Jedro

Pritožnica se pri oceni, da dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja, opira izključno na njegov opis preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, vloženi zoper odločbo toženke, št. 2142-5751/2023/10 (1222-16) z dne 13. 6. 2024, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče med drugim navedlo, da je toženka napačno razlagala in uporabila 3. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, prvi odstavek 22. člena ZMZ-1 in 8. ter 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ker v dokazno oceno neverodostojnosti tožnikovih izjav glede njegovega političnega prepričanja, kot razloga za preganjanje, ni vključila informacij o izvorni državi.

Po presoji Upravnega sodišča namreč tožnikov zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma 3. člena EKČP) ni očitno neutemeljen. Toženka naj bi napačno razlagala tudi pojem intenzivnosti dejanj preganjanja na način, da je za status begunca iz razloga političnega prepričanja treba izkazati preteklo preganjanje in da morajo dejanja preganjanja kršiti prepoved nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine. Toženki očita, da tudi v zvezi s tem ni upoštevala in ugotavljala relevantnih dejstev, prav tako ni pridobila relevantnih informacij iz izvorne države, posledično pa je kršila tudi svojo sodelovalno dolžnost. Upravno sodišče je po opravljeni glavni obravnavi presojalo tudi dokazno oceno toženke o ugotovljenih elementih neverodostojnoti in ugotovilo, da nekonsistentnosti in neskladja v tožnikovih izjavah, ki jih je ugotovila toženka, niso podani, zato toženka ni imela podlage za stališče, da tožnik zaradi teh pomanjkljivosti ni izpolnil svojega dokaznega bremena. Pojasnilo je še, da mora biti sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjen prosilec oditi oziroma bo odstranjen. Ker toženka te obveznosti ni upoštevala, je navedeni del izreka izpodbijane odločbe nezakonit.

Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Ne strinja se s presojo Upravnega sodišča, da bi morala za zakonito oceno o (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb preveriti informacije o stanju v izvorni državi, saj je ocenila, da dogodki, zaradi katerih je tožnik zapustil državo, ne morejo pomeniti preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1. Pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da morajo biti grožnje tožniku resne in dejanske, na tej podlagi pa je tudi zaključila, da tožnikove trditve ne morejo pomeniti preganjanja, zaradi katerega bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Poudarja, da je tožnik zapustil Maroko vsaj sedem let po tem, ko je začel demonstrirati, v tem času pa ni bil nikoli zaprt ali obravnavan s strani policije, čeprav ga je ta večkrat identificirala. Udarec s pendrekom je dobil, ker je stal kot ščit med policijo in protestniki, kadar je odšel na policijsko postajo pa je dobil potrdilo o lepem obnašanju. Brez težav je dobil potni list in državo tudi zapustil. Iz navedenega izhaja, da je imel pravico do svobode izražanja, ki jo je prakticiral vsaj sedem let, kolikor časa je tudi protestiral. Navaja, da ne vidi razloga, zakaj bi bilo drugače v primeru, da bi se tožnik vrnil nazaj v izvorno državo, saj se mu nikoli ni nič zgodilo, prav tako sam ni izpostavil ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bila situacija ob njegovi vrnitvi drugačna. Glede trditev, da tožnik ni mogel dokončati fakultete, ker naj bi ga obveščevalci opozarjali, naj opusti protestiranje, če ne želi težav oziroma nadaljevati študij, je na glavni obravnavi na vprašanje, zakaj ni dokončal študija, odgovoril, da je prišel do zaključka, da iz tega ne bo ničesar, če bo zaključil fakulteto, in ni omenil nobenih groženj. Glede ugotovitve, da v odločbi o vrnitvi ni imenovana konkretna država, kamor se mora zavrnjeni prosilec vrniti oziroma bo odstranjen, pojasnjuje, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah, prav tako prošnja ni bila zavržena zaradi pristojnosti druge države, temveč je bilo o njej vsebinsko odločeno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda, zato je nedvomno mogoče sklepati, da mora oditi v izvorno državo oz. se ga bo odstranilo tja, razen če ni v odločbi drugače navedeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi Upravnega sodišča in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže, podrejeno pa naj jo zavrne kot neutemeljeno.

