Jedro

Tožeča stranka je tista, ki je vložila tožbo in je bila zavezana plačati sodno takso za redni postopek po pozivu sodišča po določilih ZST-1. Ker takse ni plačala, pa mora nositi posledice neplačila, na katere je bila v plačilnem nalogu pravilno opozorjena. Pritožbene trditve, da je do navedenega stroška sodne takse za redni postopek prišlo izključno zaradi ravnanja tožene stranke, pa se nanašajo na odločitev o stroških postopka, zato za odločitev o plačilu dolgovane takse niso pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog III Pg 147/2019 z dne 8. 4. 2019 in zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo dopolnilnega sklepa.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče 8. 4. 2019 izdalo plačilni nalog, s katerim je tožečo stranko pozvalo k plačilu sodne takse v višini količnika 1 to je za znesek 71,00 EUR po tarifni številki 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) za domnevo umika tožbe. Plačilni nalog je bil tožeči stranki vročen 23. 4. 2019. Pred tem je sodišče prve stopnje dne 27. 2. 2019 v obravnavanem postopku izdalo sklep o ustavitvi postopka na podlagi domneve, da je bila tožba umaknjena. V zvezi s predlagano izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sklep o ustavitvi postopka tožeči stranki pravilno vročen 28. 2. 2019 (pravilno 13. 3. 2019), kar je razvidno iz povratnice v spisu pri red. št. 23. Zato je zahtevo za izdajo dopolnilnega stroškovnega sklepa tožeča stranka vložila prepozno.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da bo ugodilo ugovoru zoper plačilni nalog III Pg 347/2019 z dne 8. 4. 2019 oziroma izdalo dopolnilni sklep s katerim bo odločilo še o stroških pravdnega postopka. Podredno je višjemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki prizna povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka določenega za poravnavo stroškov do dne plačila.

Tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišče prve stopnje v nasprotju s podatki v predmetnem spisu in taksna obveznost ni nastala. Tožeča stranka je 18. 2. 2019 umaknila tožbo. To vlogo je vložila pred iztekom roka za doplačilo sodne takse za redni postopek in v njej pojasnila, da umika predlog za izvršbo oziroma tožbo, ker je tožena stranka po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi v celoti poravnavala svoj dolg. Glede na navedeno domneva o umiku tožbe zaradi neplačila sodne takse ne drži, saj je do tožbe in umika tožbe prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Upoštevajoč določila 156. člena ZPP bi prvostopno sodišče moralo odločiti, da te stroške plača tožena stranka. To je tudi v skladu z načelom pravičnosti. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je podana tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Zmotna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju zahteve tožeče stranke za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka. Tožeči stranki je bil sklep o ustavitvi postopka vročen 13. 3. 2019 in ne 18. 2. 2019, kot nepravilno navaja prvostopenjsko sodišče. Takrat tožeča stranka zahteve za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških še ni mogla vložiti, saj ti še niso nastali. Njihove višine tudi ni mogla določno opredeliti, saj je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki šele s plačilnim nalogom, ki ga je prejela 23. 4. 2019 naložilo v plačilo sodno takso v znesku 71,00 EUR. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema tega sklepa predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, in sicer 25. 4. 2019. Zato je njena zahteva za izdajo dopolnilnega sklepa pravočasna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 147/2019 z dne 27. 2. 2019, ki je bil tožeči stranki vročen 13. 3. 2019 in je postal pravnomočen 22. 3. 2019 ustavilo postopek, ker tožeča stranka ni doplačala sodne takse v višini 301,00 EUR k plačilu katere je bila pozvana s plačilnim nalogom III Pg 147/2019 z dne 28. 1. 2019, ki je bil tožeči stranki vročen 4. 2. 2019. Taksna obveznost za doplačilo navedene sodne takse za redni postopek je nastala, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil razveljavljen prvotno izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, prejelo obravnavani spis v reševanje od Okrajnega sodišča v Ljubljani (2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožeča stranka je bila v prej navedenem plačilnem nalogu opozorjena, da če dolgovane sodne takse ne bo doplačala, se bo štelo, da je tožba umaknjena. Ker dolgovana sodna taksa ni bila plačana, taksna obveznost za doplačilo sodne takse za redni postopek pa je že nastala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prišlo do umika tožbe zaradi neplačila sodne takse. Neutemeljene so glede na povedano pritožbene navedbe, da domneva o umiku tožbe zaradi neplačila sodne takse ne drži. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka po nastanku taksne obveznosti z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 20. 2. 2019, tožbo umaknila. Sklep o ustavitvi postopka pa je tudi postal pravnomočen 22. 3. 2019. 6. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravična in da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tista, ki je vložila tožbo in je bila zavezana plačati sodno takso za redni postopek po pozivu sodišča po določilih ZST-1. Ker takse ni plačala, pa mora nositi posledice neplačila, na katere je bila v plačilnem nalogu pravilno opozorjena. Pritožbene trditve, da je do navedenega stroška sodne takse za redni postopek prišlo izključno zaradi ravnanja tožene stranke, pa se nanašajo na odločitev o stroških postopka, zato za odločitev o plačilu dolgovane takse niso pomembne. V zvezi s plačilom sodne takse ni pomembno, kdo je dal povod za pravdo in kdo naj bi bil dolžan nositi stroške postopka. Sodišču prve stopnje se do navedenih trditev v zvezi z nastankom taksne obveznosti ni bilo treba opredeliti.

