Jedro

Sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo dolgotrajnost tožničinega zdravljenja, trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ki jih bo prestajala tudi v bodoče ter tudi obseg nevšečnosti, predvsem pa ni upoštevalo dejstva, da tožnica trpi za tenzijskimi glavoboli, katerih vzrok je v že opisanih spremembah vratne hrbtenice.

Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po odvetniški tarifi, vendar to niso stroški potrebni za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 10.282,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.480,00 EUR od 25. 01. 2007 do 11. 04. 2007, - 4.047,84 EUR od 25. 01. 2007 dalje do plačila, - 3.500,00 EUR od 12. 05. 2010 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.153,87 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 154,72 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 11. 03. 2011 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, v katerem tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo 2.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 04. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.782,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.527,84 EUR od 25. 01. 2007 do vključno 11. 04. 2007, od zneska 3.782,48 EUR od 12. 04. 2007 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 EUR od 12. 05. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče zavrnilo (3. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. (4. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče prve stopnje premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca travmatologa, da se je tožnica zdravila kar celo leto in pol, da je bila večkrat rentgenizirana, da je opravila magnetno resonanco, EMG pregled z električnimi šoki in zbadanjem igel v vrat ter ostale nevšečnosti. Premalo je vrednotilo dejstvo, da bo imela tožnica tudi v bodoče telesne bolečine v poškodovanem delu vratne hrbtenice, ki se ji širijo tudi v glavo in ji povzročajo glavobole. Ob pravilni materialnopravni presoji bi moralo sodišče tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova (9.000,00 EUR). Po mnenju tožnice je sodišče občutno prenizko dosodilo tudi odškodnino zaradi prestanega strahu, pri čemer se pritožba sklicuje na ugotovitve izvedenca, ki jih je sicer povzelo tudi sodišče. Meni, da ji gre iz tega naslova vseh vtoževanih 4.000,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnica prav tako prereka materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da ji gre iz tega naslova le 4.000,00 EUR, namesto vtoževanih 9.480,00 EUR. Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav na vseh področjih življenja, tako pri študiju, kot pri aktivnostih, s katerimi se je pred škodnim dogodkom ukvarjala v prostem času ter pri delu na domači kmetiji. Omejena bo tudi v bodoče, ne bo mogla opravljati poklica, kjer je potrebno daljše sedenje oziroma prisilna drža, omejitve pa bo morala prestajati še precej desetletij (ob škodnem dogodku je bila tožnica stara 16 let). Poleg tega bi moralo o intenziteti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oceno podati naslovno sodišče, ne pa le povzemati ugotovitev izvedenca. Tudi skupna odškodnina v višini 9.500,00 EUR iz naslova nematerialne škode ni v skladu s sodno prakso. Pritožba se sklicuje na sodbo VSL 0056610 in VS 07566. Tudi zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov je sodišče napačno ugotovilo. Potem ko bi sodišče od prisojene odškodnine odštelo valorizirani znesek 2.480,00 EUR, bi moralo prisoditi obresti od 25. 01. 2008 (verjetno pravilno 2007) dalje do plačila, ne pa od 12. 04. 2007 dalje. Predvsem pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Izpostavlja, da tožnica ni uspela le s približno polovico tožbenega zahtevka, ampak s skoraj 65 %, poleg tega pravdni stroški tožeče stranke in tožene stranke niso niti približno enaki.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica je ob škodnem dogodku, prometni nesreči dne 13. 09. 2006, utrpela nateg vratne hrbtenice, udarnino prsnega koša in udarnino glave. Ostale so ji trajne posledice in sicer blage koreninske okvare hrbteničnih živcev C7, C8 in Th1 desno in manjše mediolateralne protruzije medvretenčnih ploščic na nivoju vratne hrbtenice C3 do C6 (v posledici česar je tožnici ostala slabša gibljivost vratne hrbtenice, slabša mišična moč desne gornje okončine, pa tudi občasno neprijetno mravljinčenje po desni zgornji okončini).

