Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnika ne oprosti plačila stroškov postopka, je odločilo tudi, da ga ne oprosti plačila vseh sodnih taks in je v celoti odločilo o tožnikovem predlogu (za oprostitev plačila stroškov postopka in za oprostitev plačila sodnih taks).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremeni tako, da se datumi 30.11.2007, 30.12.2007 in 30.01.2008 nadomestijo z datumi 30.08.2008, 30.09.2008 in 30.10.2008. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: da se tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka ne ugodi (1. tč. izreka), da se tožniku dovoli obročno plačilo zapadle sodne takse za tožbo v višini 11,20 EUR v treh zaporednih mesečnih obrokih v višini 37,07 EUR z zapadlostjo 30.11.2007, 30.12.2007 in 30.01.2008, ki naj jih plača pri banki ali pošti s plačilnim nalogom BN02 na vplačilni račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju z navedeno številko (2. tč. izreka), da bo sodišče štelo tožbo za umaknjeno, če tožnik v danih rokih sodne takse za tožbo ne bo plačal in predložil originalnih izvodov plačilnega naloga (3. tč. izreka).

Tožnik je sklep sodišča prve stopnje izpodbijal s pravočasno pritožbo in dopolnitvijo pritožbe in smiselno uveljavljal pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika oprosti plačila stroškov postopka in sodnih taks. Navajal je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje o premoženjskem stanju tožnika neutemeljeno zavrnilo njegovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka, ker ugotovljen mesečni dohodek na družinskega člana 298,50 EUR znaša manj kot zajamčena plača. Sodišče je dalo premajhno težo preživljanju otrok, tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bo zmogel plačilo stroškov postopka brez škode za lastno preživljanje in preživljanje otrok, da mu je s tem onemogočilo dostop do sodišča. Sodišče pri zavrnitvi predloga za oprostitev stroškov postopka sploh ni ocenilo, kolikšni stroški bodo tožniku nastali v tem postopku, vložena pa je tožba zaradi plačila invalidnosti in bo moral biti angažiran izvedenec medicinske stroke, stroški izvedenine pa znašajo med 625,93 in 1.043,23 EUR, lahko pa tudi več in tega tožnik ne bo zmogel. Sodišče pa tudi ni odločilo o tožnikovem celotnem predlogu, ker ni prosil le za oprostitev plačila takse za tožbo, temveč vseh taks v postopku. V dopolnitvi pritožbe pa je navedel, da v podkrepitev svojih pritožbenih navedb prilaga sklep Okrajnega sodišča v Celju, ki ga je v pravdni zadevi opr. št. P 619/2007 na podlagi istih dokaznih listih oprostilo plačila vseh stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožnik ni uveljavljal bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo takšnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP (da ni odločeno o celotnem tožnikovem predlogu za oprostitev plačila stroškov in vseh taks) tudi ni podana. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov pravdnega postopka obsega takse, predujme za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov. Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da tožnika ne oprosti plačila stroškov postopka, torej je s tem tudi odločilo, da ga ne oprosti plačila taks (oz. vseh taks) in je odločilo o celotnem tožnikovem predlogu. Očitana relativna bistvena kršitev tako ni podana in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nikakršne kršitve določb postopka, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo drugače v primerjavi s pritožbeno citirano odločitvijo Okrajnega sodišča v Celju. Pravdno sodišče ni vezano na že sprejete odločitve istega ali drugega pravdnega sodišča v enakih ali podobnih zadevah. Sicer pa je iz citirane odločitve Okrajnega sodišča v Celju razvidno, da ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovem premoženjskem stanju, kot ga je ugotovilo Okrajno sodišče v Celju, ni enako ugotovljenemu dejanskega stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in sicer glede tožnikovega lastništva nepremičnin.

Pritožba pa ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo povprečni mesečni dohodek na člana tožnikove družine 298,50 EUR, da so člani njegove družine poleg njega samega tudi njegova zaposlena žena in njuna dva mladoletna otroka, da je tožnik lastnik enajstih nepremičnin, vpisanih pri vl. št. ..., ... in ... vse k.o. Š., vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Velenju.

Premoženja ne predstavlja le dohodek v denarju (oz. samo likvidnostna sredstva), premoženje obsega tudi vse premične in nepremične stvari, ki so tožnikova last. Iz spisu priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine v navedenih vložnih številkah izhaja, da je tožnik lastnik kar 1,66 hektarjev nepremičnih (njive, travniki, pašniki in stavba), zato pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da kljub mesečnemu denarnemu dohodku 298,50 EUR na družinskega člana, kar je res manj kot znaša zajamčena plača, kot to navaja pritožba, ni podlage za oprostitev plačila stroškov postopka.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo stroškov postopka, ki bodo predvidoma nastali, pri tem pa pozablja, da jih tožnik niti v predlogu za oprostitev ni navedel, tudi v predvideni višini ne. Sodišče je v pravdi izrecno vezano na trditveno podlago strank in po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj skrbno ocenilo vse okoliščine, ki jih je navedel tožnik in ki so sodišču bile znane, upoštevalo je tudi vrednost spornega predmeta, kakor mu to nalaga določba VI. odst. 168. čl. ZPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno poučilo tožnika, da ima še vedno možnost v pravdi podati predlog za oprostitev nadaljnjih pravdnih stroškov (torej tudi nadaljnjih sodnih taks) glede na bodoče konkretne premoženjske okoliščine (oz. glede na spremenjene premoženjske okoliščine).

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev o obročnem plačilu sodne takse za tožbo glede na višino taksne obveznosti za tožbo 111,20 EUR ob vseh ugotovljenih okoliščinah o tožnikovem premoženjskem stanju v tožnikovo korist in pravilno razdeljena na tri obroke. Ker pa so določeni obroki za plačilo sodne takse za tožbo po izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje že vsi zapadli (roki plačila so že potekli), je pritožbeno sodišče spremenilo datume zapadlosti določenih obrokov za plačilo sodne takse za tožbo tako, da ostane za tožnika taksna obveznost obročna in s plačilom ne bo zamudil, kot je razvidno iz izreka tega sklepa in je v tem delu pritožbi delno ugodilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

Tožnikov pritožbeni uspeh je po oceni pritožbenega sodišča zanemarljiv, zato je odločilo, da mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s III. odst. 154. čl. ZPP).