Jedro

Odločitev upravnih organov pravilno temelji na ugotovitvi z vpogledom v uradne evidence, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določbe 81. člena tedanjega ZTuj, temveč je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi dokončne odločbe (tedanjega) MSNZ Ljubljana dne 12. 6. 1993. Ker torej tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po določbah ZTuj, temveč je bila izbrisana iz tega registra, na podlagi dokončne odločbe MSNZ Ljubljana, izdane na podlagi določb ZENO, to pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) pri vpogledu v uradne evidence (register tujcev in register stalnega prebivalstva) ugotovil, da tožnica ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena tedanjega Zakona o tujcih (ZTuj). Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil iz evidence registra stalnega prebivalstva, izhaja, da je bila tožnica z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve (MSNZ) št. 21102/100/93/MM z dne 28. 5. 1993 odjavljena iz naslova A., Ljubljana in je odločba postala dokončna dne 12. 6. 1993. Iz navedene odločbe MSNZ izhaja, da je bil zoper tožnico in njeno družino, skladno z določbo 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO), po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja njenega dejanskega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V postopku je bilo na podlagi izjave priče ugotovljeno, da je družina B. odšla v Bosno pred začetkom vojne v Bosni leta 1992 ter da je stanovanje, v katerem je družina prebivala, zasedeno po drugi osebi. Tudi iz podatka Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenje, Območne enote Ljubljana, je razvidno, da tožnica ni bila zaposlena na območju Republike Slovenije. Glede na to, da je bilo tožnici odjavljeno stalno prebivališče na podlagi ZENO, na podlagi odločbe izdane s strani MSNZ z dne 28. 5. 1993, dokončne dne 12. 6. 1993, to pomeni, da tožnici prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni prenehala na podlagi določb 81. člena ZTuj. Glede na navedeno tožnica ne spada ne v I. ne v II. kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki jih določa ZPŠOIRSP, ker ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Zato tudi ni upravičena do povračila škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Organ je v zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Dejansko stanje je v celoti ugotovil na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima in zato tožnice ni bilo treba posebej zaslišati za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Pojasnjuje, da je dne 25. 6. 1991 Republika Slovenija s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) tistim svojim stalnim prebivalcem, državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli v Sloveniji na dan 23. 12. 1990 (izvedba plebiscita) prijavljeno stalno prebivališče in ki so od omenjenega dne na ozemlju države tudi dejansko živeli, zagotovila enake pravice in dolžnosti z državljani Republike Slovenije, pod pogojem, da so se prostovoljno odločili za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS); z datumom 26. 2. 1992 pa so si morale osebe, ki niso zaprosile za sprejem v slovensko državljanstvo pod izredno olajševalnimi okoliščinami, urediti status tujca po določbah ZTuj, prebivališče pa so lahko in so ga bile dolžne prijaviti šele na podlagi predhodno pridobljenega dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. ZTuj je namreč v prvem odstavku 81. člena določil, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in ki so v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosili za sprejem v državljanstvo po 40. členu navedenega zakona. V drugem odstavku 81. člena pa je ZTuj med drugim določil, da so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki jim je bila izdana negativna odločba, začele veljati določbe tega zakona dva meseca od dokončnosti odločbe. Državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, so bili z dnem, ko so za njih začele veljati določbe ZTuj, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.

3. Drugostopni organ ugotavlja, da je bil zoper tožnico na podlagi 8. člena ZENO uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča A., Ljubljana. Zato je takratni MSNZ Ljubljana z odločbo št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993 odločil, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, tožnica izbriše iz registra stalnega prebivalstva. ZENO je namreč v 8. členu določal, da če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ter na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, izbriše občana iz registra stalnega prebivalstva oziroma vpiše spremembo naslova v ta register. Zavrača pritožbeno navedbo, da je bila odločba izdana že po izbrisu tožnice iz registra prebivalstva in pojasnjuje, da za tožnico dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj in ji tudi stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, A., tega dne ni prenehalo. Tožnica je bila namreč izenačena z državljani Republike Slovenije, saj je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, posledično pa so, zaradi izenačenosti z državljani Republike Slovenije, tudi zanjo veljale določbe ZENO, ki je takrat urejal prijavno-odjavno obveznost občanov.

4. Ker je bila tožnica, skladno s takrat veljavno zakonodajo (enako ureja ugotovitveni postopek tudi sedaj veljavni Zakon o prijavi prebivališča), izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 12. 6. 1993 (oziroma je bila tega dne odjavljena iz naslova stalnega prebivališča), tožnica ni bila in tudi ni mogla biti naknadno še enkrat izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo z dne 23. 1. 1995. Na dan, ko so za tožnico začele veljati določbe 81. člena ZTuj, tožnica namreč ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena ZTuj, pa bi se lahko zgodil zgolj v primeru, če bi imela tožnica v tem obdobju tudi prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Na podlagi navedenega drugostopni organ ugotavlja, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi in z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe ZTuj, tako pa tudi zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso izpolnjeni.

