Jedro

Na podlagi nespornega dejstva, da tožnik ni primerno komuniciral s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS. Za ugotavljanje ugleda državnega tožilca in državnega tožilstva je zlasti pomemben tudi način komuniciranja s strankami in drugimi organi. To pa pomeni, da tožnik že zaradi obravnavanega neprimernega komuniciranja s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku ne izpolnjuje vseh kriterijev, ki so za hitrejše napredovanje določeni v drugem odstavku 32. člena ZSS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil predlog za hitrejše napredovanje A.A. (v nadaljevanju tožnik) na položaj svetnika (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovila, da je tožnik, okrožni tožilec na državnem tožilstvu v K., na podlagi 157. člena ZUJF skladno s 16. členom ZSPJS-L uvrščen v 50. plačilni razred od 1. 12. 2010. Tožena stranka je pod točko 3. izreka sprejela oceno tožilske službe za tožnika in ugotovila, da je dne 13. 11. 2011 izpolnil pogoje za redno napredovanje in s tem uvrstitev v 51. plačni razred. V 4. točki izreka pa je v skladu z določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU) odločila, da v letu 2011 ne napreduje. S sklepom z dne 18. 7. 2013 je tožena stranka spremenila 3. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da je ugotovila, da je tožnik dne 13. 11. 2012 izpolnil pogoje za redno napredovanje in s tem uvrstitev v 51. plačni razred in 4. točko izreka tako, da je odločila, da tožnik pravico do obračuna in izplačila plače v 51. plačilnem razredu pridobi s 1. 4. 2014. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka, po povzemanju poročila o pregledu tožnikovega dela sestavljenem pod št. Tu 24/2011 z dne 25. 5. 2012, tožnikovega ugovora na poročilo, odločitve o njegovem ugovoru in ocene vodje Okrožnega državnega tožilstva v K. s št. Tu 7/03 z dne 24. 9. 2012, ugotavlja, da so pri tožniku, ki je izven svojega dela zelo angažiran in aktiven, posebej v zvezi s kaznivimi dejanji zlorabe prostitucije in trgovine z ljudmi, ugotovljene tudi pomanjkljivosti (strokovne odločitve, neažurnost, nekorektno vedenje do sodišča, slovnične napake, slaba raba slovenskega jezika v tožilskih aktih). Zato zaključuje, da tožnik ne izkazuje zakonskih pogojev, ki so za hitrejše napredovanje določeni v 1. do 4. točki prvega odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Na podlagi navedenega je tožena stranka zavrnila predlog za hitrejše napredovanje tožnika na položaj svetnika in zaključila, da na podlagi podatkov pregleda in ocene vodje tožilstva, tožnik ustreza tožilski službi in da je z dnem 13. 11. 2011 izpolnil pogoje za redno napredovanje.

V obrazložitvi sklepa, s katerim je tožena stranka spremenila del 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, pa tožena stranka utemeljuje na določbi drugega odstavka 62.d člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014, po kateri tudi funkcionarji, ki so v letu 2011 in 2012 napredovali v naziv ali višji naziv in niso pridobili pravice do plače v skladu s pridobljenim nazivom, pridobijo pravico do plače v skladu s pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. 4. 2014. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka 27. člena ZUS-1), kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 27. člena ZUS-1) ter nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka 27. člena ZUS-1).

Zatrjuje, da tožena stranka v dokazno oceno ni vključila pomembnega dela njegovih tožilskih zadolžitev in rešenih zadev, čeprav je bila na to opozorjena že v ugovoru podanem zoper Poročilo o pregledu tožnikovega dela z dne 25. 5. 2012. Poročevalki očita, da kriterija odprave in preprečevanja zaostankov, določenega v 4. točki 29. člena Zakona o sodniški službi in v 7. členu Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe z dne 28. 11. 2012 (v nadaljevanju Merila), sploh ni ugotavljala. Ker ugotovitev, da ne izpolnjuje kriterija nadpovprečne sposobnosti za odpravo in preprečevaje zaostankov, ne temelji na nobenem dejstvu, ostaja dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Toženi stranki očita, da kompleksnega in celovitega vrednotenja njegovega dela v zvezi s kriteriji iz 1. in 3. točke 29. člena ZSS in iz 6. člena Meril, sploh ni opravila. Zmotno je tožena stranka ugotovila tudi dejstvo o prekoračitvi roka, glede delovne sposobnosti pa dejstev sploh ni ugotavljala.

