Jedro

Pred dokončnostjo sklepov o razporeditvi delavca - invalida III.kategorije na drugo, njegovi preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto, delodajalec ni upravičen izvajati nobenih sankcij v zvezi z opravljanjem nalog na tem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa direktorice tožene stranke z dne 12.5.1998 in komisije za pritožbe z dne 6.7.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožniku po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (neupravičena odsotnost z dela zaporedoma pet delovnih dni).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožnik v spornem času od 3.4.1998 do 9.4.1998 ni neupravičeno izostal pet delovnih dni, ampak le štiri. Ker je dne 9.4.1998 nastopil delo, kljub dejstvu, da ga je predčasno zapustil, tožnikove odsotnosti z dela tega dne ni šteti za očitno neupravičeno. Tožnikova invalidnost in osebnostna upočasnjenost bi zahtevala, po sklepanju pritožbenega sodišča, večjo skrbnost tožene stranke pri njegovi novi razporeditvi oziroma odreditvi drugih del. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da zakon ne pozna pojma "očitno neupravičen izostanek", ki ga je pri svoji odločitvi uporabilo sodišče druge stopnje. Ker tožnik dne 9.4.1998 ni prišel v podjetje z namenom, da bi delal, je njegov izostanek neupravičen. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje oziroma podredno, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katera se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da predstavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Ker tožena stranka formalnih kršitev ne zatrjuje, je revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe samo glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Absolutne bistvene kršitve iz omenjenega procesnega določila revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Ostale revizijske trditve pa predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene ugotovljenih dejstev in okoliščin zaradi katerih tožnikove odsotnosti z dela dne 9.4.1998 ni šteti za neupravičeno. Ker se dokazna ocena nanaša na ugotovljena dejstva, pomeni po reviziji zatrjevano drugačno vrednotenje izvedenih dokazov drugačno ugotovitev dejanskega stanja. To pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno, saj po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče zato presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), s katero je določeno prenehanje delovnega razmerja delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni - z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Čeprav je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika dne 9.4.1998, ko je prišel na delo, vendar po sklepanju sodišča ne z namenom, da bi delal, štelo za neupravičen izostanek z dela, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da omenjeno dejanje ne pomeni neupravičene odsotnosti, ni podana sprememba dejanskega stanja.

Takšno sklepanje sodišča pomeni namreč v sodniškem silogizmu zgornji stavek sklepanja (praemissa maior).

Omenjena ureditev iz 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR ima namen omogočiti delodajalcu, da za delavca, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni, brez izvedbe disciplinskega postopka, razdre pogodbo o zaposlitvi. Zakon vsebuje domnevo, da delavec izraža voljo za prenehanje delovnega razmerja s tem, da izostane z dela neupravičeno.

Izraz neupravičenost iz omenjenega zakonskega določila je presojati v okviru pojma dovoljene odsotnosti z dela. Odsotnost z dela zaradi delovne nezmožnosti ali drugih razlogov, ki imajo svojo podlago v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu, je namreč dovoljena. Med trajanjem delovnega razmerja je torej tudi odsotnost z dela za čas čakanja na drugo ustrezno delo opravičljiv razlog za delavčevo odsotnost z dela.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik od 25.8.1997 dalje spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 9.3.1998 priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom. Invalidska komisija v Kranju je dne 6.4.1998 podala izvedensko mnenje, po katerem je zavarovanec zmožen za drugo ustrezno delo - steklarska dela s tem, da ne dela na višini in na delih, kjer ni nevarnosti ob eventuelnem epileptičnem napadu, da se poškoduje, s polnim delovnim časom z normalnim delovnim učinkom in delovnim naporom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja. Na podlagi te odločbe, ki daje tožniku pravico do razporeditve na druga ustrezna dela (oziroma odreditve opravljanja steklarskih del s prej omenjenimi omejitvami), bi morala tožena stranka ravnati v skladu z določbo 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ) in tožniku izdati novo razporeditveno odločbo. K temu dolžnostnemu ravnanju jo je zavezovala tako določba 141. člena istega zakona kot tudi še veljavni 48. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), po katerem mora organizacija oziroma delodajalec zagotoviti delavcu delovno mesto, za katerega je usposobljen, pod pogoji in na način, določen s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. Po določbi 22. člena v času nastanka spornega razmerja veljavne Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97) mora delodajalec razporediti delavca - invalida oziroma delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je ugotovljena invalidnost oziroma zmanjšana delovna zmožnost (1. odstavek). Dokler delodajalec delavcu ne zagotovi drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 % osnovne plače. Ta določba je povzeta iz 187. oziroma 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V obravnavanem primeru, ko je bilo s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 9.3.1998 ugotovljeno, da tožnik svojega dela steklarja ni več zmožen opravljati in, ker je invalidska komisija šele 6.4.1998 (to je v času očitanih neopravičenih izostankov tožnika) dala izvedensko mnenje, da so druga ustrezna dela za tožnika: steklarska dela z omejitvami, njegovih izostankov z dela ni mogoče šteti za neupravičene. Še zlasti, ker tožena stranka tožnika na drugo ustrezno delo ni razporedila, niti ga ni mogla razporediti oziroma mu opravljanje drugih ustreznih del odrediti, ker še ni bila oziroma niti mogla biti z njimi seznanjena. Invalidska komisija prve stopnje je kot prej omenjeno, šele 6.4.1998 določila, katera druga dela je šteti tožnikovi invalidnosti za ustrezna. Z mnenjem zdravnika specialista ordinacije medicine dela, prometa in športa, na katerega zdravstveni pregled je bil tožnik skladno s pravilnikom o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Uradni list SRS, št. 33/71, ki se uporablja na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu - Uradni list SRS, št. 1-3/80 in RS, št. 56/99) napoten, pa je bila tožena stranka - po izpovedbi priče A. G. (list. št. 13) - seznanjena 9.4.1998. Iz izvedeniških mnenj obeh izvedenskih organov izhaja, da tožnik za dela priučenega steklarja, na katera je bil pred ugotovljeno invalidnostjo razporejen, ni več zmožen opravljati, na drugo delo, ki bi ga bil zmožen opravljati, pa ni bil razporejen. Zato je imel na podlagi 2. odstavka 22. člena Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti pravico do čakanja na drugo ustrezno delo in prejemanja nadomestila v višini 80 % osnovne plače. Pred dokončnostjo sklepov o ustrezni razporeditvi oziroma odreditvi drugih del pa tožena stranka ni bila upravičena proti tožniku izvajati nobenih sankcij. Iz obvestila direktorice tožene stranke z dne 8.6.1998 (priloga A5) je razvidno, da naj bi tožnik po zaključenem ponovnem bolniškem staležu šele od 8.6.1998 dalje opravljal dela "pospravljanje v delavnici in to na način, da ne bo poškodoval sebe, drugih oziroma povzročil večje materialne škode".

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).