Jedro

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in pravno naravo FIP se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ, in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva - ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Upravna enota Maribor v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1120/2012-17 z dne 5. 3. 2013 zavrnila zahtevo A.A., B.B. in C.C., vsi iz Avstrije, za denacionalizacijo v izreku te odločbe navedenih nepremični (1. točka izreka); odločila, da vsaka stranka trpi svoje stroške (2. točka izreka); da je bilo z izdajo te dopolnilne odločbe o vloženem zahtevku v celoti odločeno (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je sledila navodilom in napotilom, ki izhajajo iz obrazložitve citirane sodbe, pregledala celotno spisno dokumentacijo, preučila navedbe zavezane stranke, pooblaščenca vlagateljev in predložene listine ter ugotovila, da so bile nepremičnine podržavljene D.D., na podlagi Odloka AVNOJ, na podlagi katerega je bila izdana odločba Mestne zaplembene komisije v Mariboru opr. št. 2526 z dne 26. 10. 1945 in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru ZP 662/46-2 z dne 2. 7. 1946. Ker imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana (kar je razvidno iz pravnomočne odločbe Oddelka za notranje zadeve takratne Občine Maribor, št. 201-462/93-05/16-I z dne 2. 8. 1994) je, na podlagi 12. člena ZDen, na mesto upravičenke vstopila njegova hčerka A.A.. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel bivši lastnik možnost dobiti odškodnino od tuje države, ga po določbah drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenca in zato tudi ne hčere A.A..

Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen je presojalo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). Po upravno sodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise (zakone), s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 296/2006 z dne 5. 6. 2007). V nadaljevanju ugotavlja, da je bila dne 27. 11. 1961 sklenjena mirovna pogodba med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – finančna in izravnalna pogodba (FIP), z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Podrobneje navaja vsebino citirane pogodbe in ugotavlja, da je Republika Avstrija za izvedbo te pogodbe sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz) in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancem (UVEG). Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ (podržavljanje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP je tudi FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodnino in se kot taka pri odločanju pri denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). V skladu s FIP in prej navedenima izvedbenima predpisoma, je odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije v FIP navedeni kategoriji oseb določalo stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960 ter avstrijsko ali nemško državljanstvo ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje, upravni organ pa ni dolžan ugotavljati kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen (smiselno enako stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002). Na osnovi obrazloženega je upravni organ ugotovil, da v postopku predložena potrdilo, odločba in dopis pristojnih organov Republike Avstrije (potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 24.6.2011, dopis Deželne finančne direkcije z dne 8.8.1966 in odločba Zvezne odškodninske komisije pri Zveznem ministrstvu za finance z dne 27.4.1967) ne dokazujejo, da bivši lastnik D.D. ni imel pravice dobiti odškodnine od tuje države. Iz ugotovitvene odločbe o njegovem državljanstvu izhaja, da je bil jugoslovanski državljan nemške narodnosti, ki se je od leta 1945 nahajal v tujini, kjer je živel do svoje smrti. Umrl je 25. 2. 1975 v Celovcu v Avstriji, kar je razvidno in izpisa iz matične knjige umrlih z dne 3. 3. 1975. Tudi iz odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 2526 z dne 26. 10. 1945 je razvidno, da je bil nemške narodnosti in mu je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ. Ker se je D.D. v letu 1945 odselil na ozemlje Avstrije in po podržavljenju premoženja v Jugoslaviji pridobil tudi avstrijsko državljanstvo, navedeno pomeni, da je na podlagi FIP imel pravico dobiti odškodnino od tuje države (na dan 1. 1. 1960 je imel stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 je bil avstrijski državljan in bil je oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojen ali njenih posledic). Glede na navedeno upravni organ prve stopnje ugotavlja, da (ne glede na to, ali je bivši lastnik dejansko dobil odškodnino od tuje države) je na navedeni podlagi imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato ga po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenca. