Jedro

Pritožnik sme svoje nezadovoljstvo s sodbo ali vodenjem postopka uveljavljati s pravnimi razlogi, vendar sporni zapis v ničemer ne podkrepi argumentov pritožbe, predstavlja pa napad na čast in dobro ime sodnice, sodišča in sodstva nasploh. Takšne izjave skušajo jemati ugled sodstvu, izražajo prezir in (odkrito) sejejo negativno razpoloženje do sodstva. Ker gre za izjavo odvetnice, pravne strokovnjakinje, ki mora v skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike vselej upoštevati pravila o lepem vedenju in pri svojem delu varovati ugled sodišč, je po prepričanju višjega sodišča ravnanje še toliko bolj žaljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odvetnico kaznovalo za žalitev in jo obsodilo na plačilo 400,00 EUR denarne kazni.

2. Odvetnica v pravočasni pritožbi navaja, da je pripravljalno vlogo napisala takoj po spornem dogodku 23. 6. 2011, ko je bila še pod vplivom dejstev, zato je res izlila na papir gnev, ki ga ne bi smela, svoje dejanje obžaluje in se sodišču opravičuje za izrečene besede in stil pisanja. Če bi vlogo oddala dan kasneje, bi bila čisto drugačna. Navaja, da je glavni delež prispevalo njeno tedanje stanje, saj je bila zaradi sladkorne bolezni in slabosti še toliko bolj občutljiva, znano pa je, da so sladkorni bolniki bolj živčni in občutljivi. Navaja, da bi bilo verjetno drugače, če ji sodnica ne bi izrecno povedala, da je pooblaščenec nasprotne stranke na narok pristopil, kar jo je dodatno razburilo. Dodaja, da ima desetletno prakso na sodišču in nima navade pisati vlog tako, da bi koga žalila, kot tudi v tem primeru ni imela namena žaliti in na to pisanje ni ponosna. Navaja, da je presenečena nad odločitvijo sodnice, zlasti pa nad višino kazni, saj je prepričana, da se zelo trudi biti do sodišča in sodnice korektna, čeprav sama včasih ni imela enakega občutka, kar pa ne sme vplivati na višino kazni, posebej ob dejstvu, da je bilo stanje bolezensko, na kar ni imela vpliva. Vsak opravlja zgolj svoje delo in to je spoštovanja vredno. Poudarja, da ni imela zlobnega namena in je pisanje oddala, ne da bi razmišljala, predvsem pod vplivom stanja, v katerem se je nahajala, zato pritožbeno sodišče naproša, naj izpodbijani sklep s človeškega vidika razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 1. odstavka 109. člena ZPP pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče/stranko/drugega udeleženca v postopku, in sicer po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP. Na podlagi navedenih določb lahko sodišče kaznuje tistega, ki žali, z denarno kaznijo do višine 1.300,00 EUR.

5. Odvetnica je v svoji vlogi med drugim zapisala: „... je sodnica poklicala na narok pred dvanajsto uro ali pa zapisnik napisala pristransko in zato ni zapisan tako, kot mora biti v skladu z ZPP.“; „...povrh vsega pa se je sodnica dobesedno zlagala...“; „...očitno, da sta se s pooblaščencem toženke zmenila, da bo sodnica izdala tak sklep, kot ga je.“; „...je sodišče pripravljeno zagovarjati tudi neresnico, samo zato, da lahko uresniči svoj cilj...“; „...tožnik, ki sedaj ve, kaj se na sodišču dejansko dogaja, nikoli več ne bo zagovarjal sodišča in njegovega renomeja, pač pa se bo zgledoval po dejanjih sodnice in pričel tudi sam razširjati neresnice, misleč, da je to dovoljeno; „...s takimi dejanji se vzpodbujajo dejanja, ki so v nasprotju z zakonom, potem pa se država in pravosodje čudi, da se kriminal povečuje, nihče pa ne pomisli, da je tako dejanje s strani sodišča zelo slab zgled ljudem.“

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so zgoraj povzete navedbe žaljive do sodišča in razpravljajoče sodnice ter skušajo jemati ugled sodstvu. Namen sodišča ni (v skladu z Ustavo in zakonom pa tudi ne sme biti, saj sodnik sodi v skladu z Ustavo in zakonom ter po svoji vesti) v čim hitrejšem oziroma čim „lažjem“ končanju postopkov ali, kot se izrazi odvetnica, „doseganju ciljev“. Že ta očitek predstavlja grobo žalitev sodišča. Pritožnik seveda sme svoje nezadovoljstvo s sodbo ali vodenjem postopka uveljavljati s pravnimi razlogi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da sporni zapis v ničemer ne podkrepi argumentov pritožbe, predstavlja pa napad na čast in dobro ime sodnice, sodišča in sodstva nasploh. Takšne izjave skušajo jemati ugled sodstvu, izražajo prezir in (odkrito) sejejo negativno razpoloženje do sodstva. Ker gre za izjavo odvetnice, pravne strokovnjakinje, ki mora v skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike vselej upoštevati pravila o lepem vedenju in pri svojem delu varovati ugled sodišč, je po prepričanju višjega sodišča ravnanje še toliko bolj žaljivo. Po oceni pritožbenega sodišča so posebej žaljive odvetničine navedbe, ki sodnici očitajo ponarejanje zapisnika in dogovarjanje o izidu postopka z nasprotno stranko, s čimer ji očita kazniva dejanja, kar odvetnica v pisanju izpelje tako daleč, da sodnici očita vzpodbujanje dejanj v nasprotju z zakonom, kar je za sodnico, sodišče in celotno sodstvo najbolj groba možna žalitev sploh. Odvetnica v pritožbi priznava žaljivost svojih besed. Res je, da dejanje obžaluje in se opravičuje, vendar to ne spremeni dejstva, da je z zapisanim presegla dopustno izvrševanje pravice ter je bila subjektivno in objektivno žaljiva. Pritožbeno sodišče ob presojanju podlage za izrek denarne kazni zaradi žalitve ne more upoštevati pritožničinih navedb, da je vloga žaljiva zato, ker jo je napisala takoj po dogodku, ko je bila še posebej razburjena, in ker je sladkorna bolnica. Tovrstne „olajševalne“ okoliščine je mogoče upoštevati zgolj pri določitvi višine denarne kazni. Ker pa je ta na spodnji meji izrečenih denarnih kazni v primerljivih primerih, je višje sodišče pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.