Jedro

Pravica obdolženca, da najame zagovornika v kateremkoli kraju države, ne pomeni, da so povečani izdatki zagovornika s prihodom na sodišče vselej tudi potrebni izdatki. V obravnavanem primeru pa je potekal postopek v kraju stalnega prebivališča obdolženca, v Ljubljani, kjer je na izbiro veliko odvetnikov.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obdolžencu povrnejo stroški postopka in sicer nagrada za opravljene storitve v znesku 321,30 eurov ter materialni stroški v višini 2% oziroma v znesku 6,43 eurov ter 20% DDV, kar znaša skupaj 393,28 eurov. Po pravnomočnosti sklepa se navedeni znesek izplača iz proračuna in nakaže na transakcijski račun odvetniške družbe.

Proti takšnemu sklepu so vložili obdolženčevi zagovorniki pravočasno pritožbo, ki se nanaša na zavrnilni del izpodbijanega sklepa glede stroškov za odsotnost iz pisarne štirikrat po 40 točk ter potnih stroškov v znesku 42,00 eurov. Navedli so, da ima obdolženec v postopku pravico, da si izbere zagovornika po lastni izbiri. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, razmišljanje sodišča pa je tudi diskriminatorno do zagovornikov, ki nimajo pisarne v Ljubljani, saj očitno pomeni, da bi odvetniki iz kraja M. lahko zastopali stranke samo pred sodiščem v kraju M., kjer pa sodišča ni. Obdolženi si je izbral zagovornika, za katerega je ocenil, da bo na najboljši možen način poskrbel za njegove pravice. Če so za zagovornika v zvezi s prihodom na sodišče nastali stroški, ki so skladni z Odvetniško tarifo, naj sodišče presoja, ali so priglašeni stroški v skladu z Odvetniško tarifo ali ne, ne pa da svojo odločitev obrazloži na način, ki je nesprejemljiv, nezakonit in neustaven.

Pritožba obdolženčevih zagovornikov ni utemeljena.

Višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se ne priznajo vsi priglašeni stroški, pravilna. Sodišče prve stopnje namreč upravičeno ni priznalo stroškov za prihod obdolženčevega zagovornika na sodišče in nazaj (kraj M. – Ljubljana – kraj M.) in stroškov za odsotnost iz pisarne in svojo odločitev ustrezno obrazložilo ter pri tem tudi pravilno ugotovilo, da je predmetni postopek o prekršku potekal v kraju stalnega prebivališča obdolženca, to je v Ljubljani, kjer je na izbiro veliko odvetnikov. Višje sodišče le še dodaja, da pravica obdolženca, da najame zagovornika, v kateremkoli kraju države, ne pomeni, da so povečani izdatki zagovornika s prihodom na sodišče vselej tudi potrebni izdatki. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 345/2005 s 13. 4. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče RS med drugim zapisalo, da se izdatke zagovornika, ki nastanejo v takem primeru, povrnejo le, če je bila njegova pritegnitev za obrambo nujna, kar je v glavnem potrebno tedaj, ko gre za zadeve, ki po zapletenosti dejanskega stanja in zahtevnosti pravne problematike odstopajo od običajnih kazenskih zadev ali zahtevajo celo posebna znanja, teh pa nimajo odvetniki (zagovorniki) na sedežu sodišča, ki vodi tak kazenski postopek. V postopkih o prekrških pa ne gre za zadeve, ko bi bila pritegnitev zagovornika za obrambo nujna, saj gre praviloma za lažje zadeve, obdolženec pa se lahko zagovarja sam, kot je v svojih odločitvah tudi že zapisalo Ustavno sodišče RS.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker zagovorniki obdolženca s pritožbo niso uspeli, obdolžencu tudi niso bili priznani priglašeni stroški za pritožbo.