Jedro

Zapadlost terjatve iz začasne situacije, ki je časovno nastopila po odstopu od pogodbe, sama po sebi še ne pomeni, da pritožnik obveznosti ni dolžan plačati.

Odstop od pogodbe je oblika razveze pogodbe in učinkuje od odstopa dalje. Vendar to ne pomeni, da zaradi odstopa od pogodbe tožeča stranka ni bila več upravičena do plačila del, ki so bila do odstopa opravljena. Posledično veljajo tudi določbe, ki urejajo reševanje medsebojnih zahtevkov.

Vsebina pogodbenega prava je dejansko vprašanje, zato bi moral pritožnik, ob prerekanju vsebine splošnih pogojev s strani tožeče stranke, vsebino SPP dokazati.

Z odstopom od pogodbe so na podlagi 270. člena OZ nastopila upravičenja tožeče stranke po drugem odstavku 270. členu OZ, ki določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštva, zastava in druge stranske pravice, posledično pa ima tožeča stranka zahtevek na vrnitev prejetega oziroma zadržanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka) ustavilo postopek za znesek 78.082,36 EUR s pripadki od 26. 1. 2011 dalje; (II. točka, prvi odstavek) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 690.211,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011; 3.743,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2011, 24.117,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011, 28.882,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2011 in 60.114,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011; (II. točka, drugi odstavek) zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 957.032,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2011 dalje in (III. točka) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.197,90 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer v delu, v katerem ni uspela (prvi odstavek II. točke izreka in odločitev o stroških pravdnega postopka). Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Med strankama je bila sklenjena gradbena pogodbe (Pogodba št. 2411 - 09 - 100044; v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu toženi stranki naložilo plačilo 690.211,57 EUR s pripadki, kar predstavlja plačilo zadržane varščine (10 %). Višina varščine med strankama ni bila sporna, sporna je bila njena zapadlost. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 3.743,89 EUR (preostanek obveznosti iz 14. začasne situacije; upoštevajoč sklep v I. točki izreka), 24.117,21 EUR (15. začasna situacija), 28.882,49 EUR (16. začasna situacija) in 60.114,12 EUR (končna situacija).

7. Med strankama ni sporno, da sta bili 14. in 15. začasna situacija s strani tožene stranke potrjeni. 14. začasna situacija je bila sicer izdana v znesku 81.826,25 EUR, vtoževana pa le še za 3.743,89 EUR, medtem ko je bila obveznost po 15. začasni situaciji vtoževana v celoti.

8. Potrjena začasna situacija predstavlja samostojni pravni temelj, saj pomeni priznanje terjatve. To sicer ne pomeni, da tožena stranka višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj to, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi v pravdi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena terjatev nastala, mora tožena stranka (naročnik v konkretni zadevi) dokazati, da do tega ni prišlo.(1)

9. Pritožnik (tožena stranka) v zvezi s 14. začasno situacijo navaja, da so bila sredstva v spornem znesku zadržana, ker izvajalec (tožeča stranka) pogodbe v zadevnem obdobju ni več izvrševal. Ostali del po tej situaciji je bil nakazan podizvajalcem, ki so dela dejansko še opravljali, tožeča stranka pa jim dolgovanega ni plačala. Z zatrjevanim pritožnik ne more uspeti. Kolikor se pritožba nanaša na plačilo podizvajalcem, je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo na podlagi umika tožbenega zahtevka (I. točka izreka). Pritožnik je v zvezi s 14. začasno situacijo v odgovoru na tožbo navedel le, da je znesek 3.743,80 EUR zadržan, vendar pojasnjeni razlogi niso utemeljeni. Da terjatev v tej višini obstoji in je zapadla, ni sporno. Glede tega dela terjatve pritožnik tudi ni konkretno zatrjeval postavljenega zahtevka kakšnega podizvajalca v smislu 631. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Za zadržanje tega zneska pritožnik ni navedel nobenega konkretnega in upoštevnega razloga.

10. Glede 15. začasne situacije pritožnik navaja, da v trenutku zapadlosti 15. začasne situacije pogodbeno razmerje ni bilo več v veljavi, izvajalec svojih obveznosti po odstopu od pogodbe tudi ni več izvrševal in mu posledično ni bilo mogoče plačati za neopravljeno delo. Vsa plačila v zadevnem obdobju so bila opravljena neposredno podizvajalcem, kar sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo.

11. Višje sodišče v zvezi s 15. začasno situacijo odgovarja, da je pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijal obveznost plačila iz te situacije zaradi trenutka zapadlosti terjatve. Terjatev naj bi zapadla po dostopu od pogodbe. Ta razlog ne more biti utemeljen. Stranki sta v gradbeni pogodbi opredelili izkazovanje terjatev z izdajo začasnih situacij, določili način njihovega potrjevanja in določili zapadlost terjatev iz začasnih situacij. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da se 15. začasna situacija nanaša na dela, ki so bila opravljena v decembru 2010, ko gradbena pogodba še ni bila razvezana (zaradi odstopa). Zapadlost terjatve iz začasne situacije, ki je časovno nastopila po odstopu od pogodbe, sama po sebi še ne pomeni, da pritožnik obveznosti ni dolžan plačati. Tudi tu velja zgornja ugotovitev, da pritožnik ni zatrjeval zahtevka konkretnega podizvajalca v smislu 631. člena OZ.

12. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi glede obveznosti po 16. začasni situaciji in končni situaciji. Pritožnik v zvezi z 16. začasno situacijo zatrjuje, da ni bila potrjena, pa tudi ni bila pravilno izdana, saj je bila izdana po odstopu od pogodbe. Pritožnik se je v postopku na prvi stopnji zahtevku upiral v prvi vrsti z navedbo, da je predhodno (3. 2. 2011) odstopil od gradbene pogodbe, zato ne morejo biti upoštevni argumenti tožeče stranke, ki jim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, to je, da pritožnik v pogodbenem roku iz drugega odstavka 20. člena(2) Pogodbe ni nasprotoval tako izstavljeni začasni situaciji.

13. Pri končni situaciji gre za plačilo pozneje naročenih del. Pritožnik navaja, da za ta dela ni bila podpisana posebna pisna pogodba - aneks v konkretni zadevi (drugi odstavek 649. člena OZ), vendar zgolj zaradi tega pritožnik še ni prost obveznosti. Namen obličnost gradbene pogodbe je v njeni kompleksnosti in v varstvu strank. V kontekstu predmetnega spora je pomembno, da gre za dela, ki jih je naročnik naročil in na konkretnem zapisniku potrdil (glej podčrtani odstavek na 1. strani zapisnika o prevzemu gradbišča), tožeča stranka izvedla, nadzorni inženir potrdil. Med strankama tudi ni sporen obseg del in cena opravljenega dela.

14. Pritožnik navaja, da po odstopu od pogodbe le-ta ni več veljala, zato tudi ni veljala določba drugega odstavka 20. člena Pogodbe, ki je določala način uveljavljanja plačila, rok, v katerem je moral naročnik terjatev iz začasne situacije prerekati, in sankcije, če naročnik začasne situacije ni prerekal oziroma tega ni storil v pogodbenem roku. Pritožnik je odstopil od pogodbe na podlagi pogodbeno dogovorjenega odstopnega upravičenja. Odstop od pogodbe je oblika razveze pogodbe in učinkuje od odstopa dalje. Vendar to ne pomeni, da zaradi odstopa od pogodbe tožeča stranka ni bila več upravičena do plačila del, ki so bila do odstopa opravljena. Posledično veljajo tudi določbe, ki urejajo reševanje medsebojnih zahtevkov. Ker pritožnik v pogodbenem roku ni nasprotoval predlagani začasni in končni situaciji, se šteje, da terjatev obstoji in je bilo na pritožniku dokazno breme o nasprotnem. Sicer pa je bila 16. začasna situacija izdana kot rezultat zapisnika o predaji gradbišča in je bila le iz tega razloga kasneje izdana, kot je to izpovedal priča A. Slednji je še povedal, da je bila s končno situacijo hkrati ugotovljena kumulativa 6.934.207,62 EUR, kar je nadzorni organ potrdil kot nesporni znesek. Razlogi sodišča v sklepnem delu 10. točke obrazložitve so pravilni. Pritožnik zgolj z opozarjanjem na vsebino in pomen zapisnika tega ne more izpodbiti.

15. Pritožnik se v zvezi z zadržanjem varščine (690.211,57 EUR) sklicuje na določbo 15.2 Splošnih pogojev pogodbe (v nadaljevanju SPP), po kateri je pritožnik odstopil od pogodbe. Med strankami ni sporno, da je prišlo do odstopa od pogodbe, je pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekala obstoj splošnih pogojev pogodbe. Pritožnik v pritožbi ponavlja, da je po določbi 15.4 SPP bilo naročniku, ki je odpovedal pogodbo, omogočeno zadržati nadaljnja plačila izvajalcu, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitev pri dokončanju ter vseh drugih stroškov, ki jih je utrpel naročnik. Naročnik tudi lahko zahteva od izvajalca povračilo vseh izgub in škod, ki jih je utrpel in vseh drugih dodatnih stroškov za dokončanje del, potem, ko je upošteval vse zneske, dolžne izvajalcu. Ko si naročnik povrne utrpljene izgube, škode in dodatne stroške, mora ostanek izplačati izvajalcu.

