Jedro

Sodišče ni vezano na vsebinski predlog udeleženca, temveč lahko razmerje glede zemljišča in stavb, za katere je podana ustrezna zahteva, uredi drugače, kot izhaja iz predloga, če tako narekujeta dokazni postopek in materialno pravo. Čeprav udeleženci v postopku za določeno zemljišče izrecno predlagajo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k zgradbi, to ni ovira za odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k dvema zgradbama.

Od dejstva, kdo je lastnik zemljišča, je odvisno tudi upravičenje za uveljavljanje odkupne pravice. Če namreč lastninska pravica etažnih lastnikov na parceli naknadno ni prenehala, je podan primer iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, po katerem je upravičenec za uveljavljanje odkupne pravice graditelj, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik izvedel gradnjo. Sodišče bi moralo udeležencem postopka v okviru materialno procesnega vodstva jasno predstaviti svoje stališče ter možnost uveljavljanja odkupne pravice kot instituta, s katerim je mogoče reševati kolizijo med legitimnimi partikularnimi interesi za spremembo lastništva v primeru, ko graditelj kot zemljiškoknjižni lastnik zakonito zgradi objekt, čeprav na zemljišču ni pravno učinkovito pridobil lastninske pravice, in etažnimi lastniki zgradbe kot lastniki pripadajočega zemljišča.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep v VI. točki izreka glede parcele 000/13, k. o. X, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer pa se v preostalem delu pritožba predlagatelja ter v celoti pritožba petega udeleženca zavrneta ter se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo: - da so zakoniti udeleženci postopka tudi družba A., d. o. o., G. G. in C. C. (I. in II. točka izreka), - da so parcele št. 001/23, 001/62, 001/63, 001/61, 001/12 in 002/22, vse k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak X-939, z naslovom B. 7, Ljubljana, ki so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe, ter odredilo zemljiškoknjižni vpis v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (III. točka izreka), - da so parcele 002/21, 001/53, 002/17, 003 in 002/20, k. o. X, skupno pripadajoče zemljišče kot pomožne nepremičnine v skupni lasti k stavbi ID znak X-939, z naslovom B. 7, Ljubljana, do nedoločenega deleža, in k parceli ID znak X-868, na kateri stoji stavba ID znak X-954, z naslovom B. 5, Ljubljana, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, do nedoločenega deleža, in odredilo zemljiškoknjižni vpis kot pomožnih nepremičnin v skupni lasti v korist obeh nepremičnin (IV. točka izreka), - da na parcelah št. 002/21, 001/23, 001/63 in 001/12, vse k. o. X, ki v naravi predstavlja dovozno in dostopno pot tudi do garaž, obstoji priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza in dostopa v korist vsakokratnega lastnika garaž na parcelah št. 001/41, 001/42, 001/43 in 004/16, vse k. o. X, ter odredilo zemljiškoknjižni vpis (V. točka izreka).

