Jedro

Določbe 28. in 29. člena ZVKD-1 kažejo, da se s kulturnovarstvenim soglasjem zgolj oceni, ali je načrtovani poseg skladen z določbami predpisov, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, konkretizirajo omejitve lastninske pravice ter drugih upravičenj in določijo ukrepi za izvedbo tega varstva. Cilj izdaje kulturnovastvenega soglasja je torej v zaščiti kulturne dediščine. Pri izdaji takega soglasja se ne presoja kako bodo posegi na nepremičnini, ki je zaščitena kot kulturna dediščina, vplivali na sosednje nepremičnine, kar pa pomeni, da tožnik v tem postopku ne more varovati svoje lastninske pravice pred zatrjevanimi vplivi, ki naj bi jih imela načrtovana gradnja na njegovo nepremičnino, pač lahko to stori v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri upravni enoti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Javnem zavodu Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Območna Enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) dne 11. 12. 2014 vložil predlog za obnovo postopka izdaje kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja, ki je bil zaključen z izdajo kulturnovarstvenega soglasja št. 240-8/2012 ŠBrM/V z dne 10. 10. 2012. To soglasje je prvostopenjski organ izdal investitorju A.A. za odstranitev in novogradnjo stanovanjskega objekta v območju kulturnovarstvenega spomenika Šmartno v Brdih - Vas, na zemljišču s parc. št. 1168/0 k.o. ... Prvostopenjski organ je pojasnil, da je tožnik zahtevo za obnovo postopka vložil z utemeljitvijo, da je zemljiškoknjižni lastnik sosednje parc. št. 1169/0 k.o. ..., njegov objekt pa se dotika investitorjevega. Navajal je, da je prepričan, da investitor nima možnosti, da bi dogradil ali prizidal svoj objekt, ker bi mu s tem odvzel pogled in zmanjšal udobje bivanja. Z izdanim kulturnovarstvenim soglasjem je bil seznanjen šele dne 10. 11. 2014 in je zato predlagal, naj se postopek obnovi in v tem postopku izvedejo nova dejstva in dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Tožnik je zatrjeval, da je prvostopenjski organ z izdanim soglasjem investitorju sicer dopustil gradnjo novega objekta na mestu starega, vendar pa višjega, kot je bil prej obstoječi objekt. S tem se bo vrednost njegove nepremičnine zmanjšala, nastala pa mu bo tudi materialna in nematerialna škoda.

2. Prvostopenjski organ je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel, saj je presodil, da ga je vložila oseba, ki nima te pravice. Skliceval se je na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotovil, da se ima postopka pravico udeleževati le oseba, ki varuje svoje pravne koristi, teh pa tožnik v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne more varovati. Kulturnovarstveni pogoji in soglasja za objekte, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, namreč sodijo v projektne pogoje in soglasja, njihov namen pa je, da se zagotovi, da bo poseg v prostor načrtovan in izveden v skladu s predpisi, ki urejajo javno infrastrukturo in varovana območja, med katera sodijo tudi kulturni spomeniki in registrirana kulturna dediščina. S soglasjem se torej le določi, kakšne varstvene pogoje je treba pri predlaganem posegu upoštevati, medtem ko lahko tožnik svoje interese varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za predvideni poseg, kjer se upoštevajo tudi vsi civilnopravni in javnopravni interesi. Če se v tem postopku pokaže, da bi se z določeno projektno rešitvijo nedopustno posegalo v pravice drugega, je treba tako rešitev spremeniti, posledično pa zaprositi za izdajo novega kulturnovarstvenega soglasja.

3. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdilo Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) in pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 9. točke 260. člena ZUP, po kateri se lahko postopek obnovi, če bi morala biti v postopku udeležena stranka ali stranski udeleženec, pa mu ta možnost ni bila dana. Soglaša s prvostopenjskim organom, da prvi odstavek 43. člena ZUP določa, da se lahko postopka udeležuje oseba, ki izkaže pravni interes, vendar pa takega pravnega interesa tožnik ni izkazal. Drugostopenjski organ meni, da je v zadevi ključno vprašanje ali bi tožnik v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja lahko varoval svojo lastninsko pravico pred zatrjevanimi vplivi, ki naj bi jih imela načrtovana investitorjeva gradnja. Ker se v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja presoja le ali je nameravani poseg dovoljen z vidika varstva kulturne dediščine, ne pa kako to vpliva na lastnike sosednjih nepremičnin, to pomeni, da tožnik v takem postopku ne more varovati svoje lastninske pravice in zato tudi nima pravnega interesa, da nastopa v postopku kot stranski udeleženec.

4. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Navaja, da je z dopisom z dne 3. 11. 2014 pri prvostopenjskemu organu zaprosil za izdajo kopije listin upravnega spisa, kot dokaz pravnega interesa pa priložil kopijo vloge, ki jo je vložil pri Upravni enoti Nova Gorica dne 6. 10. 2014 ter kopijo pripomb, ki jih je z vlogo vložil pri istem organu dne 27. 10. 2014, vse v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorju A.A. Prvostopenjski organ mu je dne 6. 11. 2014 poslal več listin, ki jih tudi navaja, nato pa z dopisom z dne 24. 11. 2014 poslal še odgovor kot pojasnilo na njegove nadaljnje poizvedbe. Že v tem delu postopka mu je torej prvostopenjski organ priznal pravni interes za pridobitev informacij in kopij celotnega upravnega spisa, ne da bi takemu interesu oporekal. Kljub temu pa je po tem, ko je tožnik zahteval udeležbo v postopku in predlagal njegovo obnovo, tak predlog prvostopenjski organ zavrgel. Svojo odločitev je utemeljeval s trditvijo, da lahko tožnik svoje pravice varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kar pa ne drži, saj mora upravna enota, ki izda gradbeno dovoljenje, spoštovati kulturnovarstveno soglasje in je nanj vezana. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja torej tožnik kot stranski udeleženec ne more oporekati izdanemu kulturnovarstvenemu soglasju, pač pa lahko svoje pravice varuje le pri organu, ki tako soglasje izda. Izdano kulturnovarstveno soglasje pa je napačno, saj ne upošteva veljavnih predpisov in aktov. Tožnik bi zato moral imeti pravico, da sodeluje v postopku izdaje tega soglasja in zoper tako soglasje uveljavlja pravna sredstva. Odločitev prvostopenjskega organa, ki je zavrgel njegov predlog za obnovo postopka, torej ni utemeljena. Drugostopenjski organ je sicer obrazložitev prvostopenjskega organa nekoliko razširil, vendar nepravilno, s čimer so kršene tožnikove pravice v postopku, ki so zavarovane tudi z ustavo.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in njeni obrazložitvi. Oporeka tožniku, da mu je s tem, ko mu je poslala dva dopisa s kopijami upravnega spisa, priznala pravni interes za sodelovanje v postopku. Iz vsebine obeh dopisov namreč izhaja, da je tožena stranka listine iz upravnega spisa tožniku posredovala kot informacije javnega značaja, ne pa da bi mu jih poslala kot stranki s pravnim interesom. Kulturnovarstveno soglasje namreč ne daje pravice posegati v prostor niti se s tem soglasjem ne ocenjuje vpliv predvidene gradnje na druge nepremičnine, pač pa se presoja ali je nameravani poseg dovoljen z vidika kulturne dediščine. Vse to vodi do zaključka, da tožniku ne pripada status stranskega udeleženca v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, saj za to nima pravnega interesa. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Sodišče je tožbo vročilo tudi investitorju A.A., kot stranki z interesom (v nadaljevanju investitor). Ta je v odgovoru na tožbo prerekal vse navedbe tožnika in sodišču predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in se pridružuje vsebini in razlogom, ki jih je zapisala v odgovoru na tožbo. Poudarja, da lahko pravico udeležbe v upravnem postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi svoje osebne koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Ne zadošča torej vsakršna korist, pač pa le tista, ki jo je v konkretnem primeru sploh mogoče varovati. Kulturnovarstveno soglasje odraža skladnost načrtovanega posega z določbami predpisov, ki urejajo varstvo spomenika ali kulturne dediščine in zato investitor meni, da glede na tako vsebino tožnik s trditvami, da bo zaradi vplivov gradnje prizadeta njegova nepremičnina, ne izkazuje pravne koristi. Dopustnost načrtovanje gradnje je namreč stvar postopka izdaje gradbenega dovoljenja, s tem pa tudi presoja vplivov načrtovane gradnje, kot jih zatrjuje tožnik.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožena stranka je pri odločitvi o tožnikovem predlogu za obnovo postopka izhajala iz določbe 9. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožnik je namreč zatrjeval, da bi moral biti v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja udeležen kot stranki udeleženec, saj je lastnik nepremičnine s parc. št. 1169/0 k.o. ..., ki meji na investitorjevo nepremičnino s parc. št. 1168/8 te k.o. Prepričan je namreč, da bi moral v postopku sodelovati zato, ker gradnja na sosednjem zemljišču vpliva na njegovo nepremičnino, gradbeno dovoljenje pa se izda prav na podlagi pogojev, ki jih določa kulturnovarstveno soglasje.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri presoji ali bi moral biti tožnik udeležen v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja in ali obstajajo razlogi za obnovo postopka, utemeljeno izhajala iz določbe 43. člena ZUP. Po tej določbi ima namreč oseba, ki izkaže pravni interes, pravico, da se udeležuje postopka. Ta pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravno korist ne izkazuje zgolj zatrjevanje osebe, ki želi biti udeležena v postopku, da tako pravno korist ima, pač pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri presoji, ali se ima oseba pravico udeleževati postopka, se torej ocenjuje ali je konkretni upravni postopek tak, da v njem lahko uresniči varstvo zatrjevanih pravic in pravnih koristi. V obravnavani zadevi to pomeni presojo, ali bi lahko tožnik v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za poseg na sosednjem zemljišču varoval svojo lastninsko pravico pred zatrjevanimi vplivi. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da tega tožnik ne more uveljavljati v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, pač pa v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki ga vodi upravna enota, to pa utemeljila z namenom kulturnovarstvenega soglasja, kot ga določa Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1).

10. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je prvostopenjski organ že s tem, ko mu je na njegovo prošnjo posredoval kopije upravnega spisa, nato pa z dopisom še dodatno pojasnil razloge za izdajo kulturnovarstvenega soglasja investitorju, priznal pravni interes, da se postopka udeležuje kot stranka. Sodišče se s tožnikom ne strinja, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka vse kopije listin, oziroma pojasnila, tožniku posredovala kot informacijo javnega značaja. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Informacije javnega značaja so prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam (prvi odstavek 5. člena ZDIJZ). Tožena stranka je torej vlogo tožnika za posredovanje kopij upravnega spisa obravnavala kot predlog za dostop do informacij javnega značaja, očitno ugotovila, da je tožnik do teh informacij upravičen in mu te informacije tudi posredovala. To pa ne pomeni, da bi tožena stranka s tem tožniku že priznala pravni interes za sodelovanje v postopku (niti o tem takrat ni presojala), pač pa ga upoštevala le kot upravičenca za pridobitev informacij javnega značaja.

11. Tožena stranka je, kot že rečeno, pri določanju, ali ima tožnik pravni interes za sodelovanje v postopku pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za posege na sosednji nepremičnini s parc. št. 1168/0 k.o. ..., utemeljeno izhajala iz določb ZVKD-1. Prvi odstavek 28. člena tega zakona določa, da je kulturnovarstveno soglasje treba pridobiti za posege v spomenik, posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, posege v varstvena območja dediščine, posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt in za raziskavo dediščine, ki ni arheološka ostalina. Pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja je treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda (prvi odstavek 29. člena ZVKD-1), s katerimi se določijo zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija, potrebna za izvedbo posegov, in zahteve glede strokovne usposobljenosti izvajalcev specializiranih del (tretji odstavek 29. člena ZVKD-1). Kulturnovarstveno soglasje se lahko zavrne samo v primeru, da je poseg v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji (drugi odstavek 30. člena ZVKD-1).

12. Sodišče meni, da citirane zakonske določbe kažejo, da se s kulturnovarstvenim soglasjem zgolj oceni ali je načrtovani poseg skladen z določbami predpisov, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, konkretizirajo omejitve lastninske pravice ter drugih upravičenj in določijo ukrepi za izvedbo tega varstva. Cilj izdaje kulturnovastvenega soglasja je torej v zaščiti kulturne dediščine. Pri izdaji takega soglasja se ne presoja kako bodo posegi na nepremičnini, ki je zaščitena kot kulturna dediščina, vplivali na sosednje nepremičnine, kar pa pomeni, da tožnik v tem postopku ne more varovati svoje lastninske pravice pred zatrjevanimi vplivi, ki naj bi jih imela načrtovana gradnja na njegovo nepremičnino, pač lahko to stori v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri upravni enoti, kot mu je v izpodbijani odločbi utemeljeno pojasnila tožena stranka in se na vse razloge te odločitve sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). Taka ugotovitev obenem pomeni, da tožnik v zadevnem postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne more sodelovati kot stranski udeleženec, saj njegov pravni interes za udeležbo v postopku ni izkazan, s tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

13. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za Riharda Peršoljo, torej stranko z interesom. Ta je zahteval, naj mu stroške postopka povrne tožnik, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo, v katerem je povzel navedbe tožene stranke tako iz obeh izpodbijanih odločb kot iz odgovora na tožbo, ni bistveno pripomogel k pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).