Ker poročevalka in tožena stranka, ob že naštetih napakah nista opravili niti primerjave izpolnjevanja štirih kriterijev z drugimi primerljivimi tožilci tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila določila ZSS. Meril, ki so podzakonski akt, pa tožena stranka po tožnikovem zatrjevanju sploh ni uporabila.

V nadaljevanju tožnik navaja dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje očitke nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe kriterijev določenih v 29. členu in 32. členu ZSS v zvezi z osmim odstavkom 37. člena in 28. členom ZDT-1. Navaja, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala podatkov, iz katerih je razvidna njegova nadpovprečna delovna sposobnost, nadpovprečno uspešno opravljanje dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov, nadpovprečnega strokovnega znanja in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Meni, da očitek tožene stranke o pogostih slovničnih napakah in slabi rabi slovenskega jezika v tožilskih aktih (6. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) na oceno o hitrejšem napredovanju ne more vplivati, saj ne sodi med kriterije določene za hitrejše napredovanje, ki so določeni v 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 29. člena ZSS. Nadpovprečno dobro pisno izražanje s pravilno uporabo slovenskega knjižnega jezika za oceno o hitrejšem napredovanju ne izhaja niti iz Meril. S tem v zvezi se sklicuje tudi na 9. člen Meril, ki bi ga tožena stranka morala uporabiti in po katerem pisanje brez slovničnih napak ni samostojen kriterij. Čeprav tožnik vsako slovnično napako obžaluje, toženi stranki očita, da v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnega primera s slovnično napako.

Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa ob že navedenih napakah pomanjkljiva, saj v njej ni nobenega dejstva glede "pomanjkljivosti v zvezi s strokovnimi odločitvami". Toženi stranki očita, da ni navedla nobene konkretne strokovne pomanjkljivosti. Zato je prepričan, da sodišče obrazložitve v izpodbijanem sklepu ne more preizkusiti niti s testom očitne nerazumnosti (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP in četrti odstavek 105. člena ZDT-1). Poudarja, da je za izdelavo ocene državnotožilske službe po določbi sedmega odstavka 37. člena ZDT-1, pristojna tožena stranka in ne državni tožilec, ki je bil odrejen za izvedbo strokovnega pregleda dela državnega tožilca. Ker tožena stranka ni sama izdelala ocene tožilske službe pač pa je oceno le formalno sprejela, je podana tudi kršitev sedmega odstavka 37. člena ZDT-1. Tožnik pričakuje, da bo sodišče tudi v obravnavani zadevi upoštevalo enake standarde kot v sodbi U 1345/2008-7 z dne 15. 4. 2009. Z navajanjem pomanjkljivosti ugotovljenih v obravnavanem Poročilu, njegovih ugovorih zoper Poročilo in odločitve vrhovnega državnega tožilca o ugovoru, tožnik utemeljuje trditev, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva in da je to vplivalo tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Tožnik je prepričan, da je od 11 napak, ki jih je ugotovila poročevalka, po tem, ko je vrhovni državni tožilec ugotovil, da je ugovor v treh primerih utemeljen, bila dejansko ugotovljena samo ena nepravilnost, vendar brez dejanskih in pravnih posledic. V šestih primerih pa je po njegovem mnenju podana le strokovna neustreznost (nenatančen pravni pouk, ena obrazložitev preskopa in trije očitki preuranjenosti). Izpodbijani sklep končne analize o tem sploh ne vsebuje. Tožnik meni, da bi tožena stranka ob pravilno opravljeni dokazni oceni (sedmi odstavkom 37. člena ZDT-1), lahko prišla do drugačne ocene in odločitve o napredovanju. Toženi stranki očita, da v izpodbijanem sklepu tudi ni navedla razlogov zaradi katerih pri odločanju ni upoštevala mnenj Vrhovne državne tožilke in vrhovnega državnega tožilca, ki jih je tožnik predložil zaradi dokazovanja nadpovprečnosti.