Glede dovoljenosti pritožbe

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da Upravno sodišče za utemeljitev stališča, da pritožnica nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, navaja v bistvenem enake razloge kot že v več prejšnjih zadevah. Do teh razlogov se je Vrhovno sodišče že opredelilo v svojih sodbah ter jih zavrnilo kot napačne. Zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo, saj tudi vsebina tožnikovega odgovora na pritožbo ne zahteva nadaljnjega opredeljevanja do navedenega vprašanja.

Glede utemeljenosti pritožbe

Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, Upravno sodišče pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je tožnik državljan Maroka, po narodnosti Berber. Tožnik je med drugim povedal, da se je v Maroku udeleževal demonstracij, na katerih so nosili berberske zastave, zahtevali svobodo govora, enakost, demokracijo, pravice za manjšine itd. Zaradi udeležb na protestih je prejemal grožnje poročevalcev. Ker se je udeleževal protestov tudi na fakulteti, mu je vodstvo fakultete grozilo, da ga bodo uničili ali zaprli, če ne bo odnehal. Bal se je, da mu bodo naprtili kakšno kaznivo dejanje. Njegovi podatki so bili posredovani varnostnim organom. Ko je od njih potreboval kakšno potrdilo, so mu dali vedeti, da ni ravno najbolj priden in da mora paziti kaj dela. Grožnje je prejemala tudi njegova družina. Oče se je prestrašil, ker je slišal, da so bili ljudje zaradi takih zadev zaprti tudi 20 let. Zaradi groženj poročevalcev, da bodo tožnika spravili v red, če ga ne bo on, ga je kazensko ovadil, da ga pretepa in krade denar, vendar je bil nato oproščen oziroma je oče obtožbo umaknil.

Po določbi 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da prosilcu izvorna država pri tem ne more zagotoviti varstva. Dejanja, ki zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo utemeljujejo njen strah pred preganjanjem, se opredelijo kot taka glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice. Teža ukrepov zoper posameznika pa se za vprašanje, ali kršitev določene pravice pomeni upoštevno dejanje preganjanja, presoja po merilih, ki jih določa 26. člen ZMZ-1.

Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

Glede utemeljevanja prošnje – subjektivnega elementa, ZMZ-1 v prvem odstavku 21. člena določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V drugem odstavku istega člena določa, da mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Na ta rok mora biti prosilec predhodno opozorjen. V tretjem odstavku pa določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane naslednje okoliščine: prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom, prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost.

V 22. členu ZMZ-1 opredeljuje objektivni element – preverjanje pristojnega organa, in sicer določa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Z navedenimi informacijami se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Pristojni organ pridobi točne in ažurne informacije o izvorni državi iz različnih virov, kot so Evropski azilni podporni urad in Visoki komisariat ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice.

Kot pravilno opozarja pritožnica, je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

S tem v zvezi Vrhovno sodišče najprej opozarja, da gre pri presoji kredibilnosti prosilca (tožnika) in njegovih izjav za dejansko stanje. To dejansko stanje je Upravno sodišče ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi, in sicer je menilo, da so tožnikove navedbe skladne in se med seboj ne izključujejo, prav tako med njegovimi navedbami ni nekonsistenosti. Tožniku je verjelo, da se je udeleževal demonstracij, da je javno izražal svoja politična prepričanja in kritike o delovanju oblastnih organov in da ga je strah, da mu bodo zaradi udeležb na protestih naprtili kakšno kaznivo dejanje ter da naj bi mu poročevalci grozili tudi z zaporom. Upravno sodišče je torej resničnost tožnikovih izjav o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih presodilo drugače od pritožnice, ki tej presoji nasprotuje le s ponavljanjem nekaterih tožnikovih izjav iz postopka pred njo in delov obrazložitve svoje odločbe (kolikor je te navedbe sploh mogoče šteti za izpodbijanje prej navedenih dejanskih ugotovitev Upravnega sodišča). Po drugi strani je Upravno sodišče te ugotovitve obrazložilo logično in prepričljivo, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da jim ne bi sledilo.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da se v obravnavani zadevi glede potrebe po pridobitvi in analizi informacij o izvorni državi ni mogoče sklicevati na to, da tožnikovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi med drugim povedal, da so v letih 2016 in 2017, ko so imeli večje gibanje, nekatere fante zaprli za 20 do 25 let in jim s tem uničili prihodnost. Na podlagi tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 sta pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Že zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni zatrjeval preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1, zaradi česar pritožnici ne bi bilo treba preverjati informacij o stanju v izvorni državi.