Predlog predlagatelja za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ki se nanaša na parcele 005, 002/18, 002/19, 001/52, 000/13, k. o. X, je zavrnilo in odredilo izbris zaznambe postopka v zemljiški knjigi (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep vlagata pritožbi predlagatelj in peti udeleženec, družba D., d. o. o. 3. Predlagatelj s pritožbo izpodbija IV. in VI. točko izpodbijanega sklepa iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine, da na manjšem delu parcele 000/131 stoji del poslovno stanovanjske stavbe B. 15 in njeno dvorišče z dovozno potjo, vse postavljeno po letu 2003 na podlagi veljavne gradbene dokumentacije, izključujejo solastninsko pravico etažnih lastnikov obravnavane stavbe na tej nepremičnini. Kot izhaja iz mnenja izvedenke urbanistične stroke in ugotovitev sodišča so etažni lastniki tudi na tej parceli pridobili solastninsko pravico, saj je v času družbene lastnine predstavljala pripadajoče zemljišče k stavbi. Sodišče bi moralo zato tudi glede tega zemljišča predlogu ugoditi, saj ni ugotovilo, da bi lastninska pravica etažnih lastnikov naknadno prenehala. Zato v njihovo korist odkupne pravice ni mogoče ustanoviti, lahko pa bi to predlagal nasprotni udeleženec. Ker sodišče materialnega prava v tem delu ni uporabilo pravilno, ni ugotavljalo celotnega relevantnega dejanskega stanja in se ni opredelilo do listin, ki jih je predlagatelj predložil in jih v pritožbi ponovno povzema. Iz njih izhaja, da je parcela nastala iz parcele 000/7, ko je bil del odmerjen v korist predmetne večstanovanjske stavbe, na njej so stanovalci uredili zelenico, jo opremili z betonskimi stebri za sušenje perila in iztepanje preprog ter jo uporabljali do začetka gradnje stavbe B. 15 v letu 2004. Iz zapisnika Upravne enote Ljubljana s 26. 5. 2003 izrecno izhaja, da je bil prvi nasprotni udeleženec že pred izgradnjo stavbe B. 15 seznanjen s tem, da si etažni lastniki lastijo parcelo 000/13 kot del funkcionalnega zemljišča, pa je kljub temu vanjo posegel in kljub odporu stanovalcev podrl ograjo, izruval okrasno grmičevje, drevesa in obstoječe stebre ter namestil novo ograjo le meter od bloka. Sodišče je tudi prezrlo, da je predlagatelj predlog omejil ter zahteval ugotovitev pripadajočega zemljišča le za del parcele 000/13, v delu, ki je nujno potreben za etažne lastnike in ne posega v izgrajeno stavbo B. 15 ter slednja ohranja normalno funkcioniranje. Čeprav je sodišče predlagatelja pozvalo, naj opredeli območje parcele 000/13, ki po predlogu predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi B. 7, kar je predlagatelj storil, ni sledilo predlogu za razdelitev te parcele na dva dela, temveč je predlog zmotno zavrnilo v celoti.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da parcele 006, 002/18 in 001/52 ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbi B. 7, ker predstavljajo dvorišče stavbe B. 5, pri čemer telekomunikacijski vodi in jaški na parcelah 002/18 in 001/52 ne predstavljajo podlage za morebitno pripadajoče zemljišče. Prezrlo je, da ima stavba B. 5 legalen vhod na vzhodni strani, kjer se nahaja njeno dvorišče in prvoten dostop. Poleg jasnih sledov pretekle in sedanje rabe in ozelenitve parcele 005 iz pisne izjave E. E. izrecno izhaja, da so v času družbene lastnine stanovalci B. 7 parkirali vozila na s peskom nasutem delu parcel 002/2 in 001/17 (sedaj 002/18 in 001/52) čisto ob in do konca objekta na parceli *007 (sedaj 006), enako pa izhaja tudi iz izjav drugih prič. Spremembe po letu 2003, izvedene s strani najemnika stavbe B. 5, ne morejo imeti bistvenega vpliva na odločitev, saj z okupacijo ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, da bi jo lahko etažni lastniki izgubili. Sedanje stanje na ogledu ne izključuje ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi, kar je ugotovila tudi sodna izvedenka v svojih dopolnitvah izvedeniškega mnenja.

