Jedro

Uporaba konkretnega zazidalnega načrta, tako njegovega grafičnega kot tudi tekstualnega dela, ne pomeni le uporabe materialnega prava. Ko se ugotavlja položaj spornega objekta glede na pogoje zazidalnega načrta, gre tudi za ugotavljanje celotnega dejanskega stanja in ne samo za drugačen sklep o dejanskem stanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 487/2000-11 z dne 21.9.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 17.2.2000 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi pritožbe prizadete stranke A.M. odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 20.7.1999 (1. točka izreka), odpravila lokacijsko dovoljenje Sekretariata za upravne zadeve, Oddelka za upravno pravne zadeve občine P. z dne 7.4.1994 in odločbo o podaljšanju navedenega lokacijskega dovoljenja z dne 18.4.1995 (2. točka izreka) ter zavrnila zahtevek A.K.J. in A.J. za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši v P., na zemljišču parc. št. 2736/5 k.o. P. II (3. točka izreka). Z odločbo Upravne enote P. z dne 20.7.1999 je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da lokacijsko dovoljenje z dne 7.4.1994 in njegovo podaljšanje z dne 18.4.1995 za izgradnjo prizidka, izdano zakoncema J., ostaneta v veljavi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, ki se sklicuje na določbe 9. in 21. člena Odloka o zazidalnem načrtu V. dom - obala TS 5/15 in del CT 5/14 in 5/8 - P. (Uradne objave, št. 17/92, v nadaljevanju: ZN), ki določa najmanj 3-metrski odmik objekta od parcelne meje sosednjega funkcionalnega zemljišča, če je odmik manjši, pa mora investitor pridobiti soglasje lastnika oziroma uporabnika sosednjega zemljišča. V konkretnem primeru je sporno, ali je ta prizidek predviden v grafičnem delu zazidalnega načrta in zato zanj velja 16. člen ZN, ali pa ta prizidek v grafičnem delu ZN ni zajet in zanj veljajo določbe 9. in 21. člena ZN. Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku na prvi stopnji ugotovil, da je prizidek v njegovem grafičnem delu predviden, in je zato odločil, da izdano lokacijsko dovoljenje ostane v veljavi. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi navaja, da je z vpogledom v ZN ugotovila, da v grafičnem delu ZN ta prizidek ni predviden. Ker je njegova lokacija oddaljena manj kot 3 metre od sosedove nepremičnine in se sosed z izgradnjo prizidka ne strinja, je v pritožbenem postopku z izpodbijano odločbo lokacijsko dovoljenje odpravila in zavrnila zahtevek investitorjev za njegovo izdajo. Tožbo je vložila pravna naslednica investitorjev, in je navedla, da je prizidek predviden v grafičnem delu ZN ter je kot dokaz priložila tudi izjavo Urada za okolje in prostor občine P., da je prizidek v originalu grafičnega dela ZN vrisan. Pravilna uporaba materialnega prava je odvisna od tega, ali se dopustnost gradnje prizidka presoja po 9. in 21. členu ZN, ali po 16. členu ZN. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je le-ta sama ugotavljala dejansko stanje, saj je v obrazložitvi odločbe navedla, da je vpogledala v ZN in ugotovila, da sporni objekt v njem ni vrisan. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka sama ugotavljala dejansko stanje in ga je ugotovila drugače kot prvostopenjski organ, ter je o zadevi tudi odločila drugače kot prvostopenjski organ, bi morala po presoji sodišča pred svojo odločitvijo strankam postopka dati možnost, da se v skladu s 143. členom ZUP/86 pred izdajo odločbe seznanijo in izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, česar pa ni storila, temveč je o stvari odločila sama. Zato je sodišče prve stopnje po 3. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka dati tožnici možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, se opredeliti do njenih izjav ter dokazil, ki jih je priložila tožbi ter na podlagi tako dopolnjenega postopka in dejanskega stanja o zadevi ponovno odločiti.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. V pritožbi navaja, da je po vpogledu v grafični del ZN bilo ugotovljeno, da omenjeni prizidek vnaprej ni bil predviden, zato prideta v poštev določbi 9. in 21. člena ZN, torej med drugim tudi določba o 3-metrskem odmiku od parcelne meje sosednjega funkcionalnega zemljišča oziroma o morebitnem soglasju sosednjega lastnika oziroma uporabnika. Upravno sodišče je napravilo napačen sklep, ko je zaključilo, da je tožena stranka sama ugotavljala dejansko stanje. Tožena stranka je le zaključila, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi. Tak dokaz pa je citirani ZN. Preverjanje, ali je bil v zadevi pravilno uporabljen materialni predpis (ki ga sestavlja, ko gre za ZN, poleg tekstualnega tudi grafični del), pa ne more šteti za ugotavljanje dejanskega stanja. Tožena stranka vztraja pri stališču, da so bili v zadevi na prvi stopnji zmotno presojeni dokazi, v posledici tega pa napačno uporabljen pravni predpis - citirani ZN, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, kar daje toženi stranki pravico, da postopa po določbi 1. odstavka 243. člena ZUP/86. Predlaga vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožeča stranka in v tem upravnem sporu prizadeta stranka A.M. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Lokacijsko dovoljenje mora biti glede na določbe 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdano v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt, v konkretni zadevi ZN. Lega objektov je določena v arhitektonski zazidalni situaciji (16. člen ZN), po 9. členu ZN je v območju obstoječih stanovanjskih objektov dopustna adaptacija in dozidava stanovanjskih objektov, v 21. členu ZN pa so določeni pogoji za prenavljanje in dograjevanje: odmik med objektom in parcelno mejo mora biti minimalno tri metre. Če pa je odmik manjši, si mora investitor pridobiti soglasje lastnika oziroma uporabnika sosednjega zemljišča. Res je, da uporaba konkretnega ZN, tako njegovega grafičnega kot tudi tekstualnega dela, pomeni uporabo materialnega prava, vendar pa ne samo to. V konkretni zadevi, ko je tožena stranka ugotavljala položaj spornega prizidka glede na pogoje iz 16. oz. 9. in 21. člena ZN, je šlo, po presoji pritožbenega sodišča, tudi za ugotavljanje celotnega dejanskega stanja in ne samo za drugačen sklep o dejanskem stanju, kot uveljavlja tožena stranka. Zato ima sodišče prve stopnje prav, da bi morala tožena stranka dati strankam v postopku, pred izdajo odločbe, možnost, da se v skladu s 143. členom ZUP/86 seznanijo in izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, zlasti tudi s tistim delom ZN, iz katerega naj bi po ugotovitvah tožene stranke izhajalo, da lokacija prizidka ni predvidena. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.