5. Določbe ZPŠOIRSP se nanašajo na izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb ZTuj in ne določb ZENO. Drugostopni organ dodaja, da ZENO ni bil predmet ustavne presoje, tako pa je tudi izbris oziroma odjava iz registra stalnega prebivalstva posameznika, ki na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno ne prebiva, na podlagi 8. člena ZENO, zakonsko utemeljena.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vsebino in nepravilno vročanje odločbe MSNZ Ljubljana št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, drugostopni organ pojasnjuje, da v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni mogoče presojati okoliščin vročanja odločbe MSNZ št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, saj le-ta izrecno izkazuje datum dokončnosti dne 12. 6. 1993. Ker drugostopni organ ugotavlja, da je odločba pravnomočna, tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe. Drugostopni organ dodatno še pojasnjuje, da veljavni Zakon o prijavi prebivališča ne omogoča ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za nazaj.

7. V zvezi s pritožničino navedbo, da napadena odločba nima nobenih alinej, pa drugostopni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje v izpodbijani odločbi citiral 2. člen ZPŠOIRSP, vendar pa besedila v odločbi ni pisal v alinejah. Drugostopni organ ocenjuje, da navedena pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

8. Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da prvostopenjski upravni organ utemeljuje napadeno odločitev s tem, da je ob pogledu „v uradne evidence“ prišel do ugotovitve, da naj tožnica „ne bi bila izbrisana“ iz registra prebivalstva kot to predvideva 81. člen Zakona o tujcih, ampak je bila „pravnomočno in dokončno odjavljena“ iz naslova A., Ljubljana, na podlagi odločbe takratnega MSNZ z dne 28. 5. 1993, pri čemer je drugostopenjski organ, ki je v celoti vzdržal v veljavi napadeno odločitev, v svoji zgoraj navedeni odločbi „našel tudi pravno podlago“ za takšno odločitev, ki naj bi bila v določilih 8. in še nekaterih drugih členov ZENO. Po prepričanju tožnice pa postopek njenega „odjavljanja“ iz citiranega naslova v Republiki Sloveniji ni bil izveden zakonito in zato v nobenem primeru tudi ne more biti osnova tudi za napadeno odločitev. Tožnica je mnenja, da so v njenem primeru podani vsi zakonsko predpisani pogoji, da se šteje vsaj za upravičenca II. kategorije. Navaja, da navedena odločba MSNZ ni mogla postati pravnomočna, saj tožnici niti njenemu pooblaščencu nikoli ni bila vročena. Napadena odločba v zvezi z navedeno odločbo MSNZ Ljubljana ugotavlja, da naj bi bila slednja izdana na podlagi izjave priče, pri čemer gre za neustrezno obrazložitev, ker bi morala biti navedena vsaj priimek in ime te priče kot tudi vsebina njene izpovedbe. Očitno je bila ta "priča" oseba, ki je nezakonito zasedla predmetno stanovanje v času, ko se tožnica, ki je bila tedaj začasno pri svojih sorodnikih v Bosni in Hercegovini, zaradi vojnih razmer, ni mogla skupaj z družino vrniti v Slovenijo. Tožnica niti njeni bližnji družinski člani je niso odjavili s predmetnega naslova v Republiki Sloveniji, torej je šlo lahko le za nezakonit izbris. Problematika in pravice vseh izbrisanih iz registra prebivalcev Republike Slovenije pa bi morala biti obravnavana korektno, enakopravno ter pravično, v skladu z načeli ustavnosti in pravne države ter navodili, prejetimi s strani pristojnih organov Evropske unije. Sodišču predlaga, da po izvedenih predlaganih dokazih ugotovi, da sta odločba tožene stranke z dne 12. 3. 2015 in odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21. 5. 2015 nezakoniti ter se zato razveljavita. Uveljavlja tudi odškodnino v znesku 39.750,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 8. 2. 2015 dalje do dneva plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da za tožnico dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih in ji tudi stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, A., tega dne ni prenehalo (ni bila izbrisana), saj je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno iz registra stalnega prebivalstva, ne more presojati pravnomočne odločbe tedanjega MSNZ z dne 28. 5. 1993 kot tudi ne okoliščin vročanja odločbe; ugotavlja pa, da je bila odločba MSNZ Ljubljana vročena začasnemu zastopniku in da je postala dokončna dne 12. 6. 1993. Ker je bila tožnica, skladno s takrat veljavno zakonodajo izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 12. 6. 1993, ni bila in tudi ni mogla biti naknadno še enkrat izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po izdaji odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo dne 23. 1. 1995. Na dan, ko so za tožnico začele veljati določbe 81. člena ZTuj, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena ZTuj pa bi se lahko zgodil zgolj v primeru, če bi imela tožnica v tem obdobju tudi prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Ker tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi in z dnem, ko so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi ZPŠOIRSP niso izpolnjeni. Izbris občana iz registra stalnega prebivalstva v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča na podlagi 8. člena ZENO namreč ni identičen ex lege izbrisu dne 26. 2. 1992, ko so za državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike, pričele veljati odgovarjajoče določbe ZTuj, četudi gre za enako terminologijo - "izbris iz registra stalnega prebivalstva". Pri navedbi "odjavljena" gre zgolj za uporabo termina, ki se evidentira v registru stalnega prebivalstva, četudi gre za izbris po določbah ZENO, izbris po določbah Zakona o prijavi prebivališča ali izbris z dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, začele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne.

10. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da ZPŠOIRSP pozna le en pojem "izbrisani" ter je vsaj v tem delu zakon jasen in nedvoumen. Iz 4. alineje 3. točke 2. člena ZPŠOIRSP vsaj smiselno izhaja, da med upravičence do odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva spada tudi oseba, ki se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Med takšne osebe spada tudi tožnica, od katere v vojnih razmerah ni mogoče zahtevati, da bi šla urejati formalnosti v zvezi z njenim prebivališčem in državljanstvom v drugo, nekaj 100 km oddaljeno državo. Tega ji tudi zdravstveno stanje ni dovoljevalo. Izkazane pomanjkljivosti pri „vročanju“ pisanj in odločb pristojnih organov skuša tožena stranka sanirati s tem, da se povsem neutemeljeno sklicuje na trditev, da naj bi bil tožnici v kritičnem času postavljen nek začasni zastopnik, ki naj bi mu tudi bila vročena za predmetno zadevo pomembna "odločba". Pri tem pa v dosedanjem postopku sploh ni bilo pojasnjeno, še manj pa razjasnjeno, kdo naj bi bil ta začasni zastopnik in na kakšen način naj bi sprejel izpodbijano odločbo. Dejstvo je, da so imeli v kritičnem času tožnica in njeni družinski člani v Republiki Sloveniji svojega pooblaščenca, odvetnika C.C. iz Ljubljane, kateremu bi moral pristojni organ vročiti takšno odločbo, zoper katero bi seveda lahko vložil tudi redno pravno sredstvo. Tožnica še meni, da bi naslovno sodišče o njenem tožbenem zahtevku lahko odločalo le na seji senata oziroma je ni treba vabiti na glavno obravnavo, saj o podrobnostih, ki so se dogajale v kritičnem času in ki naj bi bile pomembne pri odločanju, ni seznanjena oziroma je bila tedaj še premlada, da bi jih ustrezno povzemala in razumela.

11. Tožena stranka v pripravljalni vlogi zavrača navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge in ponovno pojasnjuje, da izbris občana iz registra stalnega prebivalstva v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča na podlagi 8. člena ZENO ni identičen ex lege izbrisu z dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so za državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike, pričele veljati določbe ZTuj, četudi gre gre za enako terminologijo - "izbris iz registra stalnega prebivalstva". Tožnica ne šteje za upravičenko do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj dne, ko so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena ZTuj bi se namreč lahko zgodil le v primeru, če bi imela tožnica v tem obdobju tudi prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila tožničina zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena.

14. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali po Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

15. Upravni organ se je pri svoji odločitvi na določbe citiranega prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, tudi oprl. Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. členu ZPŠOIRSP je torej ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. In prav to, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje, je v konkretnem primeru med strankama sporno.

16. Tožnica ugovarja stališču tožene stranke in zatrjuje, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da se zato šteje vsaj za upravičenko II. kategorije.

17. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Odločitev upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi z vpogledom v uradne evidence, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določbe 81. člena tedanjega ZTuj, temveč je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi dokončne odločbe (tedanjega) MSNZ Ljubljana dne 12. 6. 1993. Ker torej tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po določbah ZTuj, temveč je bila izbrisana iz tega registra, na podlagi dokončne odločbe MSNZ Ljubljana dne 12. 6. 1993, izdane na podlagi določb ZENO, to pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Oba upravna organa sta torej po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi pravilno odločila.

18. Ker je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Upravna organa se utemeljeno opirata na odločbo MSNZ Ljubljana z dne 28. 5. 1993, dokončno dne 12. 6. 1993, s katero je bilo na podlagi določb ZENO v zadevi ugotavljanja tožničinega dejanskega bivališča ugotovljeno, da tožnica dejansko stalno ne prebiva na prijavljenem naslovu A., Ljubljana in da se jo zato izbriše iz registra. Pri tem izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZENO, ko je oseba izbrisana zato, ker dejansko stalno ne prebiva na prijavljenem naslovu, ni mogoče enačiti z (avtomatičnim) izbrisom iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb tedanjega Zakona o tujcih, ker gre za izbris na dveh različnih pravnih podlagah. Neupošteven je tožbeni očitek, da citirana odločba MSNZ, ker niti tožnici niti njenemu pooblaščencu ni bila vročena, ni mogla postati pravnomočna. Tožnica tega ne more uspešno uveljavljati v postopku preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, temveč bi morala to poskušati reševati z izrednimi pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo MSNZ. Tudi tožbena navedba, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno kdo je bila zaslišana priča in kaj je le-ta izpovedala, kot tudi navedba, da se tožnica ni sama odjavila iz predmetnega naslova v Sloveniji, niti je niso odjavili njeni bližnji, za odločitev v zadevi ni relevantna. Tožbena navedba, da se tožnica zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti v Slovenijo in da je bila samo začasno pri sorodnikih v BiH, pa se prvič pojavi šele v tožbi, kar je prepozno in zato ne more biti upoštevna.

19. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.