Jedro

Dejstvo, da je sodišče določen del škode obravnavalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in ne v okviru odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti na odločitev ni vplivalo. Sodišče namreč zahtevku za telesne bolečine ni ugodilo v celoti tako, da ni mogoče trditi, da je bilo z višino tega zahtevka omejeno in da zato ni prisodilo pravične odškodnine za motnje v spominu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je pretrpel v prometni nesreči dne 20.10.1989, je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 409.789,70 SIT, od tega 400.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o nepremoženjski škodi zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode. Tako kot v pritožbi tudi v reviziji trdi, da prisojena odškodnina ni pravična. Ponavlja podatke iz izvedenskega mnenja in lastnega zaslišanja ter na podlagi teh meni, da mu gre vsa zahtevana odškodnina po postavkah, kot jih je sam opredelil. Meni tudi, da obravnavanje zmanjšanja spomina zaradi pretresa možgan pri telesnih bolečinah materialnopravno ni pravilno. Povsem neutemeljeno pa je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za skaženost. Predlaga, da revizijsko sodišče ob upoštevanju sorodne sodne prakse spremeni sodbo sodišča druge stopnje in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Skladno s tem naj spremeni tudi stroškovni zahtevek in tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ponavlja izvedensko mnenje in svojo izpoved, ko je bil zaslišan kot stranka. Že sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je med njima neskladje in sta tudi obrazložili zakaj štejeta, da je dejansko stanje škode v pretežnem delu takšno, kot jo je ugotovil izvedenec oz. sodišče samo na glavni obravnavi (brazgotine) in zakaj v določenem delu tožnik nima prav. Revizijsko sodišče v dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji ne sme posegati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP ugovori, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, niso revizijski razlog in zato nedovoljeni.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo.

Ugotovilo je, da sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo nad zneskom 400.000,00 SIT zavrnili. Prisojena odškodnina je v skladu s sodno prakso za tovrstne škode in ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR. Dejstvo, da je sodišče določen del škode obravnavalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in ne v okviru odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti na odločitev ni vplivalo. Sodišče namreč zahtevku za telesne bolečine ni ugodilo v celoti tako, da ni mogoče trditi, da je bilo z višino tega zahtevka omejeno in da zato ni prisodilo pravične odškodnine za motnje v spominu.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožnik v reviziji uveljavlja še prošnjo za oprostitev od plačila sodnih taks. Revizijsko sodišče ni pristojno za odločanje o takšni prošnji. O njej bo odločilo sodišče prve stopnje.