Jedro

Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila s prvostopenjskim upravnim aktom zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. S pravnomočno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 30. 3. 2012 o zavrniti pritožbe in prvostopenjskega sklepa št. ... z dne 24. 1. 2012 o zavrženju zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Hkrati je tožbo v delu na odpravo odločbe št. ... z dne 16. 2. 2011 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 4. 11. 2010 dalje z izplačevanjem te dajatve vključno z zapadlimi zneski z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrglo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodno odločbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da mu je pri slovenskem nosilcu zavarovanja iz diskriminatornih razlogov prenehalo delovno razmerje, da je sicer za tem prejemal nadomestilo za brezposelnost vendar le za 9 mesecev, čeprav bi mu pripadalo daljše uživanje, in da mu v Sloveniji ni bilo ponujeno drugo delo, da bi dopolnil daljšo pokojninsko dobo. Meni, da so kršene njegove človekove pravice po Evropski konvenciji. Sodišču predlaga, da zavodu naloži vračilo plačanih prispevkov iz naslova odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja kakršnihkoli dokazov, da bi sploh nastal dvom pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 350. čl. v zvezi s 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodna odločba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožnikove navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede izpodbijane I. točke izreka sodne odločbe je izključno podana v 4. tč. 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZUP) po katerem je bilo utemeljeno postopano v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. V navedenem členu ZUP-a je namreč izrecno določeno, da mora organ, ki odloča po pravilih splošnega upravnega postopka, zahtevo najprej preizkusiti in jo s sklepom zavreči med drugim tudi tedaj, če je bila o isti stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno dejansko procesno stanje je po bistveno pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča podano tudi v predmetni zadevi.

Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložena 9. 11. 2011, je bila s prvostopenjskim upravnim aktom z dne 24. 1. 2012 tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo št. ... z dne 26. 2. 2011, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. Z navedeno pravnomočno odločbo je bila namreč zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti od 4. 10. 2010 dalje, kjer je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Tožnik ima namreč v Sloveniji dopolnjenih le 9 let in 5 mesecev pokojninske dobe, po 2. alinei 68. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZPIZ-1) pa bi glede na dopolnjeno starost 63 let ob nastanku I. kategorije invalidnosti moral imeti dopolnjenih najmanj 14 let in 4 mesece pokojninske dobe.

Ob ugotovitvi, da se v zvezi z obravnavano zadevo v predsodnem postopku dejansko stanje in pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve ni spremenilo, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, in tožbeni zahtevek na njuno odpravo na temelju 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) zakonito zavrnilo.

Z II. tč. izreka izpodbijane sodne odločbe je nadalje zakonito zavržena tožba na odpravo odločbe št. … z dne 16. 2. 2011, vključno z vsemi nadaljnjimi zahtevki, saj za vsebinsko sojenje o tožbi v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka. Zoper drugostopenjske odločbe nosilca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč v skladu z 252. čl. ZPIZ-1 mogoče sodno varstvo uveljavljati le v 30-ih dneh od njene vročitve. Enako ureditev vsebuje tudi 1. odst. 72. čl. ZDSS-1. V kolikor tožba zoper drugostopenjsko upravno odločbo ni vložena v predpisanem 30-dnevnem roku od vročitve stranki, postane pravnomočna. Pomeni, da njena vsebinska presoja več ni dopustna. Ker je bila zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pritožba kot prepozna zavržena že s sklepom št. ... z dne 19. 7. 2011, je bila tožba v tem delu v skladu s 75. čl. ZDSS-1 v izpodbijani II. tč. izreka sodbe, zakonito zavržena.

Ostale navedbe pritožnika za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso odločilne ali ne morejo biti upoštevne. Zlasti ne zahteva tožnika, da mu toženi zavod izplača odškodnino iz naslova vplačanih prispevkov za dopolnjeno pokojninsko dobo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbenem postopku namreč ni dopustna sprememba tožbe v smislu uveljavljanja dodatnega ali povsem novega tožbenega zahtevka, ki ni bil postavljen že pred sodiščem prve stopnje.

Glede povsem posplošenega in sicer nedoločnega zatrjevanja kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, je potrebno pojasniti, da do kršitve tega mednarodnega pravnega akta ob pravilni zavrnitvi odprave izpodbijanih zakonitih posamičnih upravnih aktov ter zakonitem zavrženju prepozno vložene tožbe, ni prišlo niti ni moglo priti. Tudi sicer iz pritožbe ni razvidno, v čem naj bi sploh bila kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja iz 6. čl. navedene mednarodne konvencije niti pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. čl.. Pravno povsem irelevanten je tudi posplošen očitek kršitve 14. čl. konvencije o prepovedi diskriminacije, do katere naj bi prišlo v zvezi s trajanjem pravice do nadomestila za brezposelnost. V predmetni zadevi namreč ne gre za spor o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti, temveč o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ker je izpodbijana sodna odločba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.