Jedro

Protispisnost je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo).

Trditveno in dokazno breme o plačilu obrokov je na strani tistega, ki to zatrjuje, torej dedičev pokojnega. A tudi tožnica mora (najprej) zatrditi in nato še dokazati dejstva, ki so po materialnem pravu potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo prva, tretja in peta toženka ter četrti toženec solidarno plačati tožnici 550,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2002 (vložitve tožbe) dalje, pri čemer so vse navedeno dolžni plačati solidarno z drugim tožencem po pravnomočni delni sodbi z dne 10. 2. 2023 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper njih je zavrnilo (II. točka izreka). Vsem petim tožencem je naložilo, da tožnici povrnejo njene pravdne stroške v znesku 452,63 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnica zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku še za znesek 47,58 EUR z obrestmi od vložitve tožbe dalje. Kot bistveno navaja sledeče: Sodišče prve stopnje je zmotno in nepravilno ugodilo zahtevku le glede 12 mesečnih in ne vseh 13 vtoževanih obrokov. Napačno odločitev je, kljub odsotnosti vsakršne trditvene podlage v tej smeri, utemeljijo z navedbo, da naj bi iz računa št. 335-1-305 z dne 18. 5. 2019 izhajalo, da je bilo preko direktne bremenitve toženca poravnanih 12 obrokov. Iz navedene listine kaj takega ne izhaja. Sicer pa nobena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi bile obveznosti poravnane preko direktne obremenitve, to je trajnika zapustnika. Toženci so pavšalno in neizkazano navajali, da naj bi bile vtoževane obveznosti poplačane. Trditveno in dokazno breme glede poplačila je bilo na njih, saj tožnica negativnih dejstev (neplačila obveznosti) ne more dokazovati. Iz dotičnega računa, izstavljenega pred morebitno izvršitvijo prve bremenitve prvega obroka, izhaja zgolj način, kako bodo oziroma naj bi bile obveznosti (12. obrokov) v bodoče poravnane, na noben način pa ta račun ne potrjuje plačila teh obrokov. Zaključek o plačilu 12 obrokov (od 24) je tudi nelogičen, saj je bil račun izdan še preden je prvi obrok zapadel v plačilo. Okoliščina, da se bodo obveznosti poravnale preko direktne obremenitve, še ne pomeni, da so te obveznosti tudi dejansko bile poravnane, saj je njihova izpolnitev odvisna od npr. zagotovitve sredstev na računu.

Odločitev je protispisna, saj je sodišče omenjeni listini (računu) pripisalo povsem drugačno vsebino, kot jo ima v resnici in je tako podana kršitev določbe iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem velja dodatno opozoriti, da je sodišče neutemeljeno širilo trditveno podlago in tožnici kršilo pravico do izjave s tem, ko je račun presojalo z vidika plačil obveznosti, ob odsotnosti trditev tožencev, da so bili obroki poravnani preko direktne bremenitve na zapustnikovem računu. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da toženci za svoje navedbe, da so bile obveznosti poplačane, niso predložili nobenih dokazov, nato pa povsem neutemeljeno zaključilo, da je bil dvanajsti obrok, ki je zapadel v plačilo 18.5.2020, poravnan preko direktne bremenitve. Sodišče je torej neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo enega obroka v višini 40,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude, to je od 19. 5. 202, do dne vložitve tožbe, v višini 7,33 EUR, torej za znesek 47,58 EUR s procesnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih veljajo posebna pravila. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) in relativnih bistvenih kršitev postopka iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6. Odločitev o (delni) ugoditvi zahtevka za plačilo 550,04 EUR temelji na ugotovitvah: - da sta bila pokojni A. A. in tožnica v pogodbenem razmerju na podlagi Aneksa za spremembo naročniškega razmerja z dne 26. 1. 2019, v okviru katerega mu je tožnica omogočila tudi obročni nakup mobilnega telefona na 24 obrokov v znesku 40,25 EUR z zapadlostjo 18. dne v mesecu, - da je po toženčevi smrti bilo dne 19. 5. 2020 naročniško razmerje zapustnika delno prekinjeno, delno pa preneseno na tretjo toženko, - da je bilo od 24 obrokov po 40,25 EUR mesečno poravnanih 12 obrokov (vključno z obrokom z zapadlostjo 18. 5. 2020), - da je neporavnanih tako ostalo še 12 obrokov, saj toženci (zapustnikovi dediči) niso dokazali, da bi bile te obveznosti poplačane. Zato je odločilo, da so za neporavnano terjatev tožnice do zapustnika, ki je nastala pred njegovo smrtjo in obsega 12 obrokov po 40,25 EUR z nateklimi zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega obroka do vložitve tožbe, v višini 67,04 EUR, skupaj torej 550,04 EUR, na podlagi 3. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD) solidarno odgovorni njegovi dediči. 7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ko je odločilo v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz dokazne listine (računa z dne 18.5.2019 (priloga A7). Ta kršitev (t. i. protispisnost) je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s tem dokazom, kar je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

8. Z obširn(ejš)imi pritožbeni navedbami, da je napačna in nepravilna ugotovitev/presoja sodišča, da je bilo prvih 12 obrokov poravnanih/poplačanih (posledično, da morajo toženci plačati še 12 in ne 13 obrokov, kot je tožnica uveljavljala in zahtevala), češ, da to iz listine (računa št. 335-1-395, ki ga omenja izpodbijana sodba), ne izhaja, in podajanjem/ponujanjem drugačne dokazne ocene od tiste, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, rekoč, da je ta zgrešena, tožnica tako ne more uspeti in zato na navedbe tožene stranke v tej smeri ni potrebno posebej odgovarjati.

9. V postopku je bilo med pravdnima strankama sporno, ali so zapustnikove obveznosti iz naslova nakupa mobilnega telefona poravnane ali ne. Po trditvah tožnice je ostalo neporavnanih 13 obrokov, čemur so toženci - dediči zapustnika nasprotovali; trdili so, da je obveznost pokojnega v celoti poravnana. Trditveno in dokazno breme o plačilu obrokov je na strani tistega, ki to zatrjuje, torej dedičev pokojnega. A tudi tožnica mora (najprej) zatrditi in nato še dokazati dejstva, ki so po materialnem pravu potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Tožnica je sicer trdila, da je ostalo neporavnanih 13 mesečnih obrokov, vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno postopalo (preverjalo resničnost tega s predlaganimi dokazi), ko je na podlagi listine, ki jo je v dokazne namene predložila tožnica sama, ugotavljalo, da je neporavnanih ostalo še 12 obrokov (oz. da je bilo prvih 12 obrokov poravnanih). Drži, da toženci niso izrecno trdili, da so bili obroki poravnani preko direktne bremenitve, so pa trdili, da so bili vsi poravnani, kar za odločitev zadošča. Ker je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je še 12 obrokov nepoplačanih (toženci niso predložili nobenega dokaza za njihovo plačilo), je odločitev sodišča o obveznosti plačila za zadnjih dvanajst neplačanih obrokov pravilna. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so jasni, skladni in prepričljivi, zato očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen.

10. Pritožbene navedbe o trditvenem in dokaznem bremenu pravzaprav predstavljajo v očitek zmotne uporabe materialnega prava preoblečeno grajo dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje namreč trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z odločilnimi dejstvi ni razporedilo nič drugače kot pritožnica meni, da bi ju moralo. Le dokazna ocena izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi je drugačna, kot bi po njenem prepričanju morala biti, česar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti v pritožbi ni dopustno uveljavljati.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).