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca njegovi hčerki A.A. na osnovi 12. člena ZDen.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor s svojo odločbo, št. 4902-18/2008-MOP/48/00641111 z dne 27. 1. 2014. Povzema obširne pritožbene navedbe v zvezi s stališčem upravnega organa prve stopnje, da ima pravico do povrnitve škode tudi tisti, ki je ne more uresničiti zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa. Dodatno utemeljuje tudi svojo odločitev glede na pritožbene navedbe, da je SFRJ kot tudi Republika Avstrija na podlagi določb ADP, h kateri je SFRJ pristopila z noto v letu 1955, štelo za avstrijsko premoženje samo premoženje, katerega lastnik je imel 13. 3. 1938 in 28. 4. 1945 avstrijsko državljanstvo. Iz navedenega razloga je razumljivo, da Republika Avstrija za premoženje podržavljeno osebam, ki niso bile njenega državljanstva, brez druge primerne mednarodne pogodbe ali sporazuma za takšno premoženje neposredne odškodnine ni dolžna izplačevati. Prejšnji lastnik v predmetnem primeru ni bil državljan Republike Avstrije v času podržavljenja. Premoženje je bilo zaplenjeno osebi takrat domnevno jugoslovanskega državljanstva, zato do odškodnine po določbah ADP ni bila upravičena, kot to izkazuje potrdilo Zveznega ministrstva za finance. Zneske, ki so bili izplačevani na podlagi FIP, šteje kot pomoč naseljencem in odškodnino za škodo v času vojne in v zvezi z vojno, ne pa kot odškodnino za v takratni FLRJ podržavljeno premoženje osebam, ki niso bile državljani Republike Avstrije v času podržavljenja, v nasprotju z Republiko Slovenijo, ki navedeno odškodnino, ne glede na znesek, po ZDen šteje tudi kot odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje v FLRJ. Gre za pravico in dolžnost upravnega organa Republike Slovenije na podlagi določb drugega odstavka 10. člena, da sam in s stališča pravnega reda in pravil svoje države, morebitno pravico osebe prejeti odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje, presodi na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Dejstvu, da odškodnina ni bila izplačana, upravni organ ne oporeka in upošteva prejeta dokazila. Glede FIP organ druge stopnje ugotavlja še, da ta glede na namen in glede na svoje besedilo pomeni poravnavo škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, med drugim tudi osebam nemške narodnosti (avstrijska narodnost nikjer ni omenjena), in sicer škode, ki je nastala na strani Republike Avstrije v zvezi s temi osebami, ki niso bile avstrijskega državljanstva oziroma za osebe, ki so s svojim premoženjem utrpele škodo kot preseljenec ali pregnanec.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je prepričana, da je drugostopni organ napačno uporabil drugi odstavek 10. člena ZDen. Meni, da je za presojo upravičenosti do denacionalizacije, v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, odločilno, ali je po pravu tuje države obstajal načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenega premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Stališče upravnega organa, da za presojo upravičenosti do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen ni odločilno ali je upravičenec odškodnino na katerikoli pravni podlagi dejansko prejel, je v nasprotju z jezikovno, teleološko, pa tudi logično razlago ZDen. Zakonodajalec je namreč obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev v ZDen uzakonil v okolju svoje proste presoje. Z določbo drugega odstavka 10. člena je izključil kot upravičence vse tiste osebe, ki bi po ZDen utegnile priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobile za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te tam imele pravico. Razumeti ga je mogoče le tako, da med upravičence spadajo tisti, ki bi sicer lahko dobiti odškodnino od tuje države ali je zaradi kateregakoli subjektivnega razloga npr. nevednosti, malomarnosti, pomanjkanja volje, niso uveljavljali ali so jo uveljavljali prepozno. Namen zakonodajalca v drugem odstavku 10. člena ZDen je bil preprečitev dvojne odškodnine. Da je pomembna „možnost od tuje države uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje“, je razvidno tudi iz povzetkov odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 584/05. Po Zakonu o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG) ter Zakonu o prijavi škod (Anmeldegesetz), niti očetu, niti materi tožeče stranke ni bilo omogočeno uveljavljati kakršnokoli odškodnino ali enkratno pomoč. Preseneča tudi trditve upravnega organa, da določitev dohodkovnega cenzusa ni bila v funkciji odrekanja odškodnine zaradi nepriznavanja temelja odškodnine, ampak v funkciji odrekanja te odškodnine tistim sicer upravičenim osebam, ki so v Avstriji že imela zagotovljen socialni in gmotni položaj. Tožeča stranka je z verodostojnimi listinami dokazala, da