Sodišče je bistveno prekršilo določbe nepravdnega postopka, ko je brez zahtevka predlagatelja ali drugega udeleženca postopka ugotovilo, da so parcele 002/21, 001/53, 002/17, 003 in 002/20 skupno pripadajoče zemljišče k stavbi B. 7 in parceli, na kateri stoji stavba B. 5. Odločitev je vsebinsko nepravilna, saj sodišče ni uporabilo vseh kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, temveč se je oprlo zgolj na kriterij pretekle redne rabe. Ker se ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin glede izgradnje stavbe B. 5, se sklepa ne da preizkusiti. Predlagatelj je glede pretekle rabe predlagal zaslišanje večjega števila prič, predložil fotografije in njihove izjave, iz katerih izhaja, da so zemljišče na parcelah 002/21, 001/53, 001/52, 002/18, 002/17, 002/20, 005 in 003 v času družbene lastnine uredili in vse do leta 2003 uporabljali izključno etažni lastniki stavbe B. 7. Ugotovitev sodišča, da so to zemljišče uporabljali uporabniki obeh stavb, je brez ustrezne dokazne podlage in neustrezno obrazložena. Uporabniki stavbe B. 5 do leta 2003 niso dostopali po predmetni dovozni poti, temveč po pešpoti na sedanji parceli 002/19, prav tako tudi niso uporabljali zelenice, saj to ni bil stanovanjsko rekreacijski objekt. Skladno s temi dejstvi je izvedenka urbanistične stroke naknadno dopolnila izvedeniško mnenje in se strinjala s predlagateljem o večjem obsegu pripadajočega zemljišča na parcelah 002/2 in *008 zelenica in parkirišče v liniji zunanjega roba betonskega robnika obstoječih parkirnih mest vzdolž stavbe B. 1, na zemljišču s parc. št. 001/17 in 000/13, če sodišče v okviru dokazne ocene do konca družbene lastnine na omenjenem zemljišču ugotovi neposredno redno rabo za potrebe stavbe B. 7. Po predložitvi AERO FOTO posnetkov je izvedenka ugotovila, da so sporna zemljišča na zahodni strani stavbe predstavljala del enovite zelene površine vzdolž zahodne fasade stavbe, glede zemljišča na vzhodni strani in na severni strani stavbe B. 5 pa, da današnje parkirišče še ni obstajalo in je bila na njegovem mestu zelenica z drevesno zasaditvijo. To pomeni, da je bilo to zemljišče v neposredni rabi uporabnikov stavbe B. 7 in da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Stavba B. 5 je bila predvidena za rušenje in odstranitev, nezakonito zgrajene stavbe pa v času družbene lastnine niso mogle pridobiti akcesorne pravice do uporabe zemljišča za redno rabo.

4. Peti udeleženec sklep izpodbija v delu, ki se nanaša na parcele 002/20, 002/17 in 003, ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da predlog glede teh parcel zavrne. Sporne parcele se nahajajo pred stavbo B. 5 in jih od stavbe B. 7 loči dovozna pot v uporabi lastnikov obeh stavb. Parcele so funkcionalno povezane s stavbo B. 5, za katero prestavljajo zelenico in parkirišča. Udeleženec je z izjavo F. F. dokazal, da etažni lastniki stavbe B. 7 niso parkirali na teh parcelah niti jih niso uporabljali na drug način. Nepremičnine tudi niso bile načrtovane v prostorskih aktih za redno rabo stavbe B. 7. Kot izhaja iz listin v spisu Upravne enote Ljubljana številka 000-1026/97, je bil predlog etažnih lastnikov B. 7 za določitev pripadajočega zemljišča na teh parcelah zavržen z obrazložitvijo, da se stranke niso izkazale kot uporabnice oziroma lastnice zemljišč. Ker ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) etažni lastniki niso bili uporabniki spornih nepremičnin, te niso pripadajoče zemljišče k stavbi B. 7. 5. Na pritožbo predlagatelja so odgovorili prvi nasprotni udeleženec ter četrti in peti udeleženec, na pritožbo petega udeleženca pa sta odgovorila druga udeleženka in predlagatelj. Vsi so v odgovorih na pritožbo argumentirano predlagali zavrnitev pritožb. 6. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba petega udeleženca pa ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče na predlog predlagatelja kot etažnega lastnika v stavbi na naslovu B. 7, Ljubljana, odločalo o obsegu pripadajočega zemljišča k tej stavbi. Objekt je bil zgrajen v okviru treh načrtovanih linijskih objektov soseske B., pri čemer so bili do takrat obstoječi objekti na tem zemljišču predvideni za postopno odstranitev, ki se ni v celoti realizirala. Tako na vzhodni strani stavbe še vedno stoji objekt B. 5, v katerem se ves čas odvija poslovna dejavnost, do 80. let prejšnjega stoletja pa se je na tej strani nahajal tudi objekt B. 3, ki je bil namenjen začasnemu otroškemu varstvu. Prostor na zahodni strani objekta je bil namenjen redni rabi stavbe B. 7, pri čemer je bilo v letu 2003 v ta prostor poseženo z izgradnjo objekta B. 15. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o zavrnitvi predloga glede parcel, za katere je sodišče ocenilo, da spadajo k stavbama B. 5 in B. 15, ter odločitev, da del predlaganih parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče objektov B. 5 in B. 7 in ne individualnega pripadajočega zemljišča k posameznemu objektu, za kar se zavzemata pritožnika.

