Jedro

Ker že zakon določa prenehanje delovnega razmerja s prvim dnem neupravičene odsotnosti, datum dokončnosti odločitve delodajalca v tem primeru na prenehanje delovnega razmerja dejansko ne vpliva. Če delodajalec ne odloči o ugovoru, oziroma je njegova odločitev nezakonita, v skladu s 3. odstavkom 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS/94 - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98) sodišče samo odloči o zakonitosti prvostopne odločitve delodajalca. Pravnomočna odločba sodišča, s katero je zavrnjen zahtevek za razveljavitev delodajalčeve prvostopne odločitve, nadomesti delodajalčevo dokončno odločbo. V primeru odločanja o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) to pomeni, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 4.9.2002 in 6.11.2002 o prenehanju delovnega razmerja in zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja od 25.8.2002 dalje ter vrnitev tožnika nazaj na delo, posledično pa tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da sta izpodbijana sklepa zakonita, ker je bil tožnik od 27.8.2002 dalje pet dni neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ne glede na to, da je zavzelo stališče, da direktor tožene stranke ni bil pristojen za odločanje o tožnikovem ugovoru zoper sporni prvostopni sklep.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, v kateri uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ob ugotovitvi, da o njegovem ugovoru pri toženi stranki ni bil pristojen odločati direktor, sodišče ni opredelilo do posledic takšne napake. Da je o spornem prenehanju delovnega razmerja na prvi in drugi stopnji pri toženi stranki odločal direktor, je še tem bolj problematično, ker je do spora prišlo zaradi šikanoznega odnosa direktorja do tožnika.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

V okviru v reviziji uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na kar sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti, je za revizijsko sodišče pomembna ugotovitev nižjih sodišč, da je bil tožnik od 27.8.2002 dalje pet dni neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), sta nižji sodišči pravilno presodili, da so bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnika v skladu s 6. točko 1. odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ta je določala, da delavcu delovno razmerje preneha, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne - s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

Ob taki materialnopravni določbi je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tudi napaka v postopku odločanja o tožnikovem ugovoru, za odločanje o katerem direktor tožene stranke naj ne bi bil pristojen, ni imela posledic za zakonitost prenehanja tožnikovega delovnega razmerja. Ker že zakon določa prenehanje delovnega razmerja s prvim dnem neupravičene odsotnosti, datum dokončnosti odločitve delodajalca v tem primeru na prenehanje delovnega razmerja dejansko ne vpliva. Če delodajalec ne odloči o ugovoru, oziroma je njegova odločitev nezakonita, v skladu s 3. odstavkom 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98) sodišče samo odloči o zakonitosti prvostopne odločitve delodajalca. Glede na to je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev prvostopnega sklepa direktorja tožene stranke z dne 4.9.2002, ki je imel podlago v določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990). Pravnomočna odločba sodišča, s katero je zavrnjen zahtevek za razveljavitev delodajalčeve prvostopne odločitve, hkrati nadomesti delodajalčevo dokončno odločbo. V primeru odločanja o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) to pomeni, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Ob ugotovitvi, da direktor ni bil pristojen za odločanje o tožnikovem ugovoru, bi sicer sodišče moralo razveljaviti sporni dokončni sklep direktorja z dne 6.11.2002. Vendar to na zakonitost prvostopnega sklepa z dne 4.9.2002 in na zakonitost prenehanja delovnega razmerja s prvim dnem neupravičene odsotnosti ne bi vplivalo. Zato pomeni zavrnitev zahtevka glede razveljavitve dokončnega sklepa direktorja z dne 4.9.2002 nebistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost odločitve o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, s tem da tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji niti ni izrecno uveljavljal. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni bil podan. Zato je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.