Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Razlog za odpoved ni bilo znižanje plače, ampak je tožena stranka po izvedbi lastninskega preoblikovanja zaradi poenotenja delovnih mest s sklepom direktorja ukinila delovno mesto, na katerem je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi delala tožnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala, da sodišče ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 22. 4. 2009 nezakonita in se razveljavi, odpovedni razlog pa nezakonit in neutemeljen (I./1. točka izreka), da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009, sklenjena med tožnico in toženo stranko, nična (I./2. točka izreka), da se ugotovi, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 22. 11. 2007 med tožnico in L., oziroma na podlagi 73. člena ZDR s toženo stranko, še zmeraj traja, tako, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 (I./3. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici od 5. 5. 2009 do dneva poziva na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 za vsak mesec izplačati razliko v bruto plači, ki bi jo prejemala tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 in kot jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009, to je znesek 200,57 EUR bruto, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I./4. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je neutemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 15. 4. 2009 (II./1. točka izreka), da se ugotovi, da je nična določba 2. odstavka 2. člena in 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 (nova pogodba o zaposlitvi), sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko (II./2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici od 5. 5. 2009 dalje plačevati mesečno plačo v bruto znesku 389,10 EUR oz. bruto plačo z dodatki kot bi jo tožnica prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 (II./3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni, po izteku tega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni od dneva vročitve drugostopne sodne odločbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev načela kontradiktornosti, saj ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo in zakaj. Nadalje je zavzelo zmotno stališče, da naj bi tožena stranka iz utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da naj posamezna določila pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 ne bi bila nična. V tem delu sodba nima argumentirane obrazložitve oziroma razlogov o odločilnih dejstvih, pavšalne pa so tudi navedbe tožene stranke, tako v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi tekom postopka. Ta se je le pavšalno sklicevala na poslovno in kadrovsko reorganizacijsko politiko ter na ekonomsko vzdržnost organizacije delovnega procesa. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenega odpovednega razloga, saj tožnica opravlja popolnoma enake zadolžitve in delovne naloge na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 kot jih je opravljala po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007. Potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 torej nikakor ni prenehala ali se zmanjšala, saj tožnica tako na podlagi prejšnje, kakor tudi nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja popolnoma enako delo. Tako je bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi znižanje plače, kar pa skladno s sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 13/2007 z dne 18. 12. 2007 in VIII Ips 4/2008 z dne 24. 2. 2009) ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 88. člena ZDR.

Tožena stranka skuša razloge za odpoved prikazati kot del procesa prestrukturiranja oziroma kot posledico lastniških sprememb z dne 26. 6. 2009, torej po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Tožnica navaja, da je bil namen tožene stranke ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici poleg znižanja plače še sprememba kraja in časa opravljanja dela, kar pa tudi ni utemeljen odpovedni razlog. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, bi ugotovilo tudi, da je tožnica prikrajšana za materialne pravice, ki so ji bile določene s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 12. 2007 in ji glede na določilo 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 ne pripadajo več. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče odškodninskemu zahtevku tožnice v višini razlik plač ugoditi, saj tožničine materialne pravice niso bile vezane na enoletni varovalni rok, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Določbi 2. odstavka 2. člena in 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 sta nični iz razloga, ker sta v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, saj se je tožena stranka z navideznim odpovednim razlogom, s čimer je kršila tudi določilo prve alinee prvega odstavka in drugi odstavek 88. člena ZDR, ki dopušča podajo odpovedi le v primeru utemeljenega, resnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, skušala izogniti določilu 47. člena ZDR, ki določa, da je za spremembo pogodbe o zaposlitvi, tako tudi v določilu o plači, potrebno soglasje obeh pogodbenih strank. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog, se ni opredelilo do teh zatrjevanj tožnice, zaradi česar manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Določilo 6. člena nove pogodbe o zaposlitvi pa je nično tudi iz razloga, ker je v nasprotju z določilom 29. člena ZDR v zvezi s 126. in 127. členom ZDR, saj določa, da se delavcu zagotavlja izplačilo v višini zakonsko določene minimalne plače, ki z dodatki ob podpisu pogodbe znaša 589,19 EUR bruto in tako plača v nobenem primeru ne more preseči višine vsakokratne minimalne plače. Tako je tožena stranka po takšni dikciji tožnici nepravilno po ničnem določilu obračunavala plačo. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do sporazuma z dne 29. 1. 2008, iz katerega izhaja, da delodajalec prenosnik L. zagotovi delavkam pravice in obveznosti iz kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca prenosnika in povišanje plač, ki ga doseže sindikat v zvezi z aktualnimi napovedanimi zahtevami za uskladitev delavskih plač, od dneva sprejema na državni ravni. Glede na ta sporazum in glede na izpoved direktorice L. V.L., so bile tudi v pogodbi o prenosu dejavnosti dogovorjene pravice, ki sicer gredo tožnici kot javni uslužbenki, o čemer se je bilo sodišče prve stopnje dolžno prepričati z vpogledom v pogodbe o prenosu dejavnosti. Pogodba o prenosu dejavnosti čiščenja pa je neveljavna tudi, ker si delodajalec prenosnik ni pridobil dovoljenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za tak prenos. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnica. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni zahtevek tožnice. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici skladno z določilom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007. Tožena stranka je namreč zaradi poenotenja delovnih mest „bolniški strežnik – čiščenje“ in „čistilka“ ter zaradi zmanjšanja stroškov utemeljeno s sklepom direktorja z dne 31. 3. 2009 ukinila delovno mesto „bolniški strežnik – čiščenje“. Na podlagi tega je tožena stranka dne 7. 4. 2009 tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ji dne 15. 4. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala zakonsko določene roke in je odpoved podana pravočasno. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka, h kateri je bila tožnica prevzeta in pri kateri je z delom po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 od 4. 2. 2008 nadaljevala, zagotavljala tožnici pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika in sicer po kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva eno leto, kar je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDR. Ponujena pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala, je ustrezna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo načelo kontradiktornosti, ko ni navedlo katerih dokazov ni izvedlo in zakaj. Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) je sodišče tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo. Tako ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Tako sodišče izvede le potrebne dokaze in v sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj posameznih predlaganih dokazov ni izvedlo. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 16. 11. 2009 je razvidno, da je sodišče s sklepom ugotovilo, da je zadeva dovolj pojasnjena za odločitev in je ostale predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh dokazov, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno ter izvedba ostalih dokazov k razjasnitvi odločilnih dejstev ne bi pripomogla. Tudi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka ni podana. Po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni formalno pomanjkljiva, saj ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici s ponudbo nove ni v znižanju plače tožnici, ampak je tožena stranka zaradi poenotenja delovnih mest „bolniški strežnik – čiščenje“ in „čistilka“ s sklepom direktorja z dne 31. 3. 2009 ukinila delovno mesto, na katerem je po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007 delala tožnica. Tožena stranka se je namreč odločila, da sistemizira eno delovno mesto, na katerem bodo zaposleni delavci, ki bodo opravljali delo čiščenja. Ta odločitev tožene stranke je posledica lastninskega preoblikovanja tožene stranke, za kar se je vedelo že na začetku leta 2009. Do ukinitve delovnega mesta „bolniški strežnik – čiščenje“ ni prišlo ob statusnih spremembah tožene stranke 26. 6. 2009, temveč konec marca, kot izhaja iz sklepa direktorja z dne 31. 3. 2009 (B6). Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (A6) izhaja, da je bilo delovno mesto „bolniški strežnik – čiščenje“ ukinjeno zaradi poenotenja akta o sistemizaciji in v izogib podvajanju delovnih mest, saj se opis tega delovnega mesta ujema z opisom delovnega mesta „čistilke“, ta opis pa ustreza tožničinim dosedanjim zadolžitvam. Tako je iz organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007. Odločitev tožene stranke, da poenoti delovna mesta, katerih opisi del in nalog so podobni in s tem zmanjša stroške, je njena poslovna odločitev in so tako neutemeljeni očitki tožnice, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala z navideznim odpovednim razlogom.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna, saj se za delo „čistilke“ zahteva enaka stopnja in vrsta strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto „bolniški strežnik – čiščenje“, enaka je tudi razporeditev delovnega časa, iz pogodbe pa tudi ne izhaja, da bi bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja (3. odstavek 90. čl. ZDR). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da določbi 2. odstavka 2. člena in 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009 nista nični. Glede na pritožbene navedbe, da so ta določila nična, ker so v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, saj je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz navideznega odpovednega razloga, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev iz te sodbe o tem, da je odpovedni razlog utemeljen. Določilo 6. člena nove pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z določili ZDR o plačilu za delo. Po 126. členu ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo, delodajalec pa mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom in kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Glede na takšno zakonsko dikcijo, je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti plačo upoštevaje predpisani minimum in ne osnovne plače v višini zakonsko določenega minimuma. Tako tudi iz tega razloga določilo 6. člena ni nično.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala določilo 2. odstavka 73. člena ZDR, saj je tožnici zagotavljala pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika eno leto, to je od 4. 2. 2008 do odpovedi dne 15. 4. 2009. Tega dejstva ne spremeni niti sporazum z dne 29. 1. 2008 (A17), s katerim se je delodajalec prenosnik zavezal, da zagotovi delavkam pravice in obveznosti iz kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca prenosnika, povišanje plač, ki ga doseže sindikat v zvezi z aktualnimi napovedanimi zahtevami za uskladitev delavskih plač, od dneva sprejema na državni ravni, da se premije dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki veljajo za javne uslužbence zaokrožijo navzgor in da se tako ugotovljeni znesek izplačuje posebej kot dodatek in ne more biti del minimalne plače. Vse te pravice je delodajalec prevzemnik tožnici skladno z 2. odstavkom 73. člena ZDR zagotavljal. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno vpogledati v pogodbo o prenosu dejavnosti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaza nobena izmed strank ni predlagala, odločanje o (ne)veljavnosti te pogodbe pa ni v stvarni pristojnosti delovnega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajal utemeljen razlog in da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009, ki jo je tožnica podpisala ustrezna, določbi 2. odstavka 2. člena in 6. člena te pogodbe pa tudi nista nični, je utemeljeno zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek v celoti, saj za plačilo denarnih zahtevkov, ki jih tožeča stranka vtožuje v posledici ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in neutemeljenosti odpovednega razloga ter ugotovitve ničnosti določb 2. odstavka 2. člena in 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2009, ni pravne podlage. Tako so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do denarnih zahtevkov po višini ni opredelilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, saj tožnica s pritožbo ni uspela in tako sama krije svoje stroške pritožbe.