_O skupnem pripadajočem zemljišču:_

8. Za reševanje postopkov po ZVEtL-1 zakon predvideva subsidiarno uporabo zakona, ki ureja nepravdni postopek (3. člen ZVEtL-1), v katerem imajo udeleženci olajšan položaj glede formalnih pravil postopanja. Zaradi javnega interesa po pravilnejši uskladitvi nepremičninskih evidenc z resničnim stvarnopravnim položajem nepremičnin je poudarjeno preiskovalno načelo. Tako po drugem odstavku 48. člena ZVEtL-1 v primeru, ko sodišče ugotovi, da bi določeno zemljišče lahko predstavljalo skupno pripadajoče zemljišče ali pripadajoče zemljišče druge stavbe, odloči, da se bo postopka kot udeleženec udeleževal tudi zemljiškoknjižni lastnik te stavbe. V takem primeru sodišče ni vezano na vsebinski predlog udeleženca, temveč lahko razmerje glede zemljišča in stavb, za katere je podana ustrezna zahteva, uredi drugače, kot izhaja iz predloga, če tako narekujeta dokazni postopek in materialno pravo. Čeprav udeleženci v postopku za določeno zemljišče izrecno predlagajo, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k zgradbi, to ni ovira za odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k dvema zgradbama2. 9. Kriterije, ki jih sodišče upošteva pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, ZVEtL-1 v 43. členu našteva le primeroma, pri čemer sodišču glede na okoliščine posameznega primera ni treba izhajati iz vseh in se do vseh tudi ni dolžno opredeljevati. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno izhajalo iz kriterija pretekle redne rabe, saj je ugotovilo, da se prvotna urbanistična zasnova soseske ni realizirala. Objekt B. 5 namreč ni bil nikoli porušen, v objektu B. 3 pa se je vse do njegove rušitve v osemdesetih letih opravljala dejavnost otroškega varstva, za kar je bil začasno namenjen že ob izgradnji objekta B. 7. Med objektoma B. 7 in B. 5 (prej tudi B. 3) po parcelah 002/21 in 001/53 poteka dovozna pot, ki v naravi predstavlja ločnico med obema objektoma. Ker je v objektu B. 5 vse obdobje potekala poslovna dejavnost, je logičen in življenjski zaključek sodišča, da se je pot uporabljala s strani uporabnikov obeh objektov. Drugačne pritožbene trditve predlagatelja, da so uporabniki objekta B. 5 do njega dostopali le po pešpoti, zaradi servisne dejavnosti, ki se je v njem odvijala (delavnica proizvajalca H. H.), niso prepričljive.

