bi tudi v tem primeru moralo priti do zaključka, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi glede obravnavanega očitka iz 7. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR znotraj 30-dnevnega subjektivnega in znotraj 6-mesečnega objektivnega roka. Tožnica ob tem še opozarja, da so njeni očitki glede nezagotavljanja ukrepov zaščite pred mobingom ostali tudi neprerekani, saj toženka ves čas v okviru tega postopka ni navedla niti enega samega konkretnega ukrepa, ki bi ga izvedla s ciljem preprečevanja mobinga - niti na sistemski ravni, niti konkretno za zaščito tožnice. Poleg tega pa tudi iz zaslišanja zakonitega zastopnika toženke v individualnem delovnem sporu pod opr. št. I Pd 725/2013 glede mobinga izhaja, da toženka ni imela pravilnika za preprečevanje mobinga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno odločilo.

4. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 796/2015 z dne 10. 2. 2016 pritožbama obeh strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 731/2013 z dne 25. 5. 2015 razveljavilo. S to sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice delno ugodilo in sicer v delu, ki se nanaša na obračun plač za obdobje od meseca oktobra 2012 do vključno 7. 1. 2013 od mesečne osnove 1.860,19 EUR bruto in dodatka za delovno dobo v višini 9,60 % ter po plačilo davkov in prispevkov na izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, višji zahtevek za obračun plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 7. 1. 2013 izračunanih od mesečnega bruto zneska 2.325,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosojenega zneska pa je zavrnilo; v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneska odpravnine v znesku 6.625,97 EUR, na plačilo davkov in prispevkov od tega zneska in plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila, višji zahtevek za plačilo 1.686,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo; v delu, ki se nanaša na obračun odškodnine v znesku 3.836,63 EUR bruto in plačilo davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub pozivom tožene stranke ni vrnila na delo in se opredeli tudi do utemeljenosti odpovednih razlogov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je ugotovilo, da ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Navedlo je vse razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. čelna ZPP, ki jo v pritožbi tožnica očita sodišču. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ni nasprotja. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do relevantnih dokazov. Očitno se pritožba ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, vendar so nepotrebne in neprimerne pritožbene navedbe in namigovanja, da si je sodišče 1. stopnje v obravnavani zadevi vnaprej ustvarilo sodbo in jo spisalo še pred zaslišanjem tožnice.

7. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin zahtevek za obračun bruto mesečnih zneskov plač in po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov plač za obdobje od 20. 7. 2012 do 7. 1. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila v roku 8 dni. Ugotovilo je, da tožnica v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opr. št. Pd 911/2012 ni postavila reparacijskega zahtevka. Tožena stranka je zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnica prejela 5. 6. 2012, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni od prejema sodbe, pripoznala. Ta sodba je postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je s sklepom opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012 pritožbo tožnice zavrglo. Ta sklep je bil vročen strankama 19. 12. 2012. Po stališču sodišča prve stopnje tako tožena stranka ni bila dolžna tožnici izplačevati plač, saj v zadevi opr. št. I Pd 911/2012 ni postavila reparacijskega zahtevka, poleg tega pa je zavzelo tudi stališče, da ni bilo razlogov na strani tožene stranke kot delodajalca, da bi bila tožnica skladno z določbo takrat veljavnega 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je enaka določbi sedaj veljavnega 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) upravičena do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela.

8. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. S pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. I Pd 911/2012 v zvezi s sklepom opr. št. Pdp 847/2012 je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Tožnica pri toženi stranki ni delala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej iz razlogov na strani tožene stranke. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zahtevek za reparacijo postaviti v tožbi zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zahtevek za plačilo nadomestila plače je čisti denarni zahtevek, ki ga lahko delavec skladno s 4. odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem v roku petih let, glede na določbo 202. člena ZDR-1 o zastaranju terjatve iz delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi stališče, da je tožena stranka tožnico pozivala nazaj na delo, vendar pa, ker je šlo za izvensodno dogovarjanje s tožničinim pooblaščencem, tožnica ponudbe ni bila dolžna sprejeti in je tudi ni sprejela. To stališče je preuranjeno. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 796/2015, s katerim je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 731/2013, sodišče prve stopnje opozorilo na sodbo Vrhovnega sodišče Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 253/2008 z dne 8. 6. 2010, saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pozivi tožene stranke, da se tožnica vrne na delo. Tudi v novem sojenju sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo.