Poleg tega se pritožnica pri oceni, da dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja, opira izključno na njegov opis preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.

Zato Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, da je pritožnica v zvezi z ugotavljanjem utemeljenega strahu tožnika pred preganjanjem napačno zaključila, da ne obstaja verjetnost prihodnjega preganjanja tožnika zaradi udeležbe na protestih, zgolj na podlagi ugotovitve, da niso izkazana dejanja preteklega preganjanja. Pravilna je tudi presoja Upravnega sodišča, da pritožnica v zvezi s tem ni ugotavljala in upoštevala (vseh) relevantnih dejstev.

Tudi s tega vidika torej ni mogoče ugotoviti, da zaradi neobstoja subjektivnega elementa ne bi bilo treba pridobiti in analizirati informacij o izvorni državi, kot zmotno meni pritožnica.

Glede presoje Upravnega sodišča, da mora biti sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma kamor bo odstranjen, tudi Vrhovno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso Sodišča EU, po kateri mora biti v odločbi o vrnitvi navedena država, v katero je treba tujca vrniti. Enako izhaja tudi že iz prakse Vrhovnega sodišča.

Pritožbene navedbe Vrhovnemu sodišču ne dajejo podlage za drugačno presojo, kot izhaja iz navedene prakse. Te navedbe namreč po vsebini pomenijo pravno sklepanje, ki z uporabo pravnih pravil glede na dejstva konkretne zadeve pripeljejo do ugotovitve, da pri tožniku pride v poštev le vrnitev v izvorno državo. Prav to, namreč transparentna navedba dejstev in pravnih pravil, ki jih je pritožnica uporabila pri odločanju, in seveda tudi končne odločitve, pa je smisel in bistvo njene obveznosti, da v odločbi o vrnitvi konkretno navede državo, v katero je treba tujca vrniti. Te obveznosti pritožnica ne more nadomestiti s pritožbenimi navedbami.

Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

------

1Po presoji Upravnega sodišča bi morala toženka oceniti, ali se tožnikovi opisi demonstracij v Maroku ujemajo z dostopnimi informacijami o Maroku glede krajev in časa demonstracij, o tem, kaj demonstranti zahtevajo, kdo se jih udeležuje, kako na demonstracije reagira policija, kakšne so posledice za demonstrante, zlasti za posameznike ki imajo tožniku primerljiv profil izpostavljenosti, ter ali v zvezi s protidržavnimi aktivnostmi (Berberov) obstajajo informatorji in dosjeji in kakšni povračilni ukrepi so mogoči zoper oporečnike, kot naj bi bil tožnik.

2Po presoji Upravnega sodišča je tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti nujna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti.

3Na primer sodbe VSRS I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023, I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 in I Up 227/2024 z dne 27. 11. 2024.

4Primerjaj tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Up 129/2024 (7. točka obrazložitve) in I Up 169/2024 z dne 4. 9. 2024 (6. točka obrazložitve).

5Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa).

6Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (16. točka obrazložitve).

7Sodbe C‑924/19 z dne 14. 5. 2020, točka 115, C‑673/19 z dne 24. 2. 2021, točki 32 in 39 ter C-69/21 z dne 22. 11. 2022, točka 53.

8Sodba I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 22, 22/1, 22/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.