Jedro

Delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo sam poda, izve, da mu bo prenehalo delovno razmerje šele, ko poteče osemdnevni rok od opozorila delodajalca. Če takoj zatem poda odpoved in mu delovno razmerje preneha, je treba šteti, da letnega dopusta ne more koristiti iz objektivnih razlogov. Za neizkoriščene dni letnega dopusta je tako upravičen do odškodnine oz. nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izplačati bruto znesek 515,10 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 938,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 81,60 EUR roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati bruto znesek 515,10 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji zahtevek v znesku 137,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 993,82 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo v I. In III. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je pravna podlaga za odločitev Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Meni, da direktive (razen v izjemnih primerih niso neposredno uporabljive) in da je pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru lahko le ZDR. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 166. člena ZDR in tožeči stranki zato napačno prisodilo nadomestilo za celotni neizkoriščeni letni dopust za leto 2009. Navedeni člen ne predstavlja pravne osnove za naložitev obveznosti plačila denarnega nadomestila delodajalcu v primeru, ko delavec ni izkoristil letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. ZDR ne daje delavcu izrecne pravice do nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v primeru izredne odpovedi delavca, kot to velja za odpravnino in odškodnino za odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je poenostavljeno zaključilo, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, ker je razlog za prenehanje delovnega razmerja bil na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi oprlo tudi na sodbo Evropskega sodišča v primeru A. in B., kar je napačno. V konkretnem sporu ni šlo za nemožnost koriščenja dopusta tekom delovnega razmerja iz razlogov, za katere tožeča stranka ni odgovorna, kot v citiranem primeru. Delavec je imel možnost izkoristiti letni dopust, ki ga je tudi koristil, koliko in na kakšen način ga je izkoristil, pa je bila njegova svobodna volja. Tožeča stranka bi morala dokazati, da iz razlogov na strani delodajalca ni mogla izrabiti letnega dopusta za leto 2009, tega pa tožeča stranka ni uspela izkazati. Zgolj razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, ne zadostuje za pravni zaključek, da tožeča stranka ni mogla izkoristiti (dela) letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožeča stranka je najmanj ob opozorilu danemu toženi stranki vedela (ali bi vsaj morala vedeti), da ji bo prenehalo delovno razmerje, zato bi lahko vsaj v tem obdobju koristila letni dopust. Da se je tožeča stranka zavedala, da ji bo delovno razmerje prenehalo kaže že dejstvo, da je tožeča stranka od 1. 6. do podaje izredne odpovedi (4. 6. 2009) koristila letni dopust, kar pomeni, da se je jasno zavedala, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Do teh navedb tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki na osnovi direktive prisodilo nadomestilo za ves neizkoriščeni letni dopust, ki ji je pripadalo za leto 2009, čeprav direktiva govori le o denarnem nadomestilu minimalnega letnega dopusta. Tudi v tem delu sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka vztraja, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek zavrniti, zato bi moralo plačilo stroškov postopka naložiti tožeči stranki. Podrejeno pa opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške za dva naroka t.j. dve nagradi po tar. št. 3102 (in sicer za narok v zvezi z izdano delno sodbo in še posebej za narok v zvezi z izdano končno sodbo). Jasna določila tarife ni mogoče širiti tudi na razumevanje, da je v pravdnem postopku mogoče zahtevati nagrado za vsak narok. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 delno ugodilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka do prenehanja delovnega razmerja, potem, ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti vsega dopusta. Ob upoštevanju, da je imela na dan prenehanja delovnega razmerja še 15 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ji je priznalo nadomestilo v višini 515,10 EUR, višji zahtevek je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki delala do 4. 6. 2009, ko ji je prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Postavilo se je na stališče, da tožeča stranka pred 4. 6. 2009 ni vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, saj predhodni pisni opomin delodajalcu in obvestilo inšpektorja za delo o kršitvah še ne predstavlja prenehanja delovnega razmerja. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZDR delavec lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če je podan eden od razlogov, navedenih v sedmih alineah prvega odstavka 112. člena ZDR. Po tretjem odstavku 112. člena ZDR prične teči 30 dnevni rok iz drugega odstavka 112. člena ZDR, ko poteče osem dnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da delavec šele s pričetkom roka iz tretjega odstavka 112. člena ZDR izve, če bo delodajalec izpolnil svojo obveznost oziroma odpravil kršitev, od tega dejstva pa je odvisna tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da ima delavec šele s pričetkom teka roka iz tretjega odstavka 112. člena ZDR ob pogoju neizpolnjene obveznosti (oziroma neodpravljene kršitve) možnost podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, kar pomeni, da šele s tem dnem izve, kdaj mu bo delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka podala 4. 6. 2009, je bila sicer ugotovljena že v postopku presoje odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR (sodba Pd 436/2009 z dne 12. 4. 2011 v zvezi s sodbo Pdp 563/2011 z dne 29. 9. 2011), ki je pravnomočno zaključen.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od dneva, ko je izvedela za prenehanje delovnega razmerja do dejanskega prenehanja delovnega razmerja ni mogla koristiti letnega dopusta zaradi objektivnih okoliščin. To pa pomeni, da mu za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo.