10. Odločitev glede ostalih treh parcel (002/20, 002/17 in 003), za katere je sodišče ugotovilo, da predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbama B. 7 in B. 5, izpodbijata oba pritožnika, pri čemer izhajata iz kriterija redne rabe, predlagatelj pa vztraja tudi pri trditvi, da objekt B. 5 predstavlja nelegalno gradnjo in zato njegovi lastniki niso pridobili akcesorne pravice na zemljišču, namenjenem za redno rabo. Glede slednjega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za nelegalno zgrajen objekt, saj je bilo zanj že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pridobljeno stavbno in uporabno dovoljenje. Objekt je bil sicer kasneje spremenjen ter je bila lastniku v letu 1993 naložena odstranitev vetrolova, kar pa ne pomeni, da nima (individualnega ali skupnega) pripadajočega zemljišča. Sporne parcele se nahajajo vzhodno od objekta B. 7, vzhodno od dovozne poti ter severno od objekta B. 5, na mestu, kjer je prej stal objekt B. 3 ter pred njim urejena zazelenitev, ki se je po odstranitvi objekta razširila in bila s strani najemnika objekta B. 5 v letu 2003 preoblikovana v parkirišče v uporabi uporabnikov obeh objektov. Ker je zelenica v preteklosti predstavljala emisijski razmejitveni pas, ob izgradnji stanovanjskega bloka pa zaradi obstoječega objekta B. 3 ni služila stanovalcem B. 7, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, da so bile te površine glede na svojo lego po odstranitvi objekta B. 3 v funkcionalni povezanosti obeh objektov in jih niso uporabljali izključno uporabniki posameznega objekta, kot so zatrjevali v predloženih pisnih izjavah. Na takšno presojo ne vpliva sklep, s katerim je upravni organ za te parcele zavrgel predlog etažnih lastnikov objekta B. 7 za določitev pripadajočega zemljišča, saj ne gre za meritorno odločitev, na katero bi bilo sodišče v tem postopku vezano. Sodišče je pri odločanju tudi pravilno ocenilo izvedeniško mnenje izvedenke urbanistične stroke, ki je v kasneje izdelanih dopolnitvah dopuščala širši obseg pripadajočega zemljišča zgolj ob podanih predpostavkah izključne rabe stanovalcev B. 7, ki pa je sodišče glede obravnavanih parcel ni ugotovilo.

_O zavrnitvi predloga za parcelo 000/13:_

11. Čeprav je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sklepa ugotovilo, da je parcela 000/13 v času družbene lastnine predstavljala pripadajoče zemljišče k stavbi B. 7, s čimer pritožbeno sodišče glede na izvedeni dokazni postopek soglaša, je predlog v tem delu zavrnilo. Obrazložilo je, da ne more zanemariti dejstva, da na delu tega zemljišča stoji del stavbe, zgrajene po letu 2003, in njeno dvorišče z dovozno potjo ter se je meja kasneje na novo uredila. Ker v postopku upravičenec ni podal zahteve za odkupno pravico, o njeni ustanovitvi ni odločalo.