16. Vendar pa je tožeča stranka obstoj splošnih pogojev pogodbe prerekala (prva pripravljalna vloga tožeče stranke po odgovoru na tožbo). Hkrati je v tej pripravljalni vlogi tudi navedla, da bi moral pritožnik te zahtevke (iz naslova škode in napak) prijaviti v stečajnem postopku, pa tega ni storil. 17. Vsebina pogodbenega prava je dejansko vprašanje, zato bi moral pritožnik, ob prerekanju vsebine splošnih pogojev s strani tožeče stranke, vsebino SPP dokazati. Ker tega ni storil, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje glede na obseg zatrjevane določbe 15.4 SPP. Pa tudi sicer je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozorila, da je prišlo do odstopa in prenehanja pogodbenega razmerja med strankama pogodbe pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Med pravdnima strankama ni sporno, da pritožnik morebitnega zahtevka iz naslova škode zaradi odstopa od pogodbe na podlagi 15.4 SPP ni uveljavljal v stečajnem postopku. Višje sodišče opozarja še na pritožnikovo zatrjevanje v 5. točki odgovora na tožbo, iz katerega izhaja, da je bila iz naslova prekinitve pogodbe s strani pritožnika ocenjena škoda v višini 208.302,78 EUR, ki se je, poleg zahtevkov podizvajalcev, pokrila iz unovčene bančne garancije za dobro izvedbo del (v tem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen in ta del sodbe ni pod pritožbo).

18. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da zapisnik o prevzemu gradbišča ne pomeni sprejema in izročitve izvedenih del. Pritožnik namreč kot pogoj za izplačilo varščine (ki naj bi se izplačala na podlagi zadnje obračunske situacije; glej tretji odstavek 20. člena Pogodbe) šteje uresničitev 21. člena Pogodbe(3). V primeru, ko pride do predčasne prekinitve gradbene pogodbe zaradi odstopa od pogodbe, je že po naravi stvari izključena uporaba 21. člena Pogodbe, saj izvajalec (tožeča stranka) že po naravi stvari ne more izvesti sprejema in izročitve izvedenih del po izvedbi vseh izvršenih del po pogodbi. Če bi bilo pritožnikovo stališče utemeljeno, bi bila tožeča stranka do vračila zavarovanja (varščine) upravičena šele, ko in če bi (kasnejši) končni izvajalec dokončal vsa dela po gradbeni pogodbi in bi bile tudi odpravljene vse pomanjkljivosti po zapisniku o tehničnem in kvalitetnem pregledu ter posledično pridobljeno uporabno dovoljenje. V primeru odstopa od pogodbe takemu stališču ni mogoče pritrditi, zato je sodišče prve stopnje zapisnik o prevzemu gradbišča pravilno razlagalo v smislu sprejema in izročitve izvedenih del (glej 117. PGU).

19. Z odstopom od pogodbe so na podlagi 270. člena OZ nastopila upravičenja tožeče stranke po drugem odstavku 270. členu OZ, ki določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštva, zastava in druge stranske pravice, posledično pa ima tožeča stranka zahtevek na vrnitev prejetega oziroma zadržanega po drugem odstavku 111. člena OZ. V tem delu se je tožeča stranka vseskozi pravilno sklicevala na razloge Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 34/2012. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na pritožnikovo navedbo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z namenom varščine.

20. Glede pritožbenega očitka, da so bila vsa plačila v zadevnem obdobju (po 15. začasni situaciji kot je to pritožbeno zatrjevano) izvedena neposredno podizvajalcem, je sodišče prve stopnje zadosti odgovorilo. Glede plačila podizvajalca po 14. začasni situaciji je bil tožbeni zahtevek v tem delu umaknjen, v zvezi s plačilom po 15. in 16. začasni situaciji pa tožena stranka takega ugovora, ki bi bil hkrati tudi zadosti konkretiziran, sploh ni podala. Sodišče prve stopnje je vprašanje plačevanja podizvajalcev obravnavalo v okviru zatrjevanega s strani tožene stranke, ki je v pripravljalni vlogi izrecno nasprotovala, da bi plačilo podizvajalcev ugovarjala v zvezi z vračilom varščine, pa tudi navedla, da je bila v zvezi s tem unovčena bančna garancija zaradi poplačila nominiranih podizvajalcev (glej tudi navedbe v odgovoru na tožbo). Ker pa je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, se je posledično v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem zadosti opredelilo do zatrjevanega. Ker se tožeča stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila, višjemu sodišču v tem delu ni treba zavzeti konkretnejših razlogov.

21. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). V odgovoru je tožeča stranka ponovila navedbe pred sodiščem prve stopnje in pritrdila ugotovitvam sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba in sklep I Cpg 1418/2012 z dne 19. 2. 2014. Op. št. (2): Naročnik je dolžan začasno mesečno situacijo v roku 15 dni po prejemu potrditi oziroma zavrniti. Če naročnik v roku 15 dni začasne mesečne situacije ne potrdi niti ne zavrne, se po preteku tega roka šteje, da je situacija potrjena.

Op. št. (3): Ki določa, da je končno obračunsko situacijo vodilni partner (tožeča stranka) dolžna predložiti v petih dneh po pisnem prevzemu izvršenih del s strani naročnika, to je potem, ko vsi izvajalci odpravijo vse pomanjkljivosti po zapisniku o tehničnem in kvalitetnem pregledu, pridobitvi uporabnega dovoljenja ter po izvršenem končnem obračunu del.