5. Tožnica je trpela hude bolečine v skupnem trajanju dva dni, stalne bolečine srednje intenzivnosti še štirinajst dni in kasneje vsaj še dva meseca, občasno jih čuti še sedaj. Trpela je tudi bolečine lažje intenzitete ves preostali čas zdravljenja, ki je trajalo od 13. 09. 2006 do 20. 02. 2008, relativno pogosto pa jih čuti še sedaj. Med zdravljenjem je trpela precej nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v drugem odstavku na strani 12 sodbe in ki niso sporne. Za vse opisano je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 4.000,00 EUR odškodnine (tožnica je zahtevala 9.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je pritožba v tem obsegu delno utemeljena. Strinja se z njo, da je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo dolgotrajnost tožničinega zdravljenja, trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ki jih bo prestajala tudi v bodoče ter tudi obseg nevšečnosti, predvsem pa ni upoštevalo dejstva, da tožnica trpi za tenzijskimi glavoboli, katerih vzrok je v zgoraj opisanih spremembah vratne hrbtenice. Upoštevaje vse navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

6. Tožnica je ob nezgodi utrpela primarni strah relativno hude intenzitete, ki pa je bil kratkotrajen in se je pomiril kmalu po nezgodi, kasneje pa je doživljaja strah za izid zdravljenja, do 07. 09. 2007. Iz tega naslova ji je sodišče prve stopnje prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine (tožnica je zahtevala 4.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina iz tega naslova primerna odškodnina (179. člen OZ).

7. Tožnici je ostala zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje (gibljivost vratne hrbtenice je zmanjšana za 25%), zmanjšana pa je tudi groba mišična moč desne roke za 30%. Takšne trajne posledice tožnico ovirajo pri življenjskih aktivnostih – pri dolgotrajnem lažjem fizičnem delu, pri težjih fizičnih aktivnostih, pri dolgotrajnih aktivnostih v prisilni drži, med katere spada tudi dolgotrajno sedenje zaradi učenja, dolgotrajno delo za računalnikom in dolgotrajne vožnje. Tako je ovirana pri učenju, pri vseh športnih aktivnostih, ki jih je opustila, pri delu na domači kmetiji. Da zaradi navedenih prikrajšanj tožnica duševno trpi, je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj ji sicer odškodnine iz tega naslova ne bi priznalo. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo 4.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova (tožnica je zahtevala 9.480,00 EUR), pritožbeno sodišče pa meni, da je glede na opisane posledice zaradi katerih tožnica nedvomno tudi duševno trpi, upoštevaje, da bo te omejitve trpela še dolga leta, pravična odškodnina iz tega naslova 6.500,00 EUR (179. člen OZ).

8. Tudi (na novo odmerjena) skupna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 13.000,00 EUR, je pravična denarna odškodnina, ki je tudi v skladu s sodno prakso.

9. Skupna odškodnina priznana tožnici je sedaj 13.027,84 EUR (znesek 27,84 EUR predstavlja premoženjsko škodo), od tega zneska je potrebno odšteti valorizirani znesek že plačane odškodnine (2.480,00 EUR plačan 12. 04. 2007), to je znesek 2.745,36 EUR in je sedaj tožena stranka dolžna plačati tožnici še 10.282,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te tečejo od zneska 2.480,00 EUR od 25. 01. 2007 do 11. 04. 2007, od zneska 4.074,84 EUR od 25. 01. 2007 dalje do plačila (2.480,00 EUR + 4.047,84 EUR = prvotno vtoževani znesek 6.527,84 EUR) in od zneska 3.500,00 EUR od 12. 05. 2010 (ko je tožnica zvišala tožbeni zahtevek) dalje do plačila.

10. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

11. Glede na spremenjeni uspeh tožnice v tem postopku, je pritožbeno sodišče na novo odločilo tudi o povrnitvi stroškov pravdnega postopka, zato na pritožbene navedbe s tem v zvezi ni odgovarjalo. Tožničin uspeh je sedaj 65%, uspeh tožene stranke pa 35%. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 400 točk za odškodninski zahtevek poslan toženi stranki pred pravdo, 400 točk za tožbo, ni ji priznalo dvakrat po 50 točk za dokazna predloga z dne 20. 03. in 16. 04. 2007, saj ne gre za stroške vlog potrebnih za pravdo. Za vlogo z dne 23. 05. 2007 ji je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk, za vlogo z dne 21. 01. 2008 200 točk, za prošnje za razpis obravnave pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov, saj ne gre za stroške potrebne za pravdo, za pripravljalni spis z dne 07. 01. 2010 gre tožnici 200 točk, za vlogo z dne 13. 01. 2010 tožnici ne gre povračilo, saj ne gre za stroške potrebne za pravdo, za prvi narok za glavno obravnavo bi šlo tožnici 400 točk, priglasila pa jih je le 300, gre ji tudi 50 točk iz naslova urnine, in za odsotnost iz pisarne njene pooblaščenke tri ure, 120 točk, za pripravljalno vlogo z dne 12. 05. 2010 gre tožnici 300 točk (upoštevaje povišano vrednost spora), za vlogo z dne 10. 11. 2010 gre tožnici 20 točk, tožnici gre tudi 120 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne pooblaščenke V. (preklic za narok 18. 01. 2011 je pooblaščenka prejela 19. 01. 2011), tožnici gre tudi 300 točk za obravnavo 11. 03. 2011, 50 točk iz naslova urnine in 120 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne ter 50 točk iz naslova končnega poročila tožnici. Skupaj je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 2.930 točk oziroma 1.344,87 EUR. Tožnici gredo tudi materialni stroški 13,20 EUR (9,60 EUR + 3,60 EUR). Pritožbeno sodišče ni priznalo potnih stroškov za tožnikovo pooblaščenko zaradi prihoda na obravnavo relacija C. – L. in nazaj. 55. člen ZPP določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po odvetniški tarifi, vendar to niso stroški potrebni za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade. Do sedaj priznani stroški tako skupaj znašajo 1.358,07 EUR, z 20 % DDV (271,61 EUR) je to 1.629,68 EUR. Tožnici gre tudi 72,30 EUR iz naslova plačane takse za tožbo in 73,89 EUR iz naslova takse za sodbo. Iz naslova potnih stroškov za tožnico zaradi prihoda na obravnavo na relaciji X - Ljubljana in nazaj, pa je pritožbeno sodišče priznalo 21,80 EUR (primerjaj sklep o odmeri stroškov priči A. F., za enako relacijo, z dne 15. 02. 2010), saj pritožbeno sodišče meni, da se kot potrebni potni stroški štejejo le tisti, ki jih stranka opravi z rednim prevoznim sredstvom. Skupaj gre tako tožnici, ob 100% uspehu 1.198,67 EUR, glede na 65% uspeh pa 1.169,14 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške v višini 43,62 EUR, 35% teh stroškov je 15,27 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti 1.153,87 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

12. S pritožbo je tožnica uspela z zneskom 3.500,00 EUR, katerega je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri pritožbenih pravdnih stroškov. Tožnici gre za pritožbo 250 točk in 20 točk za poročilo stranki o uspehu pritožbe. Pritožbeno sodišče pritožnici ni priznalo 20 točk za poročilo stranki o prejeti sodbi sodišča prve stopnje (ti stroški so ji bili priznani že pri odmeri stroškov na prvi stopnji), niti 20 točk za poročilo stranki o pritožbi, saj so ti stroški vsebovani v stroških za sestavo pritožbe. Skupaj gre tožnici 270 točk oziroma 123,93 EUR, prizna se ji tudi 5,00 EUR materialnih stroškov, skupaj z DDV (25,79 EUR), 154,72 EUR. Tudi te stroške je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).