Jedro

Ker se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnika, ne pa po uradi dolžnosti (na predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanj, ki ga poda osebni zdravnik zavarovanca), tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zastopanja v postopku pri tožencu, kljub temu da je s pritožbo, za katero uveljavlja povrnitev stroškov, uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama trpita stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke ... z dne 20. 1. 2010 glede stroškov spremeni tako, da se ugotovi, da znašajo stroški 1.127,10 EUR, ki jih mora plačati tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pritožbo sta vložila prvo in drugo tožnik (v nadaljevanju: tožeča stranka). Pritožba je vložena iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da je tožeča stranka, ki je v predsodnem postopku s pritožbo uspela, za vložitev pritožbe potrebovala pravno pomoč, saj je prava neuka stranka. Kljub temu pa ji niso bili priznani stroški, ki so ji nastali z vložitvijo pravnega sredstva. Po mnenju tožeče stranke je bilo pravno sredstvo potrebno ter utemeljeno. Tožeči stranki so nastali stroški, katerih vrnitev je upravičena zahtevati tudi na podlagi splošnih načel, veljavnih v slovenskem pravnem redu. Splošno načelo je, da nihče ne sme nikomur povzročati škode, s tem, da so stroški, ki so nastali tožeči stranki nedvomno vrsta škode. Ker je ta škoda povzročena s strani tožene stranke, jo je le ta tudi dolžna povrniti. Ne glede na to, da se postopek ni začel po uradni dolžnosti, pa je tožeča stranka prepričana, da bi sodišče moralo poleg določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) upoštevati tudi splošno načelo prepovedi povzročanja stroškov. Ne nazadnje je tudi v ZUP določeno, da je neutemeljeno povzročene stroške potrebno povrniti, povrne pa jih tisti, ki jih je povzročil. Postopek se ni začel na podlagi predloga drugotožnika (A. d.d.), kar pomeni, da bi moralo sodišče vsaj drugotožniku priznati stroške upravnega postopka. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 113. člena ZUP. Glede navedb, da se postopek ni začel na predlog drugotožnika, pa tožena stranka pripominja, da je odločilno, da ni šlo za postopek začet po uradni dolžnosti, temveč za postopek začet s predlogom zavarovanca. Zastopanje v upravnem postopku pa je bilo tudi sicer podano v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ki sta jo vložila prvo in drugotožnik. Glede navedb o nerazumnem postopanju, pa tožena stranka takšnim navedbam nasprotuje in vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo. Zgolj razhajanje v mnenjih izvedenskih organov, ne pomeni napačnega ravnanja. Tožena stranka je ravnala pravilno in po predpisanih postopkih. Tožeča stranka pa tudi sicer ni konkretizirala v čem naj bi bilo postopanje tožene stranke nepravilno. Tako tudi ne obstoji s strani tožene stranke povzročena škoda in tudi ni podlage za povrnitvene zahtevke (tudi tožbeni zahtevek se ni glasil na takšen zahtevek). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila odločitev tožene stranke v 3. točki izreka odločbe št. ... z dne 20. 1. 2010 in sicer, da stroške pravnega zastopanja nosita zavarovanec in delodajalec sama.

V zadevi je sporno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške zastopanja po pooblaščencu, ki so ji nastali v predsodnem upravnem postopku.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je razvidno tudi iz dokumentacije v spisu, izhaja, da je tožena stranka s prvostopenjsko odločbo tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami, s polnim delovnim časom od 8. 10. 2009 dalje. Zoper tako odločbo sta prvo in drugotožnik vložila pritožbo po pooblaščencu. Priglašeni so bili tudi stroški zastopanja. Drugostopenjski organ je z dokončno odločbo št. ... z dnem 20. 1. 2010 pritožbi ugodil in izpodbijano odločbo odpravil. Tožnika je razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 8. 10. 2009 dalje. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je invalidska komisija druge stopnje dne 13. 1. 2010 sicer enako kot invalidska komisija prve stopnje dne 8. 10. 2009 ugotovila, da obstajajo razlogi za razvrstitev zavarovanca v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 10. 2009 dalje. Dodatno pa je komisija druge stopnje ugotovila, da za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije ni zmožen. Ker mu le ta ni zagotovljena, saj je star nad 50 let, mu je tožena stranka priznala pravico do invalidske pokojnine.

ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki, med postopkom ali zaradi postopka (med drugim tudi pravno zastopanje) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V 2. odstavku pa je nadalje določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). Kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe 1. in 2. odstavka 113. člena (3. odstavek 113. člena ZUP).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča se v predmetni zadevi postopek ni začel po uradni dolžnosti, temveč na predlog zavarovanca. Omenjeno izhaja iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga je sicer podal tožnikov osebni zdravnik, s tem, da iz predloga povsem jasno izhaja, da je bil le ta podan na zahtevo zavarovanca. Ker se torej postopek ni začel po uradni dolžnosti, že iz tega razloga tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov. Glede pritožbenih navedb, da delodajalec (drugotožnik) ni začel postopka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je drugotožnik skupaj s prvotožnikom vložil pritožbo, kar pomeni, da zanj glede povrnitve stroškov velja enako kot za prvotožnika.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi ne gre za stanje, da bi bili stroški povzročeni po krivdi stranke oziroma iz nagajivosti, torej ne gre za dejanski stan, kakršen je opredeljen v že citiranem 3. odstavku 113. člena ZPP. Tožena stranka je na podlagi vložene pritožbe skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) odločala o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja in s tem v zvezi tudi izpeljala postopek s pridobitvijo mnenja tako invalidske komisije prve stopnje, kot tudi invalidske komisije druge stopnje. Razlike pri strokovni presoji še ne pomenijo krivdnega ravnanja. Tožeča stranka v tožbi tudi ni postavila odškodninski zahtevek, za kar bi bilo potrebno ugotavljati, ali obstajajo elementi odškodninske obveznosti. V presoji je bila odločitev tožene stranke, da tožeča stranka sama trpi stroške pravnega zastopanja v predsodnem postopku. Pravna podlaga za odločitev je bila v 113. členu ZUP, katerega sta pravilno upoštevala tako sodišče prve stopnje, kot pred njim tudi že tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.