Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi. Tožnica je s predlaganim in zavrnjenim predlogom dokazovala, da je toženka na novo zaposlovala za dela, ki jih je sama opravljala (njej pa podala odpoved iz poslovnega razloga), torej ravno nasprotno dejstvo, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo (štelo za dokazano).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 3. 2023, ki je bila tožnici vročena istega dne, nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še traja, tako da se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2021 nadaljuje z vsemi pravicami. Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožnico pozvati na delo, jo za čas nezakonite odpovedi prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 1.297,06 EUR z dodatkom za delovno dobo v deležu 16 odstotkov bruto plače, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Zavrnilo je zahtevo tožnice za plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo podatkov o novo zaposlenih delavcih v letih 2022 in 2023, ki so opravljali organizacijska in administrativna dela. Pri takšni odločitvi je upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika toženke, ki se konkretno ne nanaša na nove zaposlitve, in predložene listine, ne da bi jih specificiralo. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobena predložena listina ne dokazuje toženkinih navedb. Tožnici je očitalo, da svojih navedb o novo zaposlenih delavcih ni dokazala, pri čemer ji je možnost dokazovanja odvzelo. Toženka je tožnici odpoved podala in vročila en dan pred dopolnjenim 58. letom starosti; če bi ji jo podala en dan kasneje, bi bila tožnica varovana pred odpovedjo in bi bila odpoved nezakonita. Da se je tega toženka zavedala, potrjujejo besede A. A. ob vročitvi odpovedi. Toženka je tožnico diskriminirala na podlagi starosti. Tožnica je bila iz B. premeščena v C., kjer ji toženka ni zagotovila dela. Če bi bila tožnica s tem seznanjena, ne bi privolila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Gre za očitno zlorabo. Pri toženki poslovni razlog ne more biti utemeljen, saj se financira iz proračuna Republike Slovenije oziroma pri njej prevladujejo naročniki, ki se financirajo na tak način. To pomeni, da so sredstva za plače vedno zagotovljena. Poslovni načrt toženke, na katerega se je nekritično oprlo sodišče prve stopnje, predvideva večje število zaposlenih v letu 2023. Toženka se v odpovedi ni sklicevala na poslovni načrt. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni. Toženka je odpoved podala zaradi predvidenega obsega poslovanja, kar ni zakonito. Razlogovanje v izpodbijani sodbi je v nasprotju s sprejeto sodno prakso, da mora biti poslovni razlog v trenutku podaje odpovedi podan. Toženka ni z ničemer spremenila poslovanja. Tožnica je enako delo opravljala v B. in C. D. D. je v dopisu z dne 16. 1. 2023 opredelil potrebo po novo zaposlenih delavcih v drugi polovici leta 2023. Da se navedeno nanaša na strokovne delavce, iz dopisa ne izhaja. Takšni izpovedi D. D. je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo, pri čemer ni upoštevalo, da so vse priče zaposlene pri toženki in so sodelovale pri podaji odpovedi ter so tako zainteresirane za izid pravde. Tožnica je bila zaposlena s polnim delovnim časom in je delo opravljala od doma zaradi epidemioloških razlogov. Toženka ji je odredila delo od doma. Odsotna z dela je bila zaradi zdravstvenih razlogov in zaradi izrabe letnega dopusta. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zanjo ni bilo dela, je nasprotna vsebini predloženih dokazov. Toženka je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v C., da bi ji podala odpoved. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2023 utemeljevala z neobstojem poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1) in diskriminacijo (prvi odstavek 6. člena ZDR-1; neutemeljeni odpovedni razlogi v 90. členu ZDR-1). V tožbi je med drugim navedla, da je toženka v letu 2022 oziroma v spornem obdobju zaposlila več delavcev za delo, ki ga je opravljala, tudi delavko, ki ji je predala delo.1 Poleg zaslišanja strank je za svoje navedbe predlagala dokaz, da toženka predloži podatke o vseh zaposlitvah v letih 2022 in 2023 za organizacijska in administrativna dela za vse organizacijske enote in da naj sodišče podatke o zaposlitvah pridobi samo (oprava poizvedb).

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo predložene listine, zaslišalo je stranki in priči A. A. ter D. D., ki ju je predlagala toženka. Preostale dokazne predloge je zavrnilo. Kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 3 obrazložitve), je bil razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožnice za predložitev oziroma pribavo podatkov o zaposlitvah, da je dejstvo, da toženka v času podaje odpovedi ni zaposlovala za administrativna dela, že dokazano (s predloženimi listinami in izpovedjo zakonitega zastopnika toženke). Takšna utemeljitev ni pravilna in predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba tožnice.

8. Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, je glede na drugi odstavek 213. člena ZPP pridržana sodišču, pri čemer ne gre za prosto presojo. Presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Navedeno po drugi strani ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi. Tožnica je s predlaganim in zavrnjenim predlogom dokazovala, da je toženka na novo zaposlovala za dela, ki jih je sama opravljala (njej pa podala odpoved iz poslovnega razloga), torej ravno nasprotno dejstvo, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo (štelo za dokazano).

9. Ne le, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni na novo zaposlovala za administrativna dela, v obrazložitvi sodbe je tožnici očitalo, da svojih navedb o novih zaposlitvah v letu 2022 ni dokazala (točka 17 obrazložitve), kar je razumeti, kot da je o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Gre za nasprotje v razlogih sodbe in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Onemogočen je preizkus odločitve, v utemeljitev katere sodišče navede razloge o bistvenih dejstvih, ki so sami s seboj v nasprotju, saj ni jasno, ali je sodišče določeno dejstvo ugotovilo (pri čemer je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnico onemogočilo v dokazovanju nasprotnega) ali pa je sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu (ne da bi predlagani dokaz izvedlo). Poleg tega je sodišče prve stopnje navedbe o zaposlovanju v letu 2022 ocenilo za nebistvene za odločitev, pri tem pa prezrlo, da je tožnica nove zaposlitve zatrjevala tako v letu 2022 kot v "navedenem obdobju"; v dokaznem predlogu pa jasno opredelila tako leto 2022 kot leto 2023, v katerem je bila podana odpoved.2

10. Ob ugotovljenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki ju pritožbeno sodišče glede na njuno naravo ne more samo odpraviti,3 je utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub takšnemu predlogu tožnice ni odredilo, da se opravi nova obravnava pred drugim senatom na podlagi 356. člena ZPP, saj za to ni utemeljenih razlogov.

11. Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo, saj glede na vložitev tožbe v aprilu 2023 ne bo povzročilo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Navedla je: "/.../ da je tožena stranka še v letu 2022 zaposlila več delavcev na področju dela, ki ga tudi sama opravlja in sicer tudi delavko, ki ji je zdaj predala "tekoča" dela. Sicer pa je tožena stranka v navedenem obdobju zaposlila ca. 5 delavcev za področje dela, ki ga tudi sama opravlja tožeča stranka." 2 Če bi štelo, da leto 2022 glede na to, da je bila odpoved podana v naslednjem letu 2023 ni relevantno, bi dokaznemu predlogu za predložitev oziroma pribavo podatkov o zaposlitvah ugodilo le v tem obsegu. 3 Predvsem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more odpraviti, saj je preizkus nejasne obrazložitve onemogočen.