niti bivši lastnik zaplenjenega premoženja – D.D., niti njegova žena niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje D.D. v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine (niti socialne pomoči), niti je niso mogli zahtevati – uveljaviti. Predlaga, da se tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi ter ugodi zahtevi za denacionalizacijo spornih nepremičnin oziroma podrejeno, da se citirana drugostopna odločba odpravi in vrne zadeva drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala je del upravnih spisov, ostalo spisno dokumentacija pa je naslovnemu sodišču začasno odstopilo Vrhovno sodišče RS iz zadeve opr. št. X Ips 247/2013-30. Slovenska odškodninska družba d.d. (sedaj Slovenski državni holding) v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da je bivši lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje.

Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen).

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, upravna organa pa sta jo tudi ustrezno utemeljila. Sodišče tudi ugotavlja, da je v zvezi s pravnimi vprašanji, ki so sporna v tem upravnem sporu (ali FIP in njeni izvedbeni akti predstavljajo predpis, ki je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije in pravna narava potrdila tujega državnega organa), pravno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še pojasnjuje: Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oz. premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oz. madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oz. Madžarska, Potsdamski sporazum je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen v primeru prejšnjih lastnikov pomeni, da je izključena iz denacionalizacije tudi tožeča stranka, ki sicer uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003) z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Odlok AVNOJ, ki je podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku AVNOJ (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah ( KVSG), glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oz. kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 14 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 15 obrazložitve, se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Pravilnost tega stališča potrjuje tudi Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 85/2013. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, osebe z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oz. narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oz. na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Glede na zgoraj navedeno stališče in nesporno ugotovitev, ki izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa (odločba Občine Maribor št. 201-462/93-05/16-I z dne 2. 8. 1994), je D.D. sodil v skupino oseb iz priloge I k FIP. Bil je državljan Kraljevine Jugoslavije in na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratno občino Maribor, ki je bila po pravnem statusu ozemlja na dan 31. december 1937 izven meja Republike Avstrije in nemškega Reicha. Premoženje mu je bilo zaplenjeno kot osebi nemške narodnosti (bil je vpisan na seznamu podpornih članov Kulturbunda)in že leta 1945 je pobegnil v tujino Prav tako med strankami niso sporne ugotovitve upravnega organa glede izpolnjevanja nadaljnjih pogojev po FIP (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče na dan 1.1.1960 na območju Republike Avstrije). Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je pravni prednik tožeče stranke izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Zato tožeča stranka z ugovori, ki jih veže na izvedbene zakone in nemožnost pridobitve odškodnine zaradi neizpolnjevanja premoženjskega cenzusa, ne more biti uspešna. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu X Ips 85/2013, premoženjski prag (72.000 ATS letnih prihodkov), ki je na podlagi izvedbenih predpisov (UVEG in Zakon o prijavi škode), osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu oziroma ga omejila drugače kot ZDen, gre za suvereno pravno ureditev tuje države. Za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen je pravno pomembno le dejstvo, ali je bilo izplačilo odškodnine po predpisih tuje države povezano z odvzemom premoženja. In v obravnavani zadevi je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 24. 6. 2011, ki dokazuje, da niti bivši lastnik zaplenjenega premoženja, niti njegovi zakoniti dediči niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine, niti je niso mogli dobiti ne uveljavljati. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan (tako tudi Sklep Vrhovnega sodišča X Ips85/2013). To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino odškodnine in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravno sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).