Pri ugotavljanju števila pripadajočih dni letnega dopusta za tožečo stranko pa je potrebno upoštevati tudi 162. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (ta pogoj je bil izpolnjen tudi pri tožeči stranki). Po tretjem odstavku 162. člena ZDR se pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje in vpogleda v listinsko dokumentacijo (A16, C6) je potrebno zaključiti, da je tožeči stranki je v letu 2009 pripadalo 30 dni letnega dopusta (ter še dva dni iz leta 2008), do dneva prenehanja delovnega razmerja pa je izkoristila 17 dni letnega dopusta. Ob upoštevanju celotnega letnega dopusta (30 dni), tožeči stranki pripada sorazmerni del t.j. 13 delovnih dni letnega dopusta za leto 2009. Ker je tožeča stranka do 4. 6. 2009 izkoristila že 17 dni letnega dopusta (oziroma 15 dni letnega dopusta iz leta 2009), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 in da je potrebno zato tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 v višini 515,10 EUR zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res zapisalo, da je kot pravno podlago za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke upoštevalo (tudi) Direktivo, vendar pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je svojo odločitev oprlo tudi na 166. člen ZDR. Iz sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips z dne 20. 12. 2011 (ko razlaga citirano določbo ZDR), izhaja, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Glede na navedeno obrazložitev, pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka, predstavljala okoliščino, ki je ta ni mogla predvideti v zvezi z izrabo letnega dopusta. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da 166. člen ZDR ne more nuditi pravne podlage za izplačilo denarnega nadomestila delavcu v primeru, ko letnega dopusta zaradi nepredvidljivih vzrokov ne more izkoristiti.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni smelo opreti na citirano sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, ker naj bi temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Delavec v citirani zadevi (sodba C 350/06 in C 520/06) ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je bila dolžna tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR zagotoviti izrabo letnega dopusta za leto 2009 do konca leta 2009 (oziroma najkasneje do 30. 6. 2010), kar pomeni, da si je tožeča stranka lahko planirala izrabo letnega dopusta v različnih obdobjih celotnega tekočega koledarskega leta 2009. Delavcu ni mogoče očitati, da v času, ko še ne ve, da bodo nastopili pogoji oziroma razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, delodajalca ne zaprosi za izrabo letnega dopusta, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku nadomestilo ne pripada, ker bi letni dopust lahko izkoristil v času pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi bila tožeča stranka upravičena le do denarnega nadomestila za število dni minimalnega letnega dopusta, kar naj bi izhajalo iz Direktive in določb ZDR. Direktiva je v 7. členu določila le minimalni obseg plačanega letnega dopusta in možnost nadomestila izrabe minimalnega letnega dopusta z denarnim nadomestilom v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba Direktive, ki je bila prevzeta tudi v ZDR (159. in 166. člen ZDR), pa po stališču pritožbenega sodišča ne omejuje pravice delavca do izplačila nadomestila za večje število dni neizrabljenega letnega dopusta od minimalno določenega obsega letnega dopusta (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), takšna omejitev pa prav tako ne izhaja iz določb ZDR.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP ter ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in nadaljnji) ponovno odločalo o stroških postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške za dva naroka in sicer za narok v zvezi z izdano delno sodbo in še za narok v zvezi z izdano končno sodbo. V skladu s tarifno številko 3102 ZOdvT, se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izdalo najprej delno sodbo, nato pa še končno sodbo, ne pomeni, da gre pooblaščencu nagrada za narok v zvezi z delno in še za končno sodbo. Nagrada za narok nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 443,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 pa 409,20 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV. Priznani stroški tožeče stranke znašajo skupaj 1.047,00 EUR. Ker je tožeča stranka v celotnem sporu uspela 95 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti znesek 994,65 EUR.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 443,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 409,20 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV ter potni stroški za dva prihoda na sodišče, v znesku 70,16 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 1117,16 EUR. Ker je tožena stranka v celotnem sporu uspela 5 %, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške v znesku 55,85 EUR.

Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 938,80 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Utemeljeni stroški tožene stranke so stroški za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 48,00 EUR (tar. št. 3210), za pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV, skupaj znašajo stroški 81,60 EUR. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, ni priznalo, ker za to ni podlage v določbah ZOdvT.