Tožnik navaja tudi okoliščine zaradi katerih se mu, ob izraziti površnosti in pavšalnosti v dokazni oceni, vzbuja pomislek o neenakopravnem obravnavanju zaradi discipliniranja. Ob tem izpostavlja ugotovitev, da se je v določenih primerih nespoštljivo obnašal do sodišča. Čeprav je spoštljivo obnašanje tožilca do sodišča nujno potrebno za nadpovprečno oceno o tožilskem delu, tožnik meni, da to ni eden izmed elementov 1., 2., 3. in 4. točke 29. člena ZSS, ki so relevantni za hitrejše napredovanje. Po njegovem mnenju je nerazumno pretirana tudi strogost tožene stranke, ko nekritično sprejme oceno poročevalke, da je tožnik v zadevi Kt(1) 414/10 uporabil (neprimerno) izrazoslovje. Strinja pa se z ugotovitvijo, da je v eni zadevi v pisni vlogi na neprimeren način komentiral odločitev sodišča. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah in ugotovitvah v izpodbijanem sklepu. Meni, da tožbeni ugovori, ki se nanašajo na Poročilo in dokončno poročilo za ta postopek niso relevantni. Meril, na katere se sklicuje tožnik tožena stranka ni uporabila, ker v času revizijskega pregleda in pobude za oceno državnotožilske službe še niso veljala , saj so bila objavljena šele 10.12. 2012. Brez podlage v določbah 29. in 32. člena ZSS je tudi tožbeni očitek glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za hitrejše napredovanje. Meni, da mora državni tožilec za hitrejše napredovanje izpolnjevati vseh devet kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Zatrjuje, da je oceno državnotožilske službe izdelala v skladu z veljavno zakonodajo in da je to iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je v vlogi z dne 3. 9. 2013 obvestil sodišče, da zato ker sklep tožene stranke z dne 18. 7. 2013 v ničemer ne spreminja izpodbijanega sklepa, v celoti vztraja pri tožbi. V zvezi s sklepom o dodelitvi na SDT pa izpostavlja določilo 40.a člena Zakona o sodiščih (ZS-1), po katerem pri odločanju o dodelitvi sodnika sodni svet upošteva tudi pravnomočno oceno sodniške službe o izpolnjevanju pogojev za hitrejše ali izjemno napredovanje, ki za okrožne in višje sodnike ne sme biti starejša od šestih mesecev.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožnik ne strinja z izpodbijano odločitvijo, ki temelji na ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnika.

Napredovanje državnih tožilcev ureja 37. člen Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Državni tožilec lahko napreduje tudi v višji državnotožilski naziv. O takem napredovanju odloča Državnotožilski svet (v nadaljevanju DTS), po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca. Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen DTS. Če ta zakon ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za njihovo ocenjevanje smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. Kriteriji za ugotovitev ali sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje so določeni v 29. in 32. členu Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). V prvem odstavku 29. člena so določeni kriteriji (v točkah 1. do 9.), ki se upoštevajo pri sestavi ocene sodniške službe. Po drugem odstavku 32. člena ZSS se ocena o hitrejšem napredovanju sodnika izda, če personalni svet ugotovi, da sodnik izpolnjuje vse kriterije iz prvega odstavka 29. člena, izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti ter nadpovprečno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov (1. do 4. točka prvega odstavka 29. člena).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki temelji na podatkih v predloženih spisih, med drugim izhaja, da je bila zoper tožnika v času od leta 2009 vložena 1 nadzorstvena pritožba (opr. št. Tu 8/10-34) in da je Generalna državna tožilka RS ocenila, da je tožnik neprimerno in nedostojno komentiral ter ocenjeval delo sodišča. Tožnik, ki je bil s strani vodje Okrožnega državnega tožilstva v K. tudi opozorjen na dolžnost spoštovanja sodišča in drugih udeležencev v postopku teh dejstev ne zanika. Na podlagi torej nespornega dejstva, da tožnik ni primerno komuniciral s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS. Za ugotavljanje ugleda državnega tožilca in državnega tožilstva (5. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) je zlasti pomemben tudi način komuniciranja s strankami in drugimi organi. To pa pomeni, da tožnik že zaradi obravnavanega neprimernega komuniciranja s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku ne izpolnjuje vseh kriterijev, ki so za hitrejše napredovanje določeni v drugem odstavku 32. člena ZSS.

S tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje preostalih kriterijev določenih za hitrejše napredovanje se sodišče zato, ker tožnik ne izpolnjuje enega izmed njih ni ukvarjalo. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tudi sama na podlagi že navedenega nespornega dejstva ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje, je po presoji sodišča utemeljena tudi izpodbijana zavrnitev predloga za hitrejše napredovanje tožnika in njena ocena, da tožnik izpolnjuje pogoje za redno napredovanje in za uvrstitev v 51. plačilni razred.

Iz navedenih razlogov so preostali tožbeni očitki in tudi sklicevanje tožnika na stališče sodišča v sodbi U 1345/2008-7, neutemeljeni. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožbo je zato zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.