10. Ker je od ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke (priloge B7 in B8) ni vrnila na delo, odvisna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo mesečnih zneskov nadomestila plač v vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in skladno z določbo 355. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker se sodišče prve stopnje znova ni opredelilo o primernosti pozivov tožene stranke tožnici za vrnitev nazaj na delo in je tudi preuranjeno zaključilo, da tožnica do plačila nadomestila plač v spornem obdobju ni upravičena, se o višini vtoževanih denarnih zneskov, seveda, sploh ni opredelilo. Tako bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le pritožbeno sodišče, s tem pa bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje pa naj se opredeli tudi do razlogov, zaradi katerih je tožnica dne 25. 10. 2012 toženi stranki vrnila neto zneske prejetih plač (B20), upošteva pa naj tudi to, da tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala dne 7. 1. 2013 zaradi njene izredne odpovedi.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A3), ki o je tožnica podala toženi stranki, nezakonita. Tožnica je izredno odpoved podala zaradi kršitev 3., 6. in 7. alienje 1. odstavka 112. člena ZDR, ker ji tožena stranka ni izplačala plače za meseca oktober in november 2012 v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker ji ni zagotavljala enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR in ker ji ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom ZDR.

12. V zvezi s prvo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 toženi stranki podala preuranjeno. O tožničini pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave, s katero je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, je bilo odločeno s sklepom opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012, ki je bil strankama vročen 19. 12. 2012. Tožena stranka je šele z vročitvijo sklepa o zavrženju tožničine pritožbe izvedela, da je delna sodba na podlagi pripoznave pravnomočna in da tožničina pogodba o zaposlitvi ni prenehala in še vedno traja ter da je zato dolžna tožnici izplačati plači za oktober in november 2012. Splošni izpolnitveni rok po ZPP je 15 dni, po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pa 8 dni, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved podana zaradi kršitve po 3. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR nezakonita, pravilna. Tožena stranka je imela od dneva prejema sklepa o zavrženju tožničine pritožbe (19. 12. 2012) do dneva, ko je tožnica podala opomin (21. 12. 2012), za izplačilo plač za oktober in november 2012 na razpolago le en delovni dan, zato v zamudo s plačilom na dan podaje tožničinega opomina še ni prišla.

13. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da morajo biti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja vsebinsko in časovno opredeljene tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka podaje, vendar pa iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) izhaja, da tožnica toženi stranki očita mobing za ravnanja po 16. 7. 2012 in sicer po prejemu prvega poziva tožene stranke, da naj se vrne na delo. Iz tožničine obrazložitve izredne odpovedi v tem delu izhaja, da je bila ponudba tožene stranke neustrezna tako glede pogojev, glede dela za določen čas in dela s skrajšanim delovnim časom neustrezna. Ker pa je sodba na podlagi pripoznave v zadevi opr. št. I Pd 911/2012 postala pravnomočna šele na podlagi sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 1. 2012, je poziv tožene stranka postal pravno relevanten šele s pravnomočnostjo te sodbe. Sodišče je zavzelo pravilno stališče, da tožničina izredna odpoved v tem delu tudi po vsebini ni utemeljena. Iz ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da ravnanje zakonitega zastopnika tožene stranke B.B., ki je v dogovarjanjih s tožničinim pooblaščencem, glede na to, da tožnica ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, poskušal najti ustrezno rešitev in uskladiti želje ter interese obeh strank, ne pomeni kršitve prepovedi diskriminacije. Tožnica neustrezne ponudbe pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna sprejeti. Neustreznost ponujene zaposlitve pa tudi ni sama po sebi kršitev prepovedi diskriminacije po 6. členu ZDR. Sodišče prve stopnje s tem, ko se je opredelilo do te kršitve, ki jo tožnica očita toženi stranki pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni poseglo v odločanje o zahtevku, o katerem teče individualni delovni spor opr. št. I Pd 725/2013, v katerem tožnica vtožuje odškodnino za mobing. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o tej očitani kršitvi, pravilna.

14. Tožnica pa je podala izredno odpoved tudi iz razloga po 7. alineji 1. odstavka 112 člena ZDR, ker naj bi bila tožena stranka odgovorna za nasilno in žaljivo vedenje svojih sodelavcev do tožnice. Tožnica je obstoj tega odpovednega razloga časovno opredelila glede norme, ki jo je morala dosegati za obdobje od septembra 2011 in dogodka dne 22. 5. 2012. Iz tožničinega dnevnika mobinga (A4) izhaja, da je kot zadnji dogodek opisan dogodek z dne 3. 6. 2012. Po 5. 6. 2012 pa tožnice, zaradi koriščenja dopusta oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, ni bilo več na delu. Na podlagi navedenega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna tudi zaradi očitanih kršitev iz septembra 2011 in z dne 22. 5. 2012, saj je podana po izteku 6-mesečnega objektivnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje napačno šteje tek 30 - dnevnega subjektivnega roka, saj ta v primeru izredne odpovedi delavca po 112. členu ZDR začne teči šele po poteku 8 dnevnega roka iz 1. odstavka tega člena torej po preteku osmih dni od delavčevega predhodnega opomina delodajalcu na izpolnitev obveznosti.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2013, ki jo je tožnica podala toženi stranki, nezakonita, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, ki ga je tožnica postavila na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR.

16. Kot izhaja iz navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tem delu sodbe niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

17. Posledično svoji odločitvi o delni razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo tudi odločitev s stroških postopka v točki III izreka odločbe sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.