Jedro

Pravnemu standardu primernosti stanovanja sta dali sodišči pravo vsebino, ker sta zajeli vse takratne relevantne okoliščine. Tako sta utemeljeno upoštevali vse tedanje stanovanjske razmere toženca in njegovih ožjih družinskih članov - uporabnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju razsodilo, da se tožencu odpoveduje stanovanjsko razmerje na trosobnem stanovanju v L., ki ga mora izprazniti in izročiti tožeči stranki, ter ji povrniti pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da je hiša, ki sta si jo zgradila toženec in njegova žena, primerna za bivanje najmanj treh oseb, skupaj s toženčevima otrokoma solastnim trosobnim stanovanjem in še posebno sobo, pa gre za stanovanjsko površino, ki jo je mogoče šteti za več kot primerno stanovanje v smislu 7. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) za štiri družinske člane, kolikor jih je bilo ob preselitvi v hišo. Zato je utemeljen odpovedni zahtevek po prvem odstavku 60. člena ZSR.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je menilo, da so bile razmere v času preselitve iz obravnavanega stanovanja v hišo takšne, da to ni pomenilo bistvenega poslabšanja stanovanjskih razmer za vse uporabnike stanovanja. Takrat se še ni moglo postaviti vprašanje ločitve generacij, ker sta bila otroka še mladoletna. Kasnejše razmere pa so tudi urejene, saj sta toženčeva otroka solastnika trosobnega stanovanja in toženčev sin ima v uporabi še posebno sobo.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga, naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče zmotno trdi, da sta bila ob preselitvi v hišo otroka mladoletna. Oba sta takrat tudi imela partnerja. Kako naj bi se vsi preselili v hišo, ki ima dnevno sobo, spalnico in majhen kabinet. Toženec in žena sta se lotila gradnje hiše, da se umakneta iz stanovanja, ko postaneta otroka polnoletna in dobita svoja partnerja in ko skupno življenje ni več možno. Šlo je za klasičen primer ločitve generacij. Ker je hiša manjša kot stanovanje je bil toženec upravičen stanovanje prepustiti sinu (drugi in četrti odstavek 19. člena ZSR).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izrekel. Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je res pomotno menilo, da sta bila ob toženčevi preselitvi v hišo njuna otroka še mladoletna, vendar ta okoliščina dejanske podlage (sodba sodišča prve stopnje nima takšne ugotovitve) ne spreminja tako, da bi pripeljala do drugačne materialnopravne odločitve. O ločitvi generacij, s čimer se predvsem brani tožena stranka pred postavljenim zahtevkom, je namreč mogoče govoriti tako v primeru mladoletnih otrok kakor tudi polnoletnih, in seveda zlasti teh.

Središčno vprašanje v tem sporu je, ali je bila ob toženčevi preselitvi v hišo, ki sta jo zgradila z ženo, hiša s svojimi stanovanjskimi prostori primerna v razmerju do stanovanja in potreb takratnih njegovih uporabnikov. Na to vprašanje sta nižji sodišči odgovorili pritrdilno, in to po prepričanju revizijskega sodišča pravilno. Pravnemu standardu primernosti stanovanja sta dali pravo vsebino, ker sta zajeli vse takratne relevantne okoliščine. Tako sta utemeljeno upoštevali vse tedanje stanovanjske razmere toženca in njegovih ožjih družinskih članov - uporabnikov. To pa so nova hiša v M. s 74,80 m2 stanovanjske površine, samska soba na P. v izmeri 9 m2 in prosto trosobno stanovanje na P. v solasti toženčevih otrok, ki jima ga je kupila toženčeva tašča. Dejstva, da je šlo za vse te stanovanjske enote, da je šlo za štiričlansko družino, nadalje da je šlo tudi za to, da je tožnik delal kot univerzitetni profesor in spričo narave svojega dela potreboval zase poseben prostor, se pokaže kot pravilna pravna presoja, da je šlo pri trosobni hiši v razmerju do obravnavanega trosobnega stanovanja (89,67 m2) v P. 4 za primerno stanovanje v smislu četrtega odstavka 19. člena in prvega odstavka 7. člena ZSR. Revizija se neutemeljeno sklicuje na partnerja toženčevih otrok, saj ta nista bila uporabnika, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker nista stanovala s toženčevo družino. Sodišči si tako nista nič "predstavljali", da bi se vseh šest preselilo v novo hišo, ker pač partnerja toženčevih otrok ne sodita med uporabnike, eden izmed otrok ali oba pa glede na prej opisane stanovanjske možnosti ne bi bila prisiljena preseliti se v novo hišo neupoštevaje sporno stanovanje. Ne gre pozabiti, da je po zakonu primerno tisto stanovanje, ki ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja (prvi odstavek 7. člena ZSR), v zvezi s čimer se po povedanem pokaže kot pravilna ugotovitev, da sploh ni šlo za poslabšanje.

K revizijskemu zatrjevanju, da si je tožnik z ženo zgradil hišo za to, da bi se ločil od otrok, ki bi ustvarila svoji družini, pa velja dodati, da je sicer izjemno socialni zakon o stanovanjskih razmerjih določal, kako si je mogoče pridobiti stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini: z lastnimi sredstvi, na podlagi pravice dela z družbenimi sredstvi ter na podlagi vzajemnosti in solidarnosti (prvi odstavek 1. člena); da je prepovedoval prenašanje stanovanjske pravice na druge osebe, razen v primerih, ki jih je določal (prvi odstavek 11. člena); da so bili takšni primeri določeni, denimo, za razvezana zakonca (prvi odstavek 17. člena), za uporabnike po smrti imetnika stanovanjske pravice (drugi odstavek 18. člena), ob zamenjavi stanovanj (23. člen), za imetnike pravice do uporabe stanovanja za stanovanje, ki ga ponudi lastnik, če je šlo pri slednjem za družbeno stanovanje (81. člen), pa tudi za uporabnike, ki obdržijo pravico uporabljati stanovanje, če je imetnik stanovanjske pravice le-to izgubil (drugi odstavek 19. člena). Prav slednja določba, ki bi utegnila priti v poštev, pa je z določbo četrtega odstavka 19. člena ZSR izključena ob poprejšnjih ugotovitvah o primernosti nove hiše glede na celoten položaj ob toženčevi preselitvi vanjo. Toženec torej ni bil upravičen brez soglasja stanodajalca reševati stanovanjskih razmer svojih otrok na način, kot ga zagovarja, ker tega zakon ni dopuščal za primere, kot je opisani. Odpovedni in izpraznitveni zahtevek tožeče stranke kot stanodajalca se tako pokaže kot utemeljen (prvi odstavek 60. člena ZSR).

Uveljavljani revizijski razlog potemtakem ni podan in ker tudi ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava mimo tistega, na kar opozarja revizija, in ne za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, na kar oboje mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.