7. Glede na pravnomočnost sklepa o ustavitvi postopka je posledično nastala taksna obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse v višini količnika 1 po tarifni številki 1112 ZST-1 (četrti odstavek 34. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožečo stranko s plačilnim nalogom z dne 8. 4. 2019 pozvalo k plačilu te sodne takse in pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke, da taksna obveznost ni nastala.

8. Če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Sklep o ustavitvi postopka je bil tožeči stranki vročen 13. 3. 2019. Tožeča stranka je predlog za izdajo stroškovnega sklepa vložila 25. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlog za stroškovno odločitev, ki ga je podala tožeča stranka prepozen. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka v 15 dnevnem roku po prejemu sklepa o ustavitvi postopka višine stroškov ni mogla določno opredeliti, saj je plačilni nalog za plačilo takse v znesku 71,00 EUR prejela šele 23. 4. 2019. 9. Upoštevati je treba, da je prvotna taksna obveznost za doplačilo sodne takse za redni postopek nastala že ob izdaji sklepa z dne 28. 1. 2019, ta sklep pa je tožeča stranka prejela 4. februarja 2019. Neplačane oziroma premalo plačane sodne takse za redni postopek po tar. št. 1112 ZST-1 v znesku 301,00 EUR po plačilnem nalogu z dne 28. 1. 2019 tožeča stranka ni plačala. Ker je do izdaje sklepa o ustavitvi postopka prišlo ravno v posledici domneve umika tožbe zaradi neplačila sodne takse, za plačilo katere je bila tožeča stranka že pozvana, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka ni vedela, kakšni stroški ji bodo nastali v postopku. Tožeča stranka je bila s plačilnim nalogom z dne 28. 1. 2019 opozorjena, da bo v primeru neplačila sodne takse sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila ter da bo morala plačati takso, ki je v tarifnem delu ZST-1 določena za umik te vloge oziroma če taksa v tarifnem delu ni določena, tretjino takse za postopek o tej vlogi (četrti odstavek 34. člena ZST-1). Tožeča stranka je bila torej še pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka seznanjena z višino dolžne sodne takse tudi za primer, če takse za redni postopek ne bo doplačala in se bo štelo, da je tožba umaknjena. Predlog za povrnitev stroškov postopka bi morala podati v roku 15 dni od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Ker je sklep o ustavitvi postopka prejela 13. 3. 2019, povrnitev stroškov pa je tožeča stranka zahtevala šele 23. 4. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je predlog za povračilo stroškov prepozen.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.