Jedro

Z navajanjem, da je posel sklenil pod prevaro, tožnik ne more izposlovati ničnosti pogodbe oziroma sporazuma, prevara predstavlja razlog za njeno izpodbojnost. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. Ni sporno, da je bil posojeni znesek v tuji valuti, zato od glavnice ne tečejo zakonske zamudne obresti. Za obveznosti, izražene v tujih valutah, se uporablja določilo tretjega odstavka 399. člena ZOR in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posamezniki, je obrestna mera enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 19. 10. 2005 v obliki notarskega zapisa notarke E. B. št. SV-1182/05, nična v delu, v katerem obveznost tožeče stranke presega znesek v EUR, izračunan tako, da se znesek glavnice 56.000,00 DEM obrestuje od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1998 po obrestni meri, ki so jo banke v kraju izpolnitve priznavale za hranilne vloge v DEM na vpogled, in se tako dobljena vsota zmanjša za dne 31. 12. 1998 plačanih 4.000,00 DEM, nato pa se preostanek glavnice od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006 obrestuje po obrestmi meri, ki so jo banke v kraju izpolnitve priznavale za hranilne vloge na EUR na vpogled, od dne 1. 1. 2007 dalje pa se glavnica obrestuje po obrestni meri v višini zakonskih zamudnih obresti; zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva, naj se ugotovi ničnost pogodbe z dne 19. 10. 2005 v večjem obsegu, kot je ugotovljena zgoraj; odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sta obe stranki vložili pravočasno pritožbo.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo izvesti tudi dokaz s seznamom delnih plačil, ne pa da ga je zavrnilo kot prepoznega. Vprašanje delnih plačil se je pojavilo šele po prvem naroku, ko je toženec zatrjeval, da je sporni znesek iz notarskega sporazuma (101.346,00 EUR) določen na podlagi izračuna glavnice in obresti, ki ga bo predložil naknadno. Odgovor tožnika na tako prejet izračun je bil, da izračun dolga ni pravilen, saj bi moral vsebovati plačila tožnika. Sicer pa je delna plačila izkazal tudi z izjavo priče Š. M. in toženca samega, ki sta izjavila, da je tožnik vrnil približno 14.000,00 ali 15.000,00 EUR. Tega dokaza pa sodišče ni upoštevalo ali se o njem izjasnilo. Meni, da je dokazal, da je bil sporazum sklenjen na podlagi prevare. Smiselno sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da notarski sporazum ne vsebuje volje strank. Tožnik posojila v sporni višini ni nikoli prejel, višine tega posojila toženec tudi ni mogel pojasniti. Gre za izmišljen znesek, tožnikov podpis pri notarju pa je posledica prevare. Tožnik, ko je bil zaslišan, ni izjavil, da ne ve, ali mu je bil notarski sporazum prebran, izjavil je, da mu notar ni prebral ne prvega ne drugega sporazuma oziroma, da se ne spominja, ker je šlo za zaupanje. Negativnih dejstev pa tožnik tudi sicer ne more dokazati. Dokazni postopek pa je pokazal, da je bila kršena cela vrsta določb Zakona o notariatu (23., 43. člen) in da je imelo ravnanje udeležencev celo znake kaznivega dejanja. Sodišče bi moralo tako ugotoviti ničnost celotnega notarskega sporazuma ali pa ga razveljaviti v celoti.

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Pravdni stranki sta v pisarni notarke B., ob prisotnosti njenega namestnika, J. S., dne 19. 10. 2005 sklenili posojilno pogodbo, s katero sta ugotovili, da na podlagi posojil obstoji dolg tožnika do toženca v višini 101.346,00 EUR ter da tožnik tožencu tega posojila še ni vrnil. Dogovorila sta se tudi, da se posojilo obrestuje po obrestni meri, ki je določena z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti za zamudne obresti od dneva podpisa posojilne pogodbe naprej. Z navedeno posojilno pogodbo je tožnik pripoznal svoj dolg, ki ga je imel do toženca. Znesek 101.346,00 EUR je seštevek glavnice 56.000,00 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je odštet že plačan znesek 4.000,00 EUR. Podatke o tem, koliko znašajo zakonske zamudne obresti od leta 1995 do 19. 10. 2005, je toženec pridobil na Ljubljanski banki, d.d.. Sodišče se ni ukvarjalo z obstojem pripoznave tožnikovega dolga. V posledici je zmotno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na določbo 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem sodišče spregleda, da je izposojeni znesek v tuji valuti – nemških markah (DEM) in ne v takratni valuti - jugoslovanskih dinarjih (DIN). Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti določila Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ta med drugim tudi določa, da se predpisana obrestna mera zamudnih obresti ne uporablja, če se tako dogovorita upnik in dolžnik. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je z dnem 1. 1. 2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ), ki pa ne vsebuje več določbe 399. člena prej veljavnega ZOR, kar pomeni, da je zakonodajalec želel, da pogodbeni stranki sami urejata svoje pogodbeno razmerje, brez zakonske prisile.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Pravilno sodišče prve stopnje listine, ki jo je predložil tožnik po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in ki vsebuje seznam delnih plačil (priloga A5), ni upoštevalo (prvi in četrti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ne drži pritožbena navedba, da se je vprašanje delnih plačil pojavilo šele po prvem naroku, pojavilo se je že pred tem, kot je toženec v odgovoru na tožbo zanikal vračilo posojenega zneska več kot 4.000,00 DEM. Če je tožnik želel dokazovati kaj drugega, bi moral dokaze predlagati že pred prvim narokom za glavno obravnavo oziroma najkasneje na njem. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti ni podal navedb, kdaj in v kolikšnem znesku je opravil posamezna plačila na račun dolga v obdobju pred zapisom sporne notarske listine, zato sklicevanje na izpovedbi priče in toženca, ne zadostuje (pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da izjavi tudi sicer ne izkazujeta, da je šlo za plačila pred sklenitvijo notarskega sporazuma). Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da kasnejše morebitne izpolnitve obveznosti niso odločilne za presojo veljavnosti posla z dne 18. 10. 2005. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da z navajanjem, da je posel sklenil pod prevaro, tožnik ne more izposlovati ničnosti pogodbe oziroma sporazuma, prevara predstavlja razlog za njeno izpodbojnost (65. člen ZOR, 49. člen OZ). Pritožbeno sodišče sprejema tudi ostale razloge sodišča prve stopnje za ugotovitev, da tožnik ni izkazal razlogov za ničnost celotnega sporazuma, kot izhajajo iz točke 11 obrazložitve. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tožniku ni uspelo izkazati kaj drugega (namestnik notarja je vsebino potrdil, tožnik sam pa je izpovedal „povem, da mi notar ni prebral ne prvega ne drugega sporazuma oziroma se ne spomnim, to je šlo na zaupanje“, pri čemer takšna izjava verodostojnosti javne listine ne more izpodbiti).

Da sporazum zaradi odsotnosti volj pogodbenikov ni bil sklenjen, da bi šlo torej za neobstoječo pogodbo, tožnik ni nikoli zatrjeval, tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede na povedano je pritožba tožnika neutemeljena in ker je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu tudi sicer materialno pravo pravilno uporabilo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženca: Pravdni stranki sta dne 18. 10. 2005 sklenili pogodbo (v obliki notarskega zapisa), v kateri sta ugotovili, da na podlagi posojil obstoji dolg tožnika do toženca v višini 101.346,00 EUR, ki ga tožnik še ni vrnil. Dogovorili sta se tudi za dinamiko vračil. Dejansko je toženec tožniku že v letu 1995 posodil 56.000,00 DEM, ta pa se je denar zavezal vrniti, česar pa v (pretežni meri) ni storil, zato sta pravdni stranki dne 18. 10. 2005 sklenili sporno pogodbo oziroma sporazum in vanjo zapisali dolžni znesek dejansko izročene glavnice in vsoto obresti, pri čemer se višina obrestne mere ne da razbrati. Takšen posel ne predstavlja takšne kršitve načel vestnosti in poštenja ter morale, ki bi narekovala ugotovitev ničnosti celotnega pravnega posla. Lahko pa je nično kakšno pogodbeno določilo (prvi odstavek 105. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Ni sporno, da je bil posojeni znesek v tuji valuti, zato od glavnice ne tečejo zakonske zamudne obresti. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da se za obveznosti, izražene v tujih valutah, uporablja določilo tretjega odstavka 399. člena ZOR in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posamezniki, je obrestna mera enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled. Predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, veljajo le za obveznosti, izražene v domači valuti, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določil ZPOMZO-1. Pravilno je tako sodišče prve stopnje odločilo, da se posojena glavnica 56.000,00 DEM obrestuje z obrestmi za čas od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1998 obračunanim po obrestmi meri, kot so je v kraju izpolnitve banke priznavale za hranilne vloge v DEM na vpogled, od 1. 1. 1999 (od takrat je euro uradna valuta v Nemčiji), pa po obrestni meri, kot so jo v kraju izpolnitve priznavale banke za hranilne vloge v EUR. Od 1. 1. 2007, ko je euro postal domača valuta, pa se glavnica obrestuje po obrestni meri v višini zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa je toženec na glavni obravnavi dne 28. 5. 2010 sam navedel, da je bil znesek 101.346,00 EUR določen tako, da so bile h glavnici prištete zamudne obresti, ki jih je za hranilne vloge na vpogled priznala Ljubljanska banka (kar pa glede na višino glavnice 101.346,00 EUR ne drži).

Sodišče prve stopnje se upravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem „pripoznave“ terjatve v višini 101.346,00 EUR. Tudi, če bi šlo za pripoznavo, bi šlo v delu višine obresti, ki presega kogentno določeno obrestno mero, za priznanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom, torej za nedopustno pripoznavo (49. člen ZOR).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe OZ. Šlo je za pravni posel, ki ima svoj nastanek v letu 1995, v času veljavnosti ZOR, OZ pa je v 1060. členu določil, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika.

Glede na povedano je tudi pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).