12. Predlagatelj v pritožbi utemeljeno opozarja, da v sklepu ni razlogov glede prehoda lastninske pravice od etažnih lastnikov na graditelja zgradbe B. 15. Od dejstva, kdo je lastnik zemljišča, je odvisno tudi upravičenje za uveljavljanje odkupne pravice. Če namreč lastninska pravica etažnih lastnikov na tej parceli naknadno ni prenehala, je podan primer iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, po katerem je upravičenec za uveljavljanje odkupne pravice graditelj, ki je kot zemljiškoknjižni lastnik izvedel gradnjo. Sodišče bi moralo udeležencem postopka v okviru materialno procesnega vodstva jasno predstaviti svoje stališče ter možnost uveljavljanja odkupne pravice kot instituta, s katerim je mogoče reševati kolizijo med legitimnimi partikularnimi interesi za spremembo lastništva v primeru, ko graditelj kot zemljiškoknjižni lastnik zakonito zgradi objekt, čeprav na zemljišču ni pravno učinkovito pridobil lastninske pravice, in etažnimi lastniki zgradbe kot lastniki pripadajočega zemljišča. 13. V obravnavanem primeru je sodišče zanemarilo tudi, da je predlagatelj s predlogom zajel le tisti del parcele 000/13, na katerem ne stoji stavba B. 15, zato ni mogoče pritrditi niti razlogom sodišča, da bi z ugoditvijo predlogu poseglo v poslovno stanovanjski objekt, zgrajen na podlagi veljavne gradbene dokumentacije iz leta 2004. 14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi predlagatelja v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za parcelo 000/13, ugodilo in sklep v tem delu zaradi pomanjkljivih razlogov o lastninski pravici in posledično zmotni uporabi materialnega prava razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju postopka bo sodišče udeležencem moralo predstaviti možnost uveljavljanja odkupne pravice v skladu s 53. členom ZVEtL-1, pri čemer bo upravičenec do njenega uveljavljanja v primeru, da te etažni lastniki niso izgubili, lahko le graditelj. Če legitimirana udeleženca odkupne pravice ne bosta uveljavila, bo moralo sodišče pri presoji upoštevati, da je predlagatelj svoj predlog omejil le na del parcele 000/13, in zato pri odločitvi izhajati le iz predlaganega obsega zemljišča. 15. Ker v izpodbijanem sklepu manjkajo odločilni razlogi v zvezi s sedanjim lastništvom parcele 000/13, prav tako bo v primeru ustanovitve odkupne pravice treba oceniti številne okoliščine primera (2. odstavek 53. člena ZVEtL-1) in pred odločitvijo morebiti opraviti dodatno parcelacijo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da na pritožbeni stopnji samo ne more ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, saj bi s tem udeležencem odvzelo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

_O zavrnitvi predloga za parcele 005, 002/18 in 001/52:_

16. Parcele 001/52, 005 in 002/18 se nahajajo neposredno ob zgradbi B. 5, na njenem zahodnem in severnem delu. Ker ta stavba stoji že preko 100 let, v njej pa se vse od izgradnje soseske B. opravlja poslovna dejavnost, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zemljišče ob njej (do stene zgradbe) ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbi B. 7. Ne služi namreč redni rabi te stavbe, temveč predvsem nujnemu funkcioniranju objekta B. 5. Čeprav je bil legalni vhod v stavbo B. 5 v preteklosti na njeni vzhodni strani, ni mogoče spregledati, da je bil kasneje spremenjen. Tudi občasno parkiranje stanovalcev ob zgradbi B. 5, ki nedvomno glede na servisno dejavnost, ki se je v njem izvajala, ni bilo izključno, temu zemljišču ne daje lastnosti pripadajočega zemljišča k stavbi B. 7, ki leži na drugi strani dovozne poti. Enako velja za telekomunikacijske vode in jaške, ki se po ugotovitvah sodišča nahajajo na dvorišču stavbe B. 5. Zavajajoča je pritožbena navedba, da iz dopolnitve izvedeniškega mnenja s 16. 11. 2017 izhaja, da te parcele predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče stavbe B. 7, saj je izvedenka zgolj ugotovila, da je bila na tem mestu v letu 1997 zelenica (in ne parkirišča!) z drevesno zasaditvijo. Ta pa je glede na njeno lego neposredno ob objektu lahko predstavljala emisijski pas stavbe B. 5. _Sklepno:_

17. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbi predlagatelja delno ugodilo iz izpodbijani sklep razveljavilo glede parcele 000/13 (355. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1), v preostalem delu pa je pritožbo predlagatelja in v celoti pritožbo petega udeleženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). Navodila za nadaljnje delo sodišča izhajajo iz 14. točke tega sklepa.

1 Ker vse parcele sodijo v k. o. X, bo sodišče v nadaljevanju zaradi preglednosti navedbo katastrske občine izpustilo. 2 Primerjaj: dr. Ana Božič Penko, Jure Debevec, mag. Barbara Jan Bufon, dr. Maja Ovčak Kos, mag. Rudi Štravs, dr. Lojze Ude: ZVEtL-1 s komentarjem, GV